Romana Ljube Prenner Mejniki in Življenje za hrbtom sta podoba slovenjgraških meščanov. Mejniki zajemajo čas od leta 1867 do konca prve svetovne vojne, Življenje za hrbtom čas po prvi svetovni vojni do začetka tridesetih let.

Mejniki so roman o »Slovenjgradčanih in Windischgrazerjih« od leta 1867 do konca prve svetovne vojne. Ljudje, ujeti v manjše podeželsko mesto Podgorica (Slovenj Gradec), doživljajo usodo »gnezdeca s svojim napihnjenim dostojanstvom«, zato se pred nami razgrinjajo zgodbe patriarhalnega malomestnega sveta, razpetega med dva jezika, a tudi tragične podobe družin, nezakonskih otrok, ljubezni, iskanja individualnosti ...

Roman Življenje za hrbtom

Življenje za hrbtom v nasprotju z dinamičnimi in usodnimi Mejniki nakazuje stanje. Starejše generacije meščanov so se poslovile, vojna je mimo in potomci v svojem trivialnem življenju iščejo poti, kako najbolje preživeti v času gospodarske krize, ki se že napoveduje, ter kako zapolniti praznine, ki jih ustvarja pomanjkanje duha. Senzacija so že prihod novega zdravnika, hišni prepir, prepovedana ljubezen ... Želja po prestižu in videzu je močnejša tudi od opustošenih odnosov med zakonci, ki kljub odtujenosti vztrajajo drug ob drugem. Življenje za hrbtom živi v vsej svoji polnosti.

Literarizirana zgodovina mesta Slovenj Gradec

Čeprav so krajevna imena in imena oseb spremenjena, je mogoče prepoznati realen prostor in odseve oseb. Ljuba Prenner je bila pronicljiva opazovalka in premišljevalka, zato bo večer obudil mestno življenje, ki pred Slovenjgradčane že dolgo ni stopilo v takšni obliki.

Slovenj Gradec z romanoma Mejniki in Življenje za hrbtom dobil literarizirano zgodovino mesta in njegovih prebivalcev v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Pisateljica Ljuba Prenner je prikazala rojevanje slovenskega meščanstva in njegovo vključevanje v sicer nemško govoreče okolje.

Prepričljivo je ponazorila življenje meščanov in bližnjega posestva, nacionalno razklanost, probleme dvojezičnih družin, politične stranke in njihov boj za zmago na volitvah, utesnjenost duha, a hkrati tudi poskuse, kako preseči malomeščanske trivialnosti. Pred nas stopajo zgodbe znanih oseb in prostorov, zavite v kritično domišljijo pisateljice Ljube Prenner. Obširni spremni besedi sta za vsako knjigo posebej napisala urednica knjig Karla Zajc Berzelak in poznavalec slovenjgraške preteklosti Marko Košan.

Večino proze je napisala pred drugo svetovno vojno

Polona Kekec, avtorica diplomske naloge Ljuba Prenner: življenje in delo, je Ljubo Prenner opisuala kot eno najbolj neobičajnih in samosvojih osebnosti v slovenski literaturi. Pri pregledovanju njenih rokopisov in korespondence je ugotovila, da je vložila veliko truda v to, da bi založniki natisnili njena prozna dela, gledališčem doma in v tujini pa pošiljala svoja dramska dela, za katera je sama naročila prevode. A odziva skoraj ni bilo.

Ljuba Prenner je večino proze napisala pred drugo svetovno vojno. V dnevniku Jutro in reviji Ženski svet je objavljala krajše spise in črtice.

»Njeno delo je dobivalo vse izrazitejši značaj realističnega pripovedovanja, zlasti podeželskega malomeščanstva v mestecu pod Pohorjem, Slovenj Gradcu: pedagoška samoizpovedna povest iz dijaškega življenja Trojica (1929), roman iz življenja v malem mestu v letih 1870–1900 Mejniki ali kronika malega mesta (Ženski svet, 1936–1938), ki jo je posvetila materi in očetu, in povest o podeželskem mestecu v času po prvi svetovni vojni Življenje za hrbtom (1936).

Njeno najpomembnejše delo je Neznani storilec (1939), malomeščanska kriminalna povest o dogodkih v majhnem mestu Lipnica. V njej je Ljuba Prenner dovolj dosledno upoštevala klasično shemo kriminalnega romana,« je Polona Kekec zapisala v knjigi, ki je o Ljubi Prenner izšla pri Novi reviji.

Po vojni so ji onemogočili delo in zaprli

Članica Društva slovenskih književnikov je Ljuba Prenner postala konec leta 1939.

Leta 1947 so ji zaradi nepokorščine na sodišču odvzeli pravico do opravljanja odvetniškega poklica, socialistični režim jo je izključil iz pisateljskega društva izključili. Očitali so ji domnevno kršenje kulturnega molka, saj so leta 1943 na odru ljubljanske Drame uprizorili njeno komedijo Veliki mož, s katero je opozorila na literarno klikarstvo in tedanje razmere. To obdobje je bilo za Ljubo Prenner najhujše; poleg tega, da je bila izključena iz Društva slovenskih književnikov, so ji istega leta odvzeli advokaturo, na svoji koži je izkusila tudi prisilno delo v taborišču Ferdreng na Kočevskem.

Kot odvetnica je dočakala rehabilitacijo šele leta 1954, ko so jo ponovno sprejeli v Odvetniško zbornico. Po tem času se je bolj kot pisateljevanju posvečala odvetniškemu delu, in sicer še z večjo borbenostjo in zavzetostjo. Neki časopisni poročevalec je zato o njej poročal, da je njeno ime že skoraj legendarno in da je dr. Ljuba Prenner zares doyen med slovenskimi odvetniki.

Svojemu poklicu, iz katerega je črpala navdih za literarno ustvarjanje, se je poklonila z esejem Advokat v slovenski literaturi. Leto dni pred smrtjo so jo leta 1976 s ponovnim članstvom v Društvu slovenskih pisateljev rehabilitirali tudi kot pisateljico.

Prennerjeva je bila nenavadna tudi po svojem zunanjem videzu, saj je bila ženska, ki je prevzela moško zunanjost in obnašanje.

Napisala je kriminalni roman Neznani storilec

Ljuba Prenner se je rodila 19. junija 1906 na Fari pri Prevaljah, od leta 1914 je z družino živela v Slovenj Gradcu. Po dolgotrajnem šolanju v različnih krajih je v Ljubljani uspešno končala študij prava in v jeseni 1941 promovirala kot doktor prava. Delovala je kot pisateljica in odvetnica.

Prennerjeva, ki je umrla leta 1977 v Ljubljani, je pisala drame, povesti, črtice in romane o življenju kmečkih ljudi, malomeščanov in študentov. Že leta 1929 je objavila povest Trojica, sledili so povest Pohorska vigred (1931), roman Mejniki ali Kronika malega mesta (1936–1938) in roman Življenje za hrbtom (1936).

Med drugim je avtorica kriminalnega romana Neznani storilec (1939) in dramskega dela Veliki mož, ki so ga leta 1943 uprizorili v Narodnem gledališču v Ljubljani. Med drugim je napisala libreto za Švarovo opero Slovo od mladosti (1954).