Iz navodil Slovenske škofovske konference (SŠK) med drugim izhaja, da so izredni delivci obhajila lahko moški in ženske, ki imajo spoštljiv odnos do svete evharistije, cerkvenih predstojnikov, »ki so pripravljeni služiti bližnjemu, se v javnosti zavzemati za krščanske vrednote in vzorno opravljati svoj poklic. Stari morajo biti vsaj 21 let in imeti urejeno zakramentalno življenje. To pomeni, da so prejeli zakrament birme in zakrament zakona, če živijo v zakonski skupnosti«.

Prav tako je pomembno, da jim veliko pomeni evharistija. Povabljeni so k pogostemu češčenju Najsvetejšega, obisku delavniške maše, k vključitvi v molitvene ali druge župnijske skupine, k udeleževanju letnih duhovnih vaj in seminarjev, ki so namenjeni duhovnemu poglabljanju in izmenjavi izkušenj.

Doživljanje službe izrednega delivca obhajila so za spletno Družino predstavili Viktor Poličnik, Renata Strmole in Mihael Novak.

Viktor Poličnik

V župnijo Brezovica sem se priselil leta 1975. Župnija ima poleg farne cerkve tudi tri podružnice, kjer je bila redna nedeljska maša s številnim obiskom in zato potrebna pomoč pri obhajanju. Službo izrednega delivca obhajila opravljam že več kot štirideset let. Najprej sem nekaj let delil sveto obhajilo po potrebi, ob nedeljskih svetih mašah ali večjih praznikih, z vsakokratnim dovoljenem župnika. Pooblastilo za službo izrednega delivca pa sem prejel iz rok škofa dr. Stanislava Leniča 30. septembra 1984.

Viktor Poličnik: »Služba izrednega delivca mi najprej pomeni služiti Bogu in ljudem.« FOTO: Osebni arhiv

Sem bralec beril, več mandatov sem bil tudi član župnijskega pastoralnega sveta. V službo izrednega delivca svetega obhajila me je povabil takratni župnik Franc Dular. V župniji nas je sicer šest delivcev. Težko sem sprejel to službo. Počutil sem se preveč posvetnega in nevrednega, da bi Jezus po mojih rokah prihajal k ljudem. Obenem pa sem videl, da je ta pomoč župniku potrebna.

Služba izrednega delivca mi najprej pomeni služiti Bogu in ljudem. Pomaga mi pri rasti moje vere in bolj poglobljenega odnosa z Njim. Preden pristopim k oltarju, se moram vedno vprašati, ali sem vreden opravljati to službo.

Počutil sem se preveč posvetnega in nevrednega, da bi Jezus po mojih rokah prihajal k ljudem.

Evharistija mi pomeni vrhunec dneva. Če le utegnem, se je udeležim vsak dan. Posebej nedelje ni brez evharistije. Najlepša nedelja je tista, ki se začne s sveto mašo in se je udeležim z drugimi člani družine. Sveta maša mi pomeni neposredno srečanje z Bogom in vir moči za življenje. Božjo besedo, ki jo slišim, poskušam čim bolj prenesti v življenje in po njej oblikovati moj vsakdan.

Renata Strmole

Ko se oziram na začetke mojega poslanstva izredne delivke obhajila, se mi spomin pogosto ustavi prav pri nagovoru oziroma povabilu gospoda župnika na župniji, kjer sem pred dobrimi dvajsetimi leti živela in tudi pastoralno delovala.

Renata Strmole je med drugim pastoralna sodelavka in katehistinja v Župniji Ivančna Gorica. FOTO: Osebni arhiv

Že od otroštva se rada družim z ostarelimi, bolnimi in se od njih učim modrosti življenja, ki je močno zasidrano prav na odnosu do Gospoda. Povabilo v službo izredne delivke obhajila me je presenetilo, saj do takrat osebno nisem poznala nobene ženske s tem poslanstvom. Pozneje, ob raznih izobraževanjih namenjenih prav nam, pa sem odkrivala, kako je ta služba razširjena po župnijah in dobrodošla tako pri obhajanju med sveto mašo kot pri nedeljskem obhajanju bolnikov in onemoglih na domu. Presenetilo me je, koliko žena in kako ponižno živijo to poslanstvo prav pri obhajanju bolnikov.

Še danes odmevajo besede ob blagoslovu pri uvedbi v to službo, da ko bom bratom in sestram delila kruh življenja, naj v moči tega zakramenta prejmem delež na nebeški gostiji. Izziv za vsakodnevno spraševanje vesti! Kakšen je najin odnos z Gospodom? In ta se najbolj konkretno pokaže prav v odnosu do domačih, ljudi, ki me srečujejo, mladih pri katehezi, saj mi prav oni zmorejo pokazati resničnost odnosa, tudi ko sem najbolj nemočna.

»Že od otroštva se rada družim z ostarelimi, bolnimi in se od njih učim modrosti življenja.« FOTO: Osebni arhiv

Vsako obhajanje doživljam kot nezaslužen dar. Sprejeti Jezusa, deliti Jezusa in živeti Jezusa, kljub moji grešnosti mi vedno privabi nasmeh na obraz. To je vse, kar v tistem trenutku zmorem in smem darovati Jezusu v zahvalo, za Njegovo ljubezen, ko se nam daje v evharistiji. Daje se mi v hrano, da iz Njega živim, daje se mi v roke, da ga smem deliti. Kakšen Dar je! Zelo dragoceni so mi obiski bolnih in umirajočih, ko jim prinašam evharističnega Jezusa, v njih pa srečam trpečega.

Tako nevredna smem s svojimi očmi gledati Jezusa in ga deliti drugim. To poslanstvo me spreminja, mi daje upanje in moč. Tako doživljam tudi vsako obhajanje nedeljnikov pri sveti maši, deliti Kristusovo telo, predstaviti Kristusa enega in istega, znova in znova, mlademu in bolnemu, … Tako velik je naš Gospod, kako mogočna je Njegova Ljubezen! Vsak pristop k obhajanju mi je dodatna spodbuda, da z Njim pogledam v svoje srce. Ni enostavno, ni preprosto, saj me domači, župljani in tudi otroci, ki jih pripravljam na srečanje z Jezusom, poznajo in doživijo tudi v tisti najbolj šibki, nemočni, grešni drži.

Vsak pristop k obhajanju mi je dodatna spodbuda, da z Njim pogledam v svoje srce.

Prav zaupanje ob podelitvi tega poslanstva, da naj si prizadevam živeti edinost v ljubezni, mi postaja vsakdanji izziv, ko ob vsakem srečanju z Gospodom spoznavam svojo majhnost, nemoč in neizmerno obdarovanost, da je Gospod tisti, ki se nam daje in želi, da si Ga delimo med seboj. Hvaležna sem za zaupanje, ki mi je bilo podarjeno in z veseljem ga bom nadaljevala, dokler mi bo dano.

Mihael Novak

Službo izrednega delivca obhajila opravljam od začetka leta 1992, to je že skoraj 31 let, in sicer ves čas v domači Župniji Ljubljana Ježica. Tu sem začasno bival kot študent in že v tem času postal član župnijskega pastoralnega sveta in bralec Božje besede, kar sem neprekinjeno vse do danes, torej skoraj 40 let.

K opravljanju te službe me je povabil in spodbudil takratni župnik Vlado Pečnik, ki sem ga kot študent spoznal, ko je bil še kaplan in sva postala velika prijatelja. Bil mi je močna spodbuda v osebni rasti in zvestobi Kristusu ter ljubezni v vsaki življenjski situaciji s svojim zgledom vernosti, delavnosti in dobrote. Ko me je štiri leta po poroki povabil, da postanem izredni delivec obhajila, mu po obrazložitvi te službe nisem mogel odreči, saj mi je bilo jasno, da mi bo pomagala rasti v veri.

Mihael Novak: »Bogu sem hvaležen, da smem tudi jaz Kristusa prinašati ostarelim in bolnim, ki več ne zmorejo priti v cerkev.« FOTO: Osebni arhiv

Postal sem še bližji Njemu, saj me je zavedanje, da sestram in bratom prinašam največji dar, samega Kristusa, še bolj spodbudilo k prizadevanju, da na vsak korak v svetu hočem pogledati z Njegovimi očmi ter Njegovim srcem in vedno prinašati veselo sporočilo ljubezni ter miru. Želim pomagati na poti življenja in ne biti slab zgled, morebitna ovira, ki bi ugašala upanje in preprečevala rast v dobrem in lepem.

Tudi najinim otrokom, ki so odraščali, je moje opravljanje zaupane naloge pomagalo k spoznanju veličine, da sam Kristus prihaja k človeku in se mu daje iz ljubezni, da bi mu pomagal na poti življenja do večnega življenja pri Očetu.

Želim pomagati na poti življenja in ne biti slab zgled, morebitna ovira, ki bi ugašala upanje in preprečevala rast v dobrem in lepem.

Še posebej pa sem Bogu hvaležen, da smem tudi jaz Kristusa prinašati ostarelim in bolnim, ki več ne zmorejo priti v cerkev. To sem še posebej občutil, ko tudi sam po prestani operaciji kar nekaj mesecev nisem mogel v cerkev. Življenje v bolezni, brez župnijske skupnosti, brez bratov in sester je zelo težko in edino upanje ter veselje in moč je takrat srečanje z Gospodom, ki se nam daje v hrano.