Uvod v Janezov evangelij nam pove o večni Besedi, ki se je učlovečila. V Stari zavezi so lahko le poslušali Besedo; v Novi zavezi jo je mogoče gledati. Krstnik je na to Besedo pokazal in jo predstavil kot Jagnje Božje – pomeni bistveno odrešenjski vidik. Spomni na pashalno jagnje, katerega kri je ob rešitvi iz egiptovske sužnosti varovala in omogočila pot izvoljenega ljudstva v obljubljeno deželo. Tam je šlo za bolj »zunanji« vidik odrešenja. V Novi zavezi gre za novo pashalno jagnje, ki odjemlje greh sveta. V njem je celostna osvobojenost od temeljne ujetosti človeka v greh in zlo.

Greh v ednini

Pri maši duhovnik reče pred obhajilom: »Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Ko slišimo grehe v množini, spontano pomislimo na mnoštvo naših grehov. Kar ni narobe, a vendar se lahko izgubi to, kar nam naš odlomek govori. Krstnik za Jezusa reče, da odjemlje greh – v ednini. Za kaj gre? Če je Krstnik tisti, ki je ljudem pokazal na njihove grehe, prebudil željo po spremembi in je njegov krst izmil grehe ljudi, bo šel Kristus do samega izvira grešnosti. Da bo izruval korenino greha in bo tako človek osvobojen od sužnosti izvirni grešnosti.

Mimo Božje ljubezni

Kje se začenja greh? Izvir grešnosti je v človekovi odpadlosti od povezanosti z ljubečim Bogom. Stara kača, skušnjava je to naredila. V človekovem srcu je zavladala podoba oddaljenega hladnega Boga, ki ni dober in ne privošči človeku, pač pa to drži zase. Motor človekove eksistence je postal strah zase, kako svoje življenje rešiti. Človek se obrne proč od Boga in v svoji zgrešenosti išče izpolnjenost življenja mimo Božje ljubezni. V tej zgrešeni temeljni usmerjenosti je korenina greha in od tod kot posledica sledi mnoštvo grehov.

Dobro vemo, kako je na primer za vsakogar bistvena zavest, da je vreden in dragocen. Tako mu ni treba iskati vrednosti na napačne načine, denimo pri ljudeh, za ceno lastnega razvrednotenja. Pa naj gre za dekle, ki išče svojo temeljno pripadnost in ljubljenost pri fantih; ali pa za možakarja, ki išče osebno vrednost skozi uspehe in iskanje priznanja pred ljudmi.

Tam v izviru, v dnu srca je bistveno, ali sem v Božji ljubezni ali pa sam rešujem (sebe).

Jezus gre do tiste izvirne grešnosti, ki naredi, da človek (v strahu zase) dela grehe. To naredi, ko na križu dokončno razodene, da je Bog dober in le dober; da je blizu vsakemu človeku, tudi trpečemu; da odpušča grešniku. Tako je umita podoba Boga in s tem tudi podoba sebe in bližnjega in življenja. Človek lahko zaživi odrešeno – v ljubezni.

Tudi mi smo imeli kakega Krstnika, ki nam je pokazal Kristusa odrešenika in ki nam je vero pokazal kot pot osvobojenosti od zla in pot ljubezni.