Ob videnju na sveti večer leta 1937 je opisala betlehemske jaslice, napolnjene z močno svetlobo. Tam je bila Marija, ki je polna ljubezni povijala Jezusa v pleničke, in Jožef, ki je spal. Čez trenutek je Favstina ostala sama z malim Jezusom: »Iztegnil je ročice k meni in razumela sem, naj ga vzamem v roke. Jezus je glavico naslonil na moje srce, s svojim globokim pogledom pa mi je dal razumeti, da mu je dobro ob mojem srcu.«

Le kdo bi se lahko uprl drobni kepici, ki z iztegnjenimi ročicami kliče po objemu?

Zazrta v jaslice, čez katere segajo otroške roke in polegajo ovčke k spancu, spremljajo pastirje k hlevu in nežno božajo Dete v jaslih, spoznavam, da tiste male, iztegnjene ročice tudi mene prosijo in vabijo, naj ga vzamem v svoje naročje, naj pustim, da se privije k meni, se ob meni umiri in jaz z njim.

Drage bralke, dragi bralci, želim vam, da tudi vi začutite Njegovo navzočnost, ga sprejmete v svoje naročje in se ob Njem umirite. Blagoslovljen boži...