To niso le jurčki, kot misli povprečen Slovenec, marveč tudi druge gobe. Sam imam najraje sirovke, popečene na maslu, še mlade komajda dobro odprte dežnikarice, tudi velike tintnice, pa, seveda, gobovo juho z več vrst gobami. Tudi kakšen malce starejši jurček, celo od polža objeden, je, primerno obrezan, dober zanjo. Pa lisičke, a teh je manj, pa še težko so prebavljive. V moji mladosti so se gozdovi kar rumenili od njih. Potem pa so jih preveč vneti nabiralci dobesedno »izropali«. Danes jih tam, kjer sem jih kot otrok vsepovsod našel, pa tudi obilo jurčkov, ne naletim več nanje.

Gobarjenje je velika in huda strast

Gobarjenje je prava strast. Zelo jo je težko, skorajda nemogoče krotiti, kaj šele ukrotiti, ko te obsede, kot moškega sila privlačna ženska, ali obrnjeno. Ko že ponoči čutiš, kako poganjajo gobe, se še v temni noči v ranih jutranjih urah usedeš v avto, se zapelješ v tiste konce, kjer veš, da rastejo, si prvi na tebi dobro znanih »teriščih«, bolj tipaš za njimi, kot jih vidiš, jih dobesedno »čutiš«. »Le kje se skrivate?« se sprašuješ, ko lezeš med smrekicami, včasih po vseh štirih, opraskan po koži, a nič zato. Se odpraviš v gozd tudi v dežju, ko veš, da boš sam ali le kdo tebi podoben »nori gobar«, kot je o te vrste ljudeh napisal sijajno knjigo pisatelj Peter Handke. Kdaj srečaš sebi podobnega strastneža.

FOTO: Jožef Pavlič

Strah ima velike oči. Kdaj upravičeno!

Najhuje pa je bilo, posebej ker je bilo nepredstavljivo, iznenada, ko sem v poltemi in megli tik pred seboj v »domačih« gozdovih ugledal velik traktor z jeklenimi čeljustmi, kot bi lahko rekel tistemu, kar je imel pripeto pred seboj. Skorajda sem se ga bolj ustrašil, kot bi se medveda, če bi mi ta prišel prihlačal naproti. Nisem ga še srečal, sem pa srnjaka, ki je godrnjal čezme, kaj mu plašim srne, je celo prečkal gozdno pot pred menoj. Meni pa jo je, nenadejanega dogodka, lastnik vozila, ki se je v domači gozd pripeljal po gobe kar s to močno hrumečo »pošastjo«. Vsaj tako sem jo doživel. Ni bilo prijetno, ko sem se srečal z velikim podivjanim psom, pa tudi ne, ko sem v blatu videl na gosto odtise tac divjih prašičev. Tudi na to lahko globoko v gozdu naleti gobar.

Ko te napere dež, a je košara polna

Če že drugega ne, pa te, če ne vzameš s seboj dežnika ali vsaj pelerino, »preseneti« dež. Če je že ploha, nič zato, saj te »varujejo« obilne krošnje listavcev. Huje je, kot se je prejšnji teden zgodilo meni, da se je začetni dežek prelevil v pravi naliv, večurno deževje. A tudi to me ni, čeprav sem prišel domov premočen do kože, v že zdavnaj premočenih čevljih pa čmok čmok, odvrnilo od nabiranja gob. Zadovoljstvo je bilo kljub temu veliko – polna košara gob. »Kazen« pa tudi – išias. Dan, dva sem zdržal doma, nato pa po vseh štirih pokonci in kljub bolečinam v križu in 71 letom v gozd.

Jurček kapitalec

Kapitalec. Tako pravim jurčkom, ki tehtajo več kot tretjino kilograma. Ob teh vsakemu gobarju zaigra pri srcu, se mu usta razpotegnejo v nasmeh, roka pa iztegne v ljubeč prijem in objem jurčka. Bog ne daj, da bi ga utrgal, saj bi s tem uničil micelije – podgobje. Najprej se sklonim ali celo pokleknem pred njim v varni razdalji (to sicer le pred Bogom, a tokrat pred gobanom, spet da ne bi prekinil niti rasti pod zemljo), ga odrežem s posebnim gobarskim nožkom, očistim, potem pa nežno položim k »bratom« v ribniško pleteno košaro. V košaro zato, da trosi med hojo padajo iz nje na tla in so »seme« za nove gobane.
Žena gobe doma skrbno očisti, ostanke nesem nazaj v gozd in jih raztrosim. Tako vrnem gozdu, naravi, kar je njenega.

Katerih gob ne nabiram

Čisto malih jurčkov ne nabiram. Pustim jih, da še malo zrastejo. Če jih prihodnje dni ne dobim sam, jih privoščim drugemu gobarju. Starejše gobe pustim v gozdu, da tam pozneje ali ob njih zrastejo nove. Neužitne gobe pustim pri miru, jih ne brcam, se ne jezim nad njimi, jih raje občudujem. Danes sem posebej prekrasne rdeče mušnice. Cele skupine so jih bile. Res škoda, da nisem imel fotoaparata s seboj. Ena najlepših gob je zame turek.

Gob ne prodajajmo, raje podarimo drugim

Letos, ko je obilje gob, z njimi obdarjam sorodnike, prijatelje in znance. Kdaj tudi koga, ki ga srečam na poti, začutim, da je prav, da tako naredim. To se mi povrne že naslednjega dne, ko dobim veliko gob. Koliko, zame ni tako pomembno, privoščim jih tudi drugim. Je pa zelo lep in prijeten občutek, ko ustaviš avtomobil pri skupini otrok z mamico in daš posebej lepega jurčka najmlajši deklici. Z željo: »Naj spoznava zaklade narave!« Teh je letos, vsaj kar se gob tiče, res veliko. To sem tudi pričakoval, saj je bilo pred leti podobno: najprej dolgotrajna suša, poleti skoraj nič gob, jeseni pa pravi izbruh. Poleg tega tudi zdravega kostanja.

FOTO: Jožef Pavlič

Prelepi in tudi zelo zdravi sprehodi v naravo

Zato te dni ni lepšega, kot iti s košaro v gozd po gobe in kostanj. »Letos še slepec najde jurčka!« mi je te dni rekla Zasavčanka. Ni čisto tako, a če si malo bolj pozoren, hodiš po gobarskih poteh, vsaj malo veš in čutiš, prav vonjaš, kje rastejo, potem ga dobiš. Ne enega, več. Zato le v gozd ponje.

V pametni meri, ne pa, kot sem slišal, da so jih na Pokljuki kar v kombijih pripravljali na zalogo. Pri gobah je treba biti še posebej zmeren. Tudi ko jih ješ. Goba je, kot pravijo, začimba. Prej dodatek jedem, poslastica, kot pa glavna jed. Zlasti ne zvečer.

Žena mi je rešila življenje

Čeprav gobe dobro poznam, se mi je nekoč zgodilo, da sem za užitno gobo zamenjal eno najbolj strupenih gob, zeleno mušnico. Bila je že izprana od dežja. K sreči jo je Martino pozorno oko prepoznalo in takoj odstranilo. Čeprav je le malo gob strupenih, pa so te vsako leto usodne za marsikoga. Tisti, ki se je enkrat zastrupil z njimi, je tako nezaupljiv, kot je sestra mojega prijatelja duhovnika in pesnika Dominika (Dinka) Bizjaka, ki ni hotela vzeti od mene niti najlepših jurčkov. Kaj bi bilo šele, če bi ji prinesel druge užitne gobe …

FOTO: Jožef Pavlič

Spoštujmo tudi druge gobe, ne le jurčkov

Slovenci smo čisto »mahnjeni« na jurčke, s tem pa delamo krivico drugim užitnim gobam, ki so celo okusnejše. Kot so zame popečene sirovke. Zato spoštujmo vse gobe, neužitnih ne brcajmo, se ne jezimo nad njimi, užitne pa nabirajmo v zmernih količinah, hvaležni naravi, ki nam jih daje. Najprej pa Bogu, Stvarniku vsega. V zavedanju, kot pesnik Anton Vodnik: »Glej, stvarnica vse ti ponudi.« Te lepe jesenske dneve resnično.
Najprej pa sprehode v naravo, občudovanje gozda, ki si ogrinja barviti jesenski plašč, gorskih vasic in toplega božanja sonca na gozdnih rebreh in travnikih, ko je dolina še vsa v megli, ti pa si že v kraljestvu svetlobe. Ko se vračaš v dolino, prepoten in s polno košaro gob, kostanja in drugih dobrot, si lahko edino rečeš: Hvala Bogu za ta dan, to doživetje, te dobrote. Ko si jih sam deležen, je prav, da jih podeliš z drugimi. Tudi če so te stale veliko truda. Zadovoljstvo je potem še večje, hvaležni pogledi in besede iz ust obdarovancev pa tudi. Kot je zame spomin na deklico, ki je s prsti obeh rok nežno prijela podarjenega jurčka, ga stisnila k sebi in prižela na prsi: sedaj si moj.