»Rad bi omenil še eno lastnost svojega brata. Po eni strani njegovo vedro družabnost, njegov humor, njegovo veselje nad dobrimi darovi stvarstva. Hkrati je bil mož neposredne besede, ko je odkrito izrekel svoje prepričanje. Več kakor dvajset let je živel v najhujši slepoti in bil izključen iz dobršnega dela stvarnosti. Ta velika odpoved je bila zanj vedno težka. A vselej jo je od znotraj sprejemal in prestajal. Ob koncu bi se želel zahvaliti, da sem smel biti še enkrat z njim v zadnjih dneh njegovega življenja. Ni prosil za moj obisk. Vendar sem čutil, da je prišel čas, da grem še enkrat k njemu. Globoko sem hvaležen za to notranje znamenje, ki mi ga je podaril Gospod. Ko sem se od njega poslovil, sva vedela, da je bilo to zadnje slovo na tem svetu. A vedela sva tudi, da dobrotni Bog, ki nama je dal to srečanje na tem svetu, kraljuje tudi na drugem svetu in nama bo podaril ponovno snidenje. Bog povrni, dragi Georg, za vse, kar si storil, pretrpel in mi podaril.«

Dalje lahko beremo zapis papeža Benedikta ob 100. rojstnem dnevu svetega papeža Janeza Pavla II. – dne 18. maja 2020 je namreč minilo sto let, ko je bil v majhnem poljskem mestu Wadowice rojen Karol Wojtyła, papež Janez Pavel II. »Teologije ni študiral samo iz knjig, ampak tudi iz dejanskega položaja, ki je bremenil njega in njegovo deželo. To je nekako značilno za vse njegovo življenje in delo. Študiral je knjige, a doživljal in prestajal vprašanja, ki so za natisnjenim znanjem,« je o njem zapisal papež Benedikt.

Ciril Sorč v razmišljanju z naslovom Krščanski Bog je troosebni Bog pravi: »Družba, v kateri je Bog odsoten, družba, ki Boga ne pozna in za katero Bog ne obstaja, je družba, ki izgubi svoje merilo in svoj smisel. V našem času so iznašli geslo o smrti Boga. Če Bog v kakšni družbi umre, postane ta svobodna, so nam zagotavljali. V resnici pa smrt Boga v družbi pomeni tudi konec njene svobode, ker umre smisel, ki daje orientacijo.«

Jean Corbon pa v članku Zakrament zakramentov zapiše: »Evharistija je 'zakrament zakramentov', kjer Kristusovo telo razgrne vse energije svojega spremenjenja in 'dopolni' svojo skrivnost v Cerkvi. Pri evharistiji se zbiramo na Gospodov dan, da bi živeli njegovo pasho v moči vere in prazničnega veselja. V evharistiji nam Oče daje delež pri njegovem občestvu v večni liturgiji. Véliki liturg tega obhajanja je njegov Sveti Duh. On nam omogoča doživljanje evharistije kot skrivnostne simfonije učlovečene Besede; vse kar živi in diha, se zbira po njem v edinosti Sina in prepeva o veselju Očeta.«

Vabljeni k branju teh in vseh drugih poglobljenih prispevkov! Revijo lahko prelistate TUKAJ.