Po maši sva se slišali s prijateljico, ki je že dolgo nisem videla. Ona je skoraj vse življenje priklenjena na invalidski voziček in pri večini osebnih opravil potrebuje vedno več pomoči drugih. Ko sva bila z možem še študenta in se nama je rodil prvi sin, nama je prav ta prijateljica ponudila pomoč. Nekaj ur dnevno je bila pripravljena varovati najinega malčka, da sva midva lahko študirala in dokončala študij. Tako sem še ne leto starega otročička zjutraj posadila v nahrbtnik in ga skoraj kilometer daleč nesla do prijateljice, ki je živela v skupnosti sester. Celo dopoldne sta se igrala, pri negi pa so ji pomagale sosestre.

Ko sva sedaj po telefonu govorili o stvareh, ki naju jih Gospod uči, sva ugotovili, da sámo trpljenje še ni odrešenje. Šele ko zmoremo sprejeti življenjske situacije, ki nam jih življenje prinaša, in jih izročiti našemu Odrešeniku, jih on lahko izroči Očetu kot dar za odrešenje mnogih. Preizkušena prijateljica, ki je globoko zakoreninjena v Božji ljube...