Bernarda Žarn, televizijska voditeljica, ki je znana po tem, da rada in veliko bere, je povedala, da se knjigo prebere na mah in priporočila vsem, naj je ne posojajo, saj obstaja velika verjetnost, da je ne bodo dobili nazaj, ker je tako dobra. 

Tone Rode, Martin Golob, Bernarda Žarn in Lojze Grčman na predstavitvi knjige Na spletni prižnici. FOTO: Siniša Kanižaj

Tone Rode je povedal, da je knjiga Na spletni prižnici zanj izredno veselje: "Ko smo se pred petimi leti odločili, da bomo v okviru dokaj resne založbe, ki je na trgu že 70 let, vstopili v medijski svet širše in z Aleteio.si zastavili velik pogled na svet, prepričali ljudi, da je krščansko življenje vir trajne sreče, nismo niti v sanjah slutili, da bo ta projekt povezal toliko dobrih ljudi. In Martin se je Aletei pridružil kmalu. Zgodbo je zapeljal v neslutene poti in ji dal žara, osebnega veselja in navdušenja." Povedal je, da knjiga najpomembnejši projekt založbe Družina v tem letu in da bo izpolnjen cilj: da bo knjiga prišla res do čim več ljudi. Knjiga ima tudi dobrodelno noto, in sicer da bosta od vsake prodane knjige dva evra šla za pomoč družini Žiga Pinterja, 22-letnika s cerebralno paralizo. 

Knjigo Na spletni prižnici lahko prelistate in kupite tukaj. 

"Enkrat sem mu pojedel malico" 

Lojze Grčman, novinar Aleteie in tudi avtor knjige o rokometašu Urošu Zormanu (založba Vida), je povedal, da je bil največji izziv najti termine za pogovore. "Enkrat sem prišel v Grosuplje za 13 minut pogovora. Martin je rekel: Kar pridi, mi boš nekaj pomagal. S kombijem sva peljala rože za na okna in sem vmes še malo pomagal nalagati tiste rože, med vožnjo pa sva se pogovarjala za knjigo. Enkrat sem ga klical, ko je bil ravno pri molitvi litanij in se je zaslišala samo pesem: Ti si moja gospa ..., pa sem vedel, da je zaseden. Drugič sem mu pojedel popoldansko malico. Je bilo kar nekaj zanimivih srečanj."

Zadovoljstvo ob končnem izdelku. FOTO: Siniša Kanižaj

Najprej navdušenje, potem dvom 

Grosupeljski župnik Martin Golob je priznal, da je v času med nastajanjem knjige in njenim izidom močno podvomil v izdajo. "Na začetku sem pač odgovarjal, govoriti znam! Na koncu sem imel pomislek, kaj če bi to ustavili. Postalo mi je nerodno. Ne da bi bil proti ali da bi zanikal, kar v knjigi piše, ampak je včasih težko biti tako izpostavljen. Si tudi strelovod, v katerega priletijo kakšne strele. Največjo potrditev, da grem v pravo smer, je bil poleg mojih staršev, ki so knjigo prebrali, še preden je šla v oblikovanje, nadškof Zore. Poklical me je in rekel, da je zelo dobra, da je fajn. Pa še moj profesor, mentor pri diplomski nalogi, dr. Bogdan Dolenc, je celotno knjigo natančno prežvečil, in ji dal potrditev. Potem sem bil v sebi miren, da je to prav." 

Močno je poudaril, da pri knjigi ne gre za samohvalo, saj, kot sam pravi, ni za zgled. "Bi pa želel, da bi knjiga nekoga nagovorila in mu dala vedeti, da vera ni tako slaba, da smo v Cerkvi ljudje, ki smo grešni in ki Boga rabimo, da bi bili boljši. Želel bi, da bi knjiga bralce nagovorila, da je lepo moliti, da ni nič narobe, če gre človek k maši. Čisto življenjske stvari, iz katerih sam izhajam. Vmes so bili dvomi, strah, ampak naj bo tako, kot je, Bog že ve, zakaj je to dobro."

Sporočilo, ki ga potrebuje sodobni svet

Tone Rode je izpostavil pomembno sporočilo, ki ga prinaša Martin Golob v naš prostor. "Martin je vesel človek, ampak vseskozi želi poudariti, da je duhovnik. Zato tudi v naslovu in na naslovnici tega ne skrivamo. Nagovarja me sporočilo, ki ga potrebujemo v našem utrujenem svetu: 'Bog te kliče takšnega, kakršen si. nima te namena spremeniti. ko boš spoznal, kako te ima Bog rad, se boš spremenil avtomatsko.' Današnji človek je utrujen, manjka mu upanje, hrepeni po biti ljubljen in sprejet. Martin pa pravi, da je najprej veselje, najprej je sprejetost, najprej je Božja ljubezen .Tega nihče drug ne zna tako dobro povedati kot Martin. Knjiga je materializacija vsega, kar on že oznanja v video kanalih, knjiga pa ti da možnost, da te stvari tudi premlevaš." 

Martin Golob je povedal, da mu je všeč, da je lahko govoril tudi o svoji družini. "Imel sem privilegij, da sem rastel na kmetiji, s petimi brati s sstaršema, ki sta čisto preprosta in navadna. Ati je celo samo osnovno šolo naredil, ampak sem od njiju dobil vso potrebno modrost in delovne navade, kar je najlepša dediščina za življenje, ki ga živim."

Martin Golob: Si tudi strelovod, v katerega priletijo kakšne strele. FOTO: Siniša Kanižaj

Kako je nastal naslov Na spletni prižnici?

"Ko sem bil enkrat gost pri Zvezdani Mlakar, sem ji na koncu zahvalil, ker mi je omogočila največjo prižnico. Kadar koli sem bil gost v oddajah, so mi novinarji omogočili prižnico, ki jo je slišalo več tisoč ljudi. Spletna prižnica zato, ker sem med epidemijo imel prenose maš prek spleta, pa tudi zaradi spletnih vlogov. Prižnica je tak balkonček, kamor so se včasih, ko še ni bilo mikrofonov v cerkvi, vzpeli duhovniki, da se jih je dobro slišalo," je pojasnil Martin Golob. 

V četrtek, 24. novembra, ob 19. uri vabljeni na predstavitev knjige Na spletni prižnici na Slovenski knjižni sejem. Martin Golob bo gost Urške Leskovšek. Seznam vseh Družininih dogodkov na SKS najdete tukaj. 

Z nakupom knjige pomagate tudi Žigu s cerebralno paralizo

Zgodba Žiga Pinterja je močno nagovorila Martina Goloba. Rodil se je v šestem mesecu nosečnosti s komaj 600 grami. Po štirih mesecih v inkubatorju in porodnišnici je lahko šel domov, vendar mu je mama do prvega rojstnega dne morala dovajati kisik. Pri treh letih so zdravniki ugotovili, da ima Žiga težko obliko cerebralne paralize in napovedali, da bo vse življenje na invalidskem vozičku. Žigova mama Nataša je za Aleteio povedala, da je takoj sprejela otrokovo diagnozo, še zlasti zato, ker ji je prvi otrok dva dni po rojstvu umrl zaradi dihalne stiske. “Sama sem imela grdo otroštvo, Žiga pa ima vso ljubezen, ki je jaz nisem imela. Mož je sicer potreboval zelo dolgo, a ga je zdaj sprejel. Zdaj sta največja prijatelja!” je zadovoljno povedala Nataša.

Žiga zmore reči nekaj besed: reče mama, ata, ja, ne. Pokaže, če je lačen ali žejen. Če je zadovoljen, pove z nasmeškom, če ne pa pokaže zobe. Zaradi težav s križem je že osem mesecev priklenjen na posteljo. Potrebuje terapije, a si jih družina ne more privoščiti, čeprav se starši trudijo tudi z zbiranjem pokrovčkov in starega papirja. Pred težavami s križem je obiskoval šolo s prilagojenim programom – in to z veseljem. Rad se je tudi vozil s šolskim kombijem. V šoli pa mu je bila najbolj všeč glasba – uživa v kitari in narodnozabavni glasbi. Je vesel fant, tako da je na šoli prejel priznanje za “največjega vriskača”.