Vsak dijak opravi dva izpita – iz kuhanja in strežbe. Vsak izpitni dan so trije v kuhinji in trije v strežbi. Iz kuhinje je dišalo še dobro uro in pol pred prihodom prvih gostov. Trojica izpitnih kandidatov je zjutraj dobila jedilnik tistega dne – tri hladne predjedi, tri juhe, topla predjed, glavna jed ter tri sladice. Ob našem prihodu so mladi kuharski mojstri že pridno mešali sestavine, kuhali in pekli. Vzdušje je bilo živahno, a na naše presenečenje umirjeno in brez nervoze.

Mladi kuharski mojstri med pripravo menija v štirih hodih. FOTO: Tatjana Splichal

»Pripravljajo se štiri leta, prvi dve leti osnove, v tretjem in četrtem letniku imamo gastronomijo na višjem nivoju. Imajo veliko prakse, da izpitno situacijo tudi vadijo. V prvih dveh letih so v kuhinji štiri ure tedensko, pri čemer v drugem letniku vsak drugi teden delajo v obratni kuhinji, kjer se pripravlja hrana za celo hišo, to je za 150 oseb. V tretjem in četrtem letniku imajo na teden pet ur kuhanja,« nam je pojasnila Nataša Partl, ki na tej šoli gastronomijo poučuje že od leta 1993, zadnjih 12 let je tudi strokovna predstojnica za gastronomijo.

Jedi so nastajale pod strokovnim očesom profesorice Nataše Partl. FOTO: Tatjana Splichal

Je tudi koordinatorica poletne, trimesečne prakse, ki jo morajo dijaki opraviti po tretjem letniku. Od partnerjev, kjer dijakinje in dijaki opravljajo prakso, prejme tudi veliko odzivov. »Le redko je kdo nezadovoljen. Naši dijaki so delavni, pridni, vestni, se znajo organizirati in so socialni, kar je res krepost. Smo majhna šola, pri nas je vsak dijak osebnost, v petih letih njihova osebnost tudi,« je pohvalila svoje učence.

V jedilnici so se na prihod gostov začeli pripravljati nekoliko kasneje. Natakarji so imeli za pripravo svoje mize, ki so jo dekorirali po lastnem okusu, sami so pripravili tudi cvetlični aranžma, imeli dobro uro časa. 

Vsaka miza je imela svojo barvno noto. FOTO: Tatjana Splichal

Namizni aranžma po navdihu dijakinje. FOTO: Tatjana Splichal

Njihovo delo je potekalo pod budnim očesom profesorice Andreje Amruš-Einspieler. »Bili so odlično pripravljeni. To je sicer letnik, ki je imel zaradi korona situacije najdlje drugačen pouk, a so vseeno dobro opravili. Običajno imamo več vaje pred tujimi gosti, zdaj smo to reševali z dijaki iz drugih letnikov.«

 Izpitne kandidate je v strežbi ocenjevala profesorica Andreja Amruš-Einspieler. FOTO: Tatjana Splicahal 

Po sprejemu so natakarji goste pospremili do svojih miz, jim postregli pijačo ter meni v štirih hodih, pri čemer so bile hladna oz. topla predjed, juha in sladica po izbiri. Gostje so ob sproščenem vzdušju, postrežbi na visokem nivoju ter izjemno okusni hrani uživali kot v pravi gostilni višjega nivoja.

FOTO: Tatjana Splichal

Predvsem so bili na svoje otroke ponosni starši, poleg zunanjih gostov so namreč povabljeni starši dijakov, ki opravljajo izpit iz kuhanja. Gre za neke vrste zrelostni izpit, nam je zaupala mama ene od dijakinj. Sama je zelo hvaležna, da je hčerka našla in tudi izbrala to šolo. Čeprav je bilo ob odhodu v prvem letniku na drugo stran slovensko-avstrijske meje težko, danes zelo ceni ne le znanje, temveč tudi izkušnje in kompetence, ki jih je v teh letih pridobila. »Pravo popkovino prerežejo konec tretjega letnika, ko imajo trimesečno prakso. Takrat ni vračanja domov za konec tedna in morajo znati poskrbeti sami zase, oprati perilo …«

FOTO: Tatjana Splichal

Čeprav so po opravljenem strokovnem izpitu dijakinje in dijaki že kvalificirani za poklic kuharja in natakarja, jih na šoli v Št. Petru čaka še peti letnik in matura. Po koncu šolanja v gastronomiji sicer ostanejo le redki. »Spekter naših absolventov je zelo pester, od pilota do opernega pevca in učiteljev. Tudi v gastronomiji so nekateri, a malo. Tu bo gastronomija morala storiti več na privlačnosti poklica ter na boljših delovnih pogojih, kakor tudi pri plačilu,« je ugotavljala profesorica Amruš-Einspieler.

Kam bo pot po petem letniku zanesla Niko Demšar?

To je šola za življenje, je stavek, ki ga kot obiskovalec v tej hiši najpogosteje slišiš, tako s strani dijakov in učiteljev, kakor tudi staršev. Profesorica Amruš-Einspieler je razložila, da dijaki iz šole ne odhajajo oboroženi zgolj z znanjem več tujih jezikov, gospodarskega poslovanja in gastronomije, temveč tudi s socialnimi kompetencami. »Poleg verske vzgoje jih učimo, da z obema nogama stojijo v realnem življenju, da imajo čut za sočloveka. Organizirajo veliko različnih projektov, od dobrodelne tombole in koncertov do zbiranja sredstev za Zambijo. Da začutijo potrebo drugih,« poudarja profesorica.

Mladi kuharski mojstri/-ce in natakarji/-ce s profesoricama, ki sta bili nad opravljenim delom dijakinj in dijakov več kot zadovoljni. FOTO. Tatjana Splichal

Dvojezično Višjo šolo za gospodarske poklice Št. Peter obiskujejo dijakinje in dijaki tako s slovenske kot z avstrijske strani meje, vedno pa se najde tudi kakšen iz Italije ali celo od kje dlje. Kljub majhnosti, jih tako bogati mednarodna pestrost. Prijave bodočih dijakinj in dijakov sprejemajo vse do zapolnitve prostih mest, teh je letos še nekaj.

Več fotografij v spodnji galeriji

1/15