Na Italijanskem inštitutu so v torek, 27. februarja, na dobro obiskanem kulturnem večeru predstavili dvojezično italijansko-slovensko izdajo Sonetov Vittorie Colonne (1490?–1547), ki so v zbirki Sidera izšli pri založbi Družina. 

Naslovnica dvojezične izdaje Sonetov Vittorie Colonne. FOTO: Siniša Kanižaj

Slovencem je v prevodu Alojza Gradnika, Braneta Senegačnika in Mateja Venierja z njo dostopen obsežen del pesniškega opusa ene največjih italijanskih (renesančnih) pesnic. Obsežnejši je na voljo le še v angleškem prevodu.

Večer je potekal ob renesančni glasbi v izvedbi Borisa Šinigoja. FOTO: Siniša Kanižaj

Večer je z renesančno glasbo na lutnji uvedel Boris Šinigoj, ob uredniku in prevajalcu dr. Senegačniku pa so o avtorici in njeni poeziji spregovorili dr. Patrizia Farinelli, ki pesnico v dvojezični izdaji predstavlja v izčrpni in zanimivi spremni besedi, dr. Igor Škamperle in prevajalec Matej Venier.

Direktorica Italijanskega inštituta Verena Vittur (levo) z gosti. FOTO: Siniša Kanižaj

Pomembna osebnost svojega časa

Markiza Vittoria Colonna je bila pomembna osebnost svojega časa, njeno zrelo poezijo je cenil učeni svet visoke renesanse. Izhajala je iz plemiške družine iz kraja Marino v bližini Rima. Še mlada se je poročila z neapeljskim plemičem Ferrantejem d'Avalosom, markizom Vasta in Pescare, ki je v bitki pri Pavii 24. februarja 1525 premagal vojsko Franca I., a nekaj mesecev zatem umrl. Vittoria je kot vdova večinoma živela po samostanih, vendar ni naredila zaobljub. Poleg poezije se je posvečala duhovni obnovi znotraj katoliške Cerkve in med drugim svoj vpliv zastavila za priznanje novega reda kapucinov.

Ljubezenski in Duhovni verzi

Soneti nam pesnico, ki jo je izoblikovalo živahno okolje neapeljskega petrarkizma, v izjemno obvladani pesniški govorici najprej približajo v Ljubezenskih verzih poezije vdovstva, ki jo kljub bolečini preveva vedrina vere v večno življenje. V Duhovnih verzih, ki jim sledijo v drugem delu, pa se izrazi njeno intimno poglobljeno estetsko-duhovno občutje. Zbirko sklepa pet epistolarnih sonetov, ki nam pesnico predstavijo v njeni vpetosti v kontroverze svojega časa in hkrati v neomajnosti njene vere.

Prevajalec dr. Brane Senegačnik, dr. Igor Škamperle, dr. Patrizia Farinelli in prevajalec Matej Venier. FOTO: Siniša Kanižaj

Uveljavljena pesnica in Michelangelova prijateljica

Kot pesnica je markiza Colonna zaslovela že pred letom 1530, leta 1542 pa so ji kot prvemu živečemu avtorju javno objavili pesniško zbirko, ki je vsebovala njene duhovne pesmi. Slavile so jo znamenite osebnosti tedanjega kulturnega življenja: Ludovico Ariosto je že leta 1532 v Besnečem Orlandu omenjal njen mili, nepresežni slog. In čeprav je svoja dela nerada posredovala, je ena od izjem rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jo je sama podarila Michelangelu Buonarottiju, s katerim ju je vezalo trdno in spoštljivo prijateljstvo.

Prevajalska ustvarjalnost

Šest njenih sonetov je za antologijo Italijanska lirika že leta 1940 prevedel Alojz Gradnik. Kot poklon velikemu pesniku in prevajalcu, ki je prvi predstavil pesnico slovenskim bralcem, so v nespremenjeni obliki objavljeni tudi v tej izdaji. Da prevajanje te najvišje, oblikovno dovršene poezije z zapleteno intelektualno zgradbo predstavlja zahteven izziv, sta na predstavitvi povedala tudi prevajalca večine sonetov Matej Venier in Brane Senegačnik. Že ob interpretaciji posameznih prevodov pa se je izkazalo, da sta bila izzivu vsekakor kos.

Direktor Družine Tone Rode v pogovoru. FOTO: Siniša Kanižaj

Da lahko popolna vera in popolna bolečina soobstajata na način, kot je mogoč le v umetnosti, nakazuje tudi Michelangelova risba pietà, ki nas k branju vabi na naslovnici tega prevodnega in poetičnega dragulja.