Po družbenih omrežjih je zadnje tedne krožil kratek animirani film, namenjen bolj odraslim gledalcem kakor otrokom. Film z naslovom »Izposojeni čas« ima izjemno sporočilnost in gotovo na svoj način nagovori vsakogar, ki si ga ogleda. Pa poglejmo, kako so ga ocenili na ameriškem katoliškem spletnem portalu Aleteia.



Animatorja pri Pixarju, ameriškem studiu za animirane filme, Andrew Coats in Lou Hamou-Lhadj, sta si vzela krajši odmor od običajnih celovečernih filmov v Disneyevem slogu in sprejela izziv, da animirani filmi niso rezervirani zgolj za otroke. Zadnjih pet let sta pripravljala kratek film, ki se ukvarja s tematiko v samem osrčju človekovega obstoja.

Rezultat njunega dela je film z naslovom »Izposojeni čas« (Borrowed Time), refleksija o žalosti, krivdi in notranjem boju, s katerim se mnogi soočamo zaradi napak, ki smo jih storili v preteklosti. Film je osupljiv in zagotovo ni namenjen radovednim očesom malčkov in otrok.

Kratek opis vsebine pravi: »Utrujeni šerif se vrne na prizorišče nesreče, ki jo je vse življenje poskušal pozabiti. Z vsakim korakom se mu vračajo boleči spomini. Ko se znova sooča s storjenimi napakami, mora s trudom najti moč za življenje v sedanjosti.«

Kar se zgodi v sedmih minutah filma, je resnično srce parajoče, vendar nagovarja izkušnje mnogih med nami, ki si prizadevajo, da bi preteklost pustili za seboj. Kot je povedal Andrew Coats, sta s kolegom začela pripravljati film o odpuščanju, kasneje pa sta zgodbo spremenila in se posvetila vprašanju, kako naj se človek sprijazni z napako iz preteklosti, ki jo vse življenje obžaluje, kako naj živi naprej brez strahotnega občutka krivde. »Izgubljeni čas« pravzaprav govori o samoodpuščanju.

Odpuščanje je tudi ena osrednjih tem v letošnjem svetem letu usmiljenja, ko nas papež Frančišek poskuša spomniti na pomen odpuščanja in kako nam odpuščanje omogoča, da stare grehe pustimo tam, kamor sodijo, torej v preteklosti. Kot je sveti oče dejal med eno izmed splošnih avdienc, nam Bog v trenutku, ko se zavemo svojih grehov, sporoča, da nam je takrat še bližje in nas spodbuja, naj se oziramo v prihodnost. Še več: »Ko se zavemo grehov in prosimo odpuščanja, je v nebesih pravo slavje. Jezus praznuje: to je njegovo usmiljenje – ne izgubimo poguma! …«

Glede glavnega lika v animiranem filmu, šerifa, je Coats povedal: »Želela sva izbrati stereotipni lik, močnega, mišičastega kavboja, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto, nato pa videti, kaj se zgodi, ko ga čustva vendarle povsem prevzamejo … In zanimalo naju je, kako bi to izgledalo v ikonografiji westernov.«

Kratki film so v zadnjem letu predstavili na različnih filmskih festivalih v Združenih državah Amerike, kjer je prejel številne nagrade. Ustvarjalca sta s svojim poskusom želela prikazati »nekaj tematsko bolj odraslega in pokazati, da je z animacijo mogoče povedati kakršno koli zgodbo.«

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia