Umorjeni so nametani vse počez. Foto: Ivo Žajdela



Komisija Vlade R Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je v četrtek, 10. septembra, predstavila izkop grobišča povojnih pomorov pri Mostecu pri Brežicah.

Pričevanje Jakob Ugovšek.doc Izpoved Franc Miklavčič.doc

Izkop posmrtnih ostankov iz dela protitankovskega jarka ob reki Savi je naročilo podjetje Infra zaradi priprav na gradnjo akumulacijskega bazena hidroelektrarne Mokrice, saj bo območje grobišča zalila voda zajetja pred elektrarno.

Na tiskovni konferenci, ki je bila »na terenu«, to je ob izkopanih kosteh, so sodelovali: predsednik vladne komisije dr. Jože Dežman, vodja izkopa dr. Uroš Košir, antropologinja dr. Petra Leben Seljak, kriminalist Pavel Jamnik in Anton Vetrih iz podjetja Infra d.o.o.


Pogled na izkopno območje s protipoplavnega nasipa. Foto: Ivo Žajdela


Pričevanja o pomoru in lažnivi molk avtorjev zločina

Kot je dejal dr. Jože Dežman, je zgodba prikrivanja in odkrivanja vojnega zločina in zločina proti človeštvu v protitankovskem jarku pri Mostecu zgodba, ki se ponavlja v neskončnih različicah.

»Da se je tam zgodil zločin, so vedeli storilci in seveda tudi krajani. Od sodelujočih pri zločinu je Ivu Žajdeli leta 1990 pričal Franc Miklavčič, šofer enega od devetih ali desetih tovornjakov, ki je vozil domobrance in civiliste iz koncentracijskega taborišča Teharje, spotoma pa so nalagali še civiliste (Demokracija, 1990). Leta 1994 je pred Pučnikovo parlamentarno komisijo pričal tudi šofer Jakob Ugovšek, ki je prav tako moral voziti ljudi na morišča, tudi na to pri Mostecu.«

Dežman je spomnil, da so vodilni komunistični politični policisti (npr. Mitja Ribičič) in poveljujoči Korpusa narodne obrambe, ki je izvajal umore (npr. Bojan Polak), do smrti lagali, da o množičnih umorih vojnih ujetnikov in civilistov po drugi svetovni vojni ne vedo nič.


Antropologinja dr. Petra Leben Seljak in vodja vladne komisije Jože Dežman. Foto: Ivo Žajdela


Ozna jim je prepovedala dostop in obdelavo njive

Dežman je dejal, da med možne žrtve poleg slovenskih domobrancev ter civilistov omenjajo še hrvaške vojne ujetnike in civiliste ter vojne ujetnike iz esesovske divizije Prinz Eugen.

Navedel je pričevanje domačina Božidarja Zajca iz leta 2010: »Po pričevanju pokojnih staršev Ivana in Zofije Zajc so imeli jeseni 1945, ko so se vrnili iz izgnanstva, prepoved dostopa in obdelave njive p. š. 195/2. Oče Ivan Zajc je povedal, da je po skrivnem ogledu njive julija 1945 iz zemlje močno zaudarjalo (iz zemlje je kar vrelo) in zato sem prepričan, da je tudi na naši zemlji precej posmrtnih ostankov pobitih ljudi!«

Dežman je omenil, da se je ohranila tudi fotografija mladinske delovne akcije iz septembra 1945, ko so dodatno zasipavali eno od morišč in grobišč pri Mostecu.

Prvo sondiranje tega morišča in grobišča je bilo neuspešno. Njegovo razsežnost je odkrilo sondiranje, ki ga je v drugi polovici oktobra in v začetku novembra 2010 vodil Marko Štrovs.

V poplavnem območju, kjer poteka ekshumacija, je bilo opravljeno še dodatno sondiranje. Investitorja izgradnje HE Brežice so obvestili, da je potrebno pred gradnjo ekshumirati posmrtne ostanke v tem delu protitankovskega jarka.


Od strela poškodovana lobanja. Foto: Ivo Žajdela


Na gornjem »sloju« na 25 metrih je 139 umorjenih oseb

Arheolog dr. Uroš Košir, ki vodi izkop po arheološki metodi, je povedal, da so na območju predvidenega gradbenega posega med 25. avgustom in 10. septembrom v nekdanjem protitankovskem jarku zaenkrat odkrili posmrtne ostanke vsaj 139 oseb (na razdalji 25 metrov od več sto metrov dolgega nekdanjega protitankovskega jarka). Končno število bo znano po končani ekshumaciji in opravljenih antropoloških analizah.

Dejal je, da je po končanem izkopu zgornje površine protitankovskega jarka razvidno, da gre za tri različne pomore in zakope. V prvi skupini je vsaj 32 oseb, v drugi vsaj 27, v tretji pa vsaj 80 oseb. Po poboju in zasutju prve skupine je bila v jarku ubita in zasuta druga skupina, ki ji je sledila tretja, največja. V prvi skupini so prisotni vojaki, med katerimi so bili verjetno tudi civilisti, ti sicer prevladujejo v drugi skupini.

Glede na odkrite predmete (lasnice, ženski čevlji) so bile v slednji skupini prisotne tudi ženske. Ena oseba je imela umetno nogo. V tretji skupini spet prevladujejo pripadniki različnih oboroženih sil. Odkriti predmeti ubitih imajo slovensko, nemško in hrvaško poreklo, kar nakazuje, da so na grobišču zakopane žrtve različnih narodnosti.

Velik del oseb v prvih dveh skupinah je bil obut, tiste v tretji pa so bile skoraj brez izjem sezute. Del ubitih je bil zagotovo tudi slečen vsaj do spodnjega perila. Večina skeletov ima opazne z žico na hrbtni strani zvezane roke.

V zasutju jarka in med posmrtnimi ostanki so bili odkriti številni ostanki streliva, njihovo mesto odkritja pa nakazuje, da so bili ljudje ustreljene na samem robu jarka, oziroma v njem.

Po iznosu okostij bo antropologinja dr. Petra Leben Seljak določila spol in starost ubitih, Uroš Košir pa na osnovi najdenih predmetov možno poreklo.


Odprto polje množičnega grobišča. Foto: Ivo Žajdela


Pričevanje voznika tovornjaka Franca Miklavčiča

24. julija 1990 sem podpisani v takratni Demokraciji objavil pričevanje Franca Miklavčiča, ki so ga komunisti takoj po vojni mobilizirali v Knoj. Bil je voznik tovornjaka in moral je voziti ujetnike na morišča.

Povedal je, da je bilo v začetku junija 1945. »Na Teharje se je iz Ljubljane odpravilo devet ali deset tovornjakov. Celotno akcijo je vodil neki mlad oficir iz tivolskega Bellevueja, ki se je ves čas z nami prevažal v motorni prikolici (tricikel). Nosil je vojaški plašč. Osebno nisem bil seznanjen ali je bil oznovec ali knojevec, niti kakšen čin je imel. Bil je tudi premlad, da bi takrat vedel za vse te 'podrobnosti'.

V teharskem taborišču so začeli nalagati domobrance. To nalaganje je potekalo zelo kruto, saj je bil do tovornjakov narejen iz tamkajšnjih in naših knojevcev špalir, skozi katerega sta morala teči po dva in dva skupaj zvezana domobranca. Po teh domobrancih se je moralo čim bolj tolči s puškinimi kopiti in palicami. Enega sem poznal. Bil je Franc Planina iz Škofje Loke, sin trgovca dežnikov.

Na tovornjakih so morali klečati tesno kot šibice v škatli. Ko so bili naloženi, je šlo na vsak tovornjak stat še po osem knojevcev. Ti so zahtevali, da so morali vsi naloženi ujetniki držati glave čim bolj k tlom, še posebej, ko smo se peljali skozi Celje. Ves čas se je vpilo 'Glave dol!' in pretepalo.

Nalaganje se je začelo v mraku, in ko smo jih naložili, je bila že trda noč.«


Rožni venec umorjene osebe ob Savi pri Brežicah. Foto: Ivo Žajdela


Vozili so domobrance s Teharij in civiliste iz raznih krajev

Franc Miklavčič je dejal, da so se v Laškem ustavili. Tam so na tovornjak stlačili še nekaj civilistov, same ženske. Najmlajša ni imela niti petnajst let. Bili sta mati in hči. Tudi drugi tovornjaki so se večkrat ustavili. »Ko se je kolona ustavila, sem moral tudi jaz ustaviti. Ob tem nisem vedel, kaj se je dogajalo. Domnevam, da smo na celotni poti skozi Zidani Most proti Brežicam naložili še več civilistov, saj sem jih pri razkladanju videl več, vem pa, da jih na Teharjah nismo nalagali. Sicer pa je bilo ob razkladanju težko presoditi, kdo je bil civilist in kdo domobranec, tako so bili vsi stolčeni.

Franc Miklavčič je nadaljeval, da so se peljali skozi Brežice, kjer so takoj za gradom zavili ostro na levo proti Dobovi. Okoli štiri kilometre naprej so se ustavili.

»Ujetnike smo raztovarjali na cesti, nato pa jih vodili nekaj sto metrov stran na morišče. Kraja se natančno ne morem spomniti, saj je bila noč. Tisto noč je bilo tam pobitih okoli 800 do tisoč ljudi.«


Vodja izkopa, arheolog dr. Uroš Košir. Foto: Ivo Žajdela


Bil je tako vznemirjen, da do samega morišča ni prišel

Pričevalec je povedal, da je bil tako vznemirjen, da do samega morišča ni prišel. »Videl sem nekaj poznanih, zato sem bil še bolj zamorjen. Moj spremljevalec Jože, ki je bil pomočnik šoferja, mi je povedal, da so jih pobijali in metali v neki protitankovski jarek, na precej mokrotnem njivskem terenu. Šele danes ugotavljam, da ta moj 'pomočnik šoferja' ni bil le to, ampak neke vrste moj stražar, saj jaz nisem bil prej partizan, ampak sem bil le poklicno usposobljen voznik. Ker jim je šoferjev takrat primanjkovalo, so za tovrstno opravilo uporabljali tudi takšne, kot sem bil jaz.

Na vsakih nekaj tovornjakov je v kabini sedel tudi oficir. Ko smo se vračali, je eden od njih celo sam obsojal to početje, še posebej pa je omenjal tisto mlado punco.«

Franc Miklavčič je omenil, da je slišal streljanje in to iz pištol. Ujetniki so se morali sami sleči do golega. »Obleke in čevlje so naložili na tovornjake in to smo potem peljali po cesti Zagreb–Ljubljana v Ljubljano, na prostor sedanjega Gospodarskega razstavišča, kjer so obleko razložili v neke hale, ena še danes stoji.


Pred leti so na trasi nekdanjega protitankovskega jarka oziroma grobišča postavili križ. Občina je od kmeta odkupila del zemljišča, kjer je grobišče. Foto: Ivo Žajdela


Leta 1994 je pred preiskovalno komisijo za povojne poboje pričal Jakob Ugovšek

9. maja 1994 je pred preiskovalno komisijo državnega zbora o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti pričal Jakob Ugovšek, rojen leta 1913 v Sv. Florijanu pri Gornjem Gradu.

Takoj po vojni, leta 1945, je moral kot voznik tovornjaka za nove oblastnike po Savinjski dolini najprej pobirati razni material. Nato so ga vključili v skupino, ki je vozila ljudi na različna motrišča. Najprej iz Celja, nato iz taborišča na Teharjah v rudnik Huda jama, nato pa celo civiliste na morišče pri Mostecu pri Brežicah. O tem je povedal, da je moral konec junija ali v začetku julija s še enim, ki je vozil avtobus, v Slovenj Gradec. Tam sta naložila nekaj ljudi, potem pa še na poti nazaj v več krajih: Velenju, Šoštanju, Šmartnem ob Paki, Braslovčah in Žalcu. Moški so bili na tovornjaku, ženske pa v avtobusu, skupaj jih je bilo od 60 do 70. Odpeljali so jih v Celje in počakali, da se je stemnilo. Naložili so vojake in odpeljali so se v Brežice in naprej do protitankovskega jarka. Tam so stražarji najprej ugrabljenim odvzeli ure in zlatnino, česar je bilo »za eno aktovko«. Komandant jo je dal Ugovšku, mu naročil, da jo varuje in jo v Celju izroči Zdovču, kar je kasneje »v njegovi pisarni« tudi storil; »in zgleda, da so si to vse sami razdelili«.

Najprej so odvedli moške in po tri četrt ure so prišli nazaj še po ženske. Te so, preden so jih odgnali v smrt, slekli do golega.

V priponkah sta pričevanji Franca Miklavčiča in Jakoba Ugovška.

Izpoved Franc Miklavčič.doc Pričevanje Jakob Ugovšek.doc