Danes, v torek, 19. aprila 2005, je vesoljna Cerkev dobila novega pastirja, svetega očeta Benedikta XVI.

Kardinal Joseph Ratzinger je eden izmed najbolj uglednih škofov katoliške Cerkve, pastir izredne modrosti in stanovitnosti v veri. Nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, predsednik Papeške biblične komisije in Papeške mednarodne teološke komisije, dekan kardinalskega zbora, se je 16. aprila 1927 rodil v kraju Marktl ob reki Inn, v škofiji Passau v Nemčiji. Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 1951, je bil posvečen v duhovnika. Papež Pavel VI. (1963-1978) ga je 24. marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, 28. maja istega leta pa je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je 27. junija 1977 imenoval za kardinala.

Zelo bogato je njegovo akademsko delovanje. Po končanem doktoratu iz teologije leta 1953 na temo o ljudstvu in Božji hiši v nauku Cerkve pri sv. Avguštinu, se je štiri leta kasneje habilitiral kot docent in je predaval dogmatično teologijo in osnovno bogoslovje v Freisingu, potem pa v Bonnu, v Münstru in v Tübingenu. Leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu in podpredsednik omenjene univerze. Na II. vatikanskem cerkvenem zboru je sodeloval kot teološki svetovalec kölnskega nadškofa kardinala Josepha Fringsa. Predsedoval je Komisiji za pripravo Katekizma katoliške Cerkve, ki je po šestih letih delovanja (1986-1992) predstavila svetemu očetu novi katekizem. Bil je član Sveta II. sekcije Državnega tajništva, raznih rimskih kongregacij (za vzhodne Cerkve, za bogoslužje in nauk zakramentov, za škofe, za evangelizacijo narodov, za katoliško vzgojo), papeškega sveta za edinost kristjanov ter papeških komisij (za latinsko Ameriko; »Ecclesia Dei«).

»Ljubezen in resnica sta kot dva pola poslanstva, ki je zaupano Petrovim naslednikom,« je dejal dosedanji kardinal Ratzinger v nagovoru pri maši za pokojne papeže 28. septembra 2004. Ljubezen in resnica, vera in veselje so najpomembnejše značilnosti oznanila na novo imenovanega papeža. Ko je razlagal besede glavne prošnje za rajnega papeža, »ki je v ljubezni predsedoval Cerkvi«, je poudaril, da predsedovanje Cerkve v Kristusovi ljubezni najprej pomeni »hoditi spredaj« v Kristusovi ljubezni. Pomeni pa tudi, da smo deležni Kristusove ljubezni, da nosimo bremena drug drugega in da smo odgovorni v ljubezni. Kristusova ljubezen nas priganja, da ne bi ljubezen v srcu do bližnjega ugasnila in bi poznanje ter prijateljstvo do Gospoda ne opešala. Končno pa pomeni ustvarjanje edinosti ob evharistiji in v veri, ki je temelj Petrove vloge, skala, nad katero je Gospod sezidal svojo Cerkev.

Zbor kardinalov je danes v duhu molitve izbral pastirja po Božjemu srcu. Naše zaupanje v vodenje Svetega Duha nam narekuje, da bo novoizvoljeni papež »ostal trden in stanoviten in bo svojo dušo v viharju tako vodil, kakor bi bilo vse mirno.« To je naša vera, četudi so se morda v srcu novega svetega očeta ob izvolitvi prepletale podobne misli kot jih je opisal sveti Janez Zlatousti, ko je poskušal »opisati vihar«, ki mu »je divjal v srcu«: »Od dneva, ko si mi zbudil ono sumnjo (da bi bil posvečen), sem bil mnogokrat v nevarnosti, da se moje telo popolnoma razkroji; taka preplašenost in obupanost se je lotila moje duše. Premišljeval sem veličastvo Kristusove neveste, njeno svetost, njeno duhovno lepoto, njeno modrost, njeno lepo urejenost, in mislil na svoje grehe ter nisem nehal obžalovati njo in sebe. Vedno zdihujoč sem v zadregi sam pri sebi vpraševal: 'Kdo je pač to nasvetoval? S čim se je Božja Cerkev tako zelo pregrešila, s čim je tako razsrdila svojega Gospoda, da bi jo izročil meni, najnevrednejšemu med vsemi, in bi jo zadela taka sramota?'«

Zaupamo in prosimo Gospoda, naj novega pastirja, ki ga je poklical in dal svojim ovcam za predstojnika, obdari z neizmerno ljubeznijo, pogumom, čistostjo, dušnim mirom, svetostjo ter drugimi krepostmi, lastnimi Petrovemu nasledniku, ki po izročilu sv. Ignacija Antiohijskega predseduje v ljubezni, saj je po vstajenju Kristus vprašal apostola: »Ali me ljubiš? - Pasi moje ovce« (Jn 21, 16).