Izraelski arheologi so med izkopavanji v Judejski puščavi ob Mrtvem morju odkrili nekaj deset fragmentov okoli 2.000 let starih zvitkov s svetopisemsko vsebino. Po navedbah STA so jih strokovnjaki označili za najpomembnejšo tovrstno najdbo po Mrtvomorskih rokopisih. Kot so v izjavi za javnost zapisali pri Izraelski upravi za starine (IAA), so v arheoloških izkopavanjih »prvič po približno 60 letih odkrili fragmente zvitkov s svetopisemsko vsebino«.

Fragmente svetopisemskih zvitkov so odkrili na območju Nahal Hever jugozahodno od Ein Gedija, ki je znano tudi kot Jama groze. Ime je dobila zaradi okoli 40 človeških okostij, ki so jih tam odkrili med izkopavanji v 60. letih preteklega stoletja. Raziskovalci domnevajo, da so zvitke skrili v času judovske vstaje proti Rimu med vladavino cesarja Hadrijana v letih med 132 in 136 našega štetja, omenjena okostja pa naj bi bili posmrtni ostanki upornikov, ki so se zatekli v jamo. Jama leži okoli 80 metrov pod klifom in je dostopna le s pomočjo vrvi.

Fragmenti knjig prerokov Zaharije in Nahuma

Kot poroča avstrijski Kathpress, fragmenti vsebujejo dele v grščini iz Knjige dvanajstih malih prerokov. V odlomku iz knjige preroka Zaharije je med drugim zapisano: »To so stvari, ki jih opravljajte: drug z drugim govorite resnico, pri vaših mestnih vratih sodite po resnici in pravici za mir. Nihče naj v svojem srcu ne snuje zlega zoper svojega bližnjega in ne dajte se zavesti h krivi prisegi, kajti vse to sovražim, govori Gospod.« Večina besedila je v grščini, Božje ime pa je zapisano v hebrejskem jeziku.

Iz drugega besedila so raziskovalci uspeli razvozlati 5. in 6. vrstico iz prvega poglavja knjige preroka Nahuma. V primerjavi z drugimi ohranjenimi različicami tega besedila ta fragment kaže na številna odstopanja, kar pričuje o posredovanju svetopisemskih besedil in spremembah, ki so nastale z minevanjem časa. Domnevno naj bi bili novo odkriti fragmenti manjkajoči del zvitkov, ki so jih v tej jami našli leta 1952.

Druge najdbe arheologov

Med izkopavanji, ki so jih več let opravljali v jamah in pečinah v Judejski puščavi, so arheologi našli tudi redke kovance in 6.000 let staro okostje otroka, za katero domnevajo, da gre za od 6 do 12 let staro deklico; njeni posmrtni ostanki so bili zaviti v tkanino, zaradi precej sušnega podnebja na tem območju pa je zato prišlo do naravne mumifikacije.

Malce severneje so raziskovalci odkrili še košaro, ki so jo označili kot najstarejšo na svetu, saj naj bi bila stara več kot 10.000 let. Zaradi njene velikosti domnevajo, da so jo uporabljali za hrambo živilskih zalog. Ostankov v košari hranjenih stvari niso zaznali.


FOTO: Twitter/CairoScene

V Egiptu odkrili ostanke najstarejšega krščanskega samostana

Skupina francosko-norveških arheologov pa je po navedbah britanskega Guardiana v Zahodni puščavi v Egiptu, t.i. Oazi Baharija, odkrila ostanke starodavnega samostana, ki razkriva, da je bilo meniško življenje na tem območju navzoče že v četrtem in petem stoletju. Raziskovalci so našli ostanke meniških celic in cerkva, katerih zidovi so poslikani s freskami in popisani s svetopisemskimi navedki.

Samostanske stavbe so bile zgrajene iz bazalta, nekatere so bile vklesane v skalo, nekaj pa je bilo postavljenih iz blatnih zidakov. Odkriti kompleks obsega »šest razdelkov, ki vsebujejo ostanke treh cerkva in meniških celic«, njihovi zidovi pa so »popisani z grafiti in znamenji s koptsko simboliko«. Po navedbah arheologov so na tem območju že lansko leto odkrili »19 struktur in cerkev, vklesano v skalo«. Cerkveni zidovi so bili okrašeni »z verskimi zapisi« in svetopisemskimi odlomki v grščini, »kar čudovito osvetljuje, kakšno je bilo v tistem času življenje menihov na tem območju«.

Kairo napoveduje nova arheološka odkritja

Odmaknjeno področje v puščavi, ki leži okoli 370 kilometrov jugozahodno od Kaira, je bilo naseljeno od četrtega do osmega stoletja, vrhunec dejavnosti pa je bil po domnevah raziskovalcev okoli petega in šestega stoletja. Samostan so gradili v petih stopnjah, od prve polovice četrtega do sedmega stoletja. Raziskovalci so poleg cerkve in meniških celic odkrili še kuhinjo in jedilnico ter štiri druge prostore. Kot je razvidno iz najdenih predmetov, tamkajšnji menihi niso živeli puščavniškega življenja. Obdajali so jih razkošni predmeti, med njimi veliko steklenih izdelkov iz današnjih Tunizije in Alžirije. V cerkvi so odkrili ostanke glinenih vaz, ki so bile prav tako okrašene s svetopisemskimi zapisi.

Kljub veliki kulturno-zgodovinski vrednosti pa samostan nikoli ne bo mogel postati turistična znamenitost ali prizorišče nadaljnjih izkopavanj v prihodnosti, saj ga je na prostem v naravni obliki nemogoče ohraniti. Kot so pojasnili arheologi, so deli samostana »izjemno občutljivi, posebej tisti, ki so zgrajeni iz gline. Dva močnejša naliva in štiri leta stalnega vetra bodo samostan popolnoma uničili«. Najbolje bi ga zaščitili tako, da bi ga znova zakrili s peskom. To je za raziskovalce zelo boleče, toda »na lastne oči sem videl, kako so druga prizorišča arheoloških izkopavanj preprosto izginila,« je v pogovoru za medije pojasnil eden od arheologov, Victor Ghica.

Kairo je v zadnjih mesecih napovedal več večjih arheoloških odkritij, v upanju, da bi v državi znova oživili turistično dejavnost, ki je zaradi epidemije koronavirusne bolezni, tako kot v večini držav po svetu, utrpela velikanske izgube.


FOTO: Twitter/CairoScene


FOTO: Twitter/CairoScene