Kako je revija sploh dobila ime?

Ime Magnificat se ujema z načinom življenja. Pogosto mislimo, da je magnifikat molitev k Mariji, a to ne drži. To je molitev Marije k Bogu Očetu, ker se takrat Sveta Trojica še ni razodela. Ta molitev, ki bi jo morali poznati vsi kristjani, je »vseživljenjski projekt«. Reviji smo dali ime Magnificat, da bi povedali: »Bog bo prek naših življenj delal čudovita dela.« Da je to mogoče, je potrebno troje: najprej je treba biti ponižen. Zavedati se moramo, da nismo mi tisti, ki nekaj delamo z lastnimi močmi. On je tisti, ki želi delovati preko nas. Zatem je treba prositi in moliti za to milost. Nazadnje pa se je treba tudi zahvaliti za vse, kar smo prejeli. Tudi temu rečemo molitev. Zahvala vsebuje tudi slavljenje, magnifikat. Na koncu postane celotno naše življenje hvalnica, ki se dviga k Bogu Očetu.

Ste vedeli, da je izdajo Magnificata spodbudil papež Janez Pavel II., ki ga je nato tudi uporabljal? Več v nadaljevanju.

Kako se je porodila zamisel, da bi brevir priredili laikom?

Magnificat sva ustvarila z ženo. Na začetku, ko še ni bilo računalnikov, sva imela fascikel, v katerega sva lepila izrezke. Izdelala sva ga zase. Žena je molila brevir in je imela na nočni omarici pet različnih brevirjev, da bi hitreje našla molitev določenega dne. Po enem mesecu sem ji rekel: »Sedaj pa nehaj!« Potem pa sva rekla, kupila bova več brevirjev, izrezala različne dele in jih sestavila po dnevnem vrstnem redu. Potem sva pomislila, da bi lahko dodala še mašo in sva naredila še to.

Meditacije v brevirju so zelo lepe, ampak so namenjene bolj klerikom oz. posvečenim osebam. Torej sva dodala meditacije, ki so primernejše za laike. Uporabljala sva posebno lepilo, ki nama je omogočilo, da sva lepila in potem tudi odstranjevala ter na tisto mesto prilepila kaj drugega. Lepilo sva imela po vsej hiši!

Pierre Marie in Bernardette Dumont sta starša 12 otrok. FOTO: Tatjana Splichal

Takrat je pri založbi Fleurus delala redovnica, sestra Isabelle-Marie Brault, ki je pripravljala brevirje za francosko škofovsko konferenco. Pokazal sem ji, kaj sva ustvarila z ženo, in je takoj videla napake. Poskrbela je, da je zadeva postala skladna z liturgičnimi pravili. Z ženo sva na primer po svoje napisala prošnje in nama je razložila, kako se jih pravilno napiše. Kar sva ustvarila z ženo, je bilo namenjeno bolj osebni pobožnosti.

Potem me je nekega dne ta sestra poklicala in povedala, da je bila v Rimu in da je na Kongregaciji za bogoslužje in disciplino zakramentov omenila ta moj poskus. Čilenski kardinal Medina, ki je bil tedaj na čelu kongregacije, me je sprejel in pokazal sem mu osnutek. Dejal je: »Ustvarili ste točno to, kar mi papež (Janez Pavel II.) vsak teden ponavlja – da moramo narediti neke vrste brevir za laike.« Spodbudil nas je, da zadevo izdamo, in dejal, da nas pri tem podpira. In tako smo potem izdali Magnificat v Franciji. Nato me je sprejel papež Janez Pavel II. in želel, da bi Magnificat na vsak način izšel še v španščini in angleščini. Ko je bil papež star in bolan in ni imel več moči, da bi šel k maši in da bi molil brevir, je molil z Magnificatom (v francoščini). Vedno ga je imel pri sebi, to mi je povedal njegov tajnik Stanisław Dziwisz.

FOTO: Tatjana Splichal

Pravite, da se tam, kjer je Magnificat, prenavlja tudi bogoslužje. Ali smo po vaših izkušnjah danes priče novemu odkrivanju pomena bogoslužja?

Magnificat v šoli bogoslužja in nam pomaga obnoviti naše sodelovanje pri bogoslužju; zagotovo pa ni Magnificat tisti, ki ustvarja ali prenavlja bogoslužje. Magnificat nam pomaga vstopiti v bogoslužje. Bogoslužje pripada celotni Cerkvi in pri njej sodelujemo kot člani Cerkve. Cerkvi tu na zemlji se pridružuje tudi Cerkev v nebesih. Bogoslužje je molitev občestva svetnikov. Na koncu je to vse skupaj le eno telo. V molitvenem bogoslužju smo eno telo, Kristusovo telo. Povabljeni smo, ne le da sodelujemo, ampak da postanemo deli Kristusovega telesa. In čudovito je reči, da smo vsak dan v vsakem trenutku Kristus, ki moli k Očetu. Smo glas Kristusa, ki moli k Očetu.

FOTO: Tatjana Splichal

V ZDA, kjer ste prisotni 15 let (zdaj 24, op. ur.), ima Magnificat več kot tristo tisoč naročnikov. V čem je skrivnost tega uspeha?

Američani so zelo praktični. Spraševali so se, kako lahko postanejo boljši kristjani, česar se Francozi nikoli ne bi vprašali na tak način. Odgovorim vam lahko s primero iz evangelija. Jezus je rekel: »Moje ovce prepoznajo moj glas.« Magnificat je prišel k njim ravno sredi liturgičnih razprav in spoznali so, da je Magnificat to, kar so iskali: glas Cerkve. Magnificat jim je omogočal, da organizirajo svoje molitveno življenje: jutranja molitev, maša, večerna molitev, meditacija, predstavitev svetnika. Njihovo krščansko življenje je organizirano, »kot se šika«, tudi če veliko potujejo in se selijo zaradi služb. Poznam Američane, ki imajo en izvod Magnificata na nočni omarici, enega v avtu in enega v torbici. Američani zares menijo, da je Magnificat dar Božje previdnosti in ga kot takega sprejemajo.

Magnificat jim je omogočal, da organizirajo svoje molitveno življenje: jutranja molitev, maša, večerna molitev, meditacija, predstavitev svetnika.

Ste pri širjenju Magnificata priča posegom Božje previdnosti? Kako najdete odprta vrata?

Ne maram reči, da nam je pomagala Božja previdnost, verjamem pa, da je vse naše življenje Božja previdnost. Tudi življenje človeka, ki je priklenjen na posteljo, je vsaj toliko, če ne še bolj, Božja previdnost. Ampak včasih se vseeno zgodijo stvari, ob katerih se malo sprašujemo. Podobno je v življenju družinskega očeta: vse je Božja previdnost, ampak včasih so majhni znaki kot majhni posegi Božje milosti.

FOTO: Jože Potrpin

V ZDA se nam je zares zgodilo tako znamenje, en velik »kuku«. Začelo se je s telefonskim klicem, ki sem ga prejel v pisarno. Poklical me je Američan, ki je živel v Parizu in je bil zaročen s Francozinjo. Naročena je bila na Magnificat, uporabljala sta ga skupaj in bil mu je zelo všeč. Poklical me je in me vprašal, koliko bi stalo, da bi z Magnificatom začeli v ZDA. Odgovoril sem mu, da kakšna dva milijona dolarjev. Pogovor je bil zares nadrealističen; odgovoril je, da lahko naslednji dan prinese ček. Kar se je tudi zgodilo.

Poklical me je in me vprašal, koliko bi stalo, da bi z Magnificatom začeli v ZDA. Odgovoril sem mu, da kakšna dva milijona dolarjev.

Podpirate tudi manjše nacionalne izdaje, kakršna je naša ali litvanska.

To, da Magnificat izhaja v Sloveniji in Litvi, kjer izhaja z zelo omejenimi sredstvi, je čudovito. V mojem srcu je enako dragoceno, da je Magnificat tukaj v Sloveniji, v ZDA ali v Litvi. Majhne izdaje so po svoje še večji čudež. To so zame tisti oddaljeni kotički Zemlje, o katerih govori evangelij: »Oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« Moram reči, da ste tudi neverjetno prijazni. Prek tega se prepoznamo. Takoj smo začutili, da smo člani iste družine.