Izjavo v prostorih Galerije Družina so predstavili član Komisije in strokovnjak za bioetiko dr. Roman Globokar, medicinska sestra, profesorica zdravstvene vzgoje ter strokovna sodelavka Slovenske Karitas mag. Helena Zevnik Rozman ter medicinka sestra, ki se ukvarja s paliativno oskrbo bolnih s. Emanuela Žerdin.

Ob zbiranju podpisov za podporo Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja želijo v Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci osvetliti nekatere pomembne vidike glede pomoči trpečim in težko bolnim osebam. Po njihovem mnenju se namreč ob pobudi za sprejem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja odpirajo nekateri novi vidiki, ki jih želijo še posebej izpostaviti. 

»Če dajemo toliko pozornosti evtanaziji, jo dajmo še paliativi«

Včasih v medijskih objavah lahko zasledimo celo pravljične zgodbe o evtanaziji, pravi s. Emanuela Žerdin. »Mi, ki se srečujemo v vsakdanjem življenju s težko bolnimi in umirajočimi, vemo, da obstaja tudi druga plat. Če toliko govorimo o pozitivnih plateh evtanazije, je prav, da se pokažejo tudi dobre strani paliative in hospica. Predlagamo, da se toliko medijske pozornosti, kot se je namenja evtanaziji, namenja tudi delovanju paliativne oskrbe in hospica. Skoraj prepričana sem, da bi se ljudje raje odločili za paliativno oskrbo kot za evtanazijo, če bi našli ljudi, ki bi jim stali ob strani,« je povedala in dodala, da imamo v Sloveniji na področju paliative zelo izobraženo osebje, ki se je izpopolnjevalo v tujini.

S. Emanuela Žerdin. FOTO: M. M.

Evtanazija ni edina možnost

Pogosto se med starejšimi širi strah, da bodo svojcem, zlasti otrokom, v primeru hude bolezni v breme, kar je največja grožnja, da bi se evtanazija razširila brez nadzora, opozarja Žerdinova, ki poudarja, da sodelavci hospica ne obsojajo tistih, ki se odločijo za evtanazijo ali samomor: »Bomo pa vedno za to, da se ljudem omogoči spoznanje in pravilen prikaz paliative in hospica. Da ne bi dobili občutka, kot da je evtanazija edina možnost. Veliko se dela na področju paliativne oskrbe in tisti ljudje, ki so je deležni, so nam zelo hvaležni.«

Ne obstajajo samo ena vrata za izhod iz zemeljskega življenja

»Če vem, da imam izbiro, ki mi omogoča, da bom dostojno končal svoje življenje, da ne bom izkusil bolečin in bil zapuščen s strani drugih in je ta izbira oprijemljiva, potem se bom lahko za to odločil,« je besede s. Emanuele podkrepil član Komisije in strokovnjak za bioetiko dr. Roman Globokar: »Želimo si, da bi skozi razprave o evtanaziji družba spoznala pomen paliativne oskrbe in alternativnih možnosti, ki so na voljo, da lajšamo bolečin ljudem, ki so v trpljenju in stiskah.« Ne obstajajo samo ena vrata ali možnost, kako zapustiti svoje življenje, je plastično pojasnil Globokar.

Član Komisije in strokovnjak za bioetiko dr. Roman Globokar. FOTO: M. M.

Ko ni izrecne privolitve posameznika

Globokar je opozoril na še eno težavo, ki se kaže na področju evtanazije. Postregel je s podatkom iz poročila v Belgiji iz leta 2013, v katerem se je pokazalo, da tretjina evtanazij »ni bila pokrita z izrecno izjavo ljudi, ki so bili evtanazirani. To nakazuje, da še v tako striktnih in pravno urejenih državah prihaja do primerov, ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov na koncu ne moreš pokazati, da se je umrli človek s to usmrtitvijo tudi dejansko strinjal.«

Spodbuda k prostovoljstvu

Medicinska sestra in profesorica ter sodelavka Karitas Helena Zevnik Rozman meni, da sta bistvo našega življenja sočutje in solidarnost. »Prav o tem je treba razmišljati v naši družbi in ne o tem, kaj lahko ponudimo, da zapustimo ta svet. Da živimo, da nosimo življenje, da smo pozitivni. Če v naši družbi ne bomo začeli sprejemati zakonov, ki take stvari omogočajo in nosijo veselje v družbo, potem bomo razmišljali o tem, kako mlade učiti, kako naj ne bodo nasilni in naj se ne streljajo. Vse ljudi moramo spodbujati k prostovoljstvu, v solidarne oblike pomoči, če hočemo, da bo naša družba preživela.«

Medicinska sestra in profesorica ter sodelavka Karitas Helena Zevnik Rozman. FOTO: M. M.

Pobuda za dopust za obdobje, ko se svojcu izteka življenjska pot

Zevnik Rozmanova je ob tem podala tudi pobudo, da bi po zgledu dobre urejenosti porodniškega staleža, ko so matere ali očetje prisotni ob otroku v prvem letu njegovega življenja, nekaj podobnega uredili tudi za čas, ko se posamezniku izteka zadnja faza življenja. »Da bi na primer otroci teh staršev dobili tako imenovani dopust, da bi bili lahko ob starših in se ne bi znašli v stiskah, kako bodo ob službi še skrbeli za svojca. Naslednja pobuda pa je, da za vse organiziramo nego na domu. Po mojem mnenju bi to moral vsak znati.« Ob tem pa bi širili tudi znanja o paliativi in spremljanju umirajočih.

Celotno izjavo Komisije za pravičnost in mir pri SŠK lahko preberete spodaj.

Stiske bolnikov

Bolni in trpeči potrebujejo celostno oskrbo in pomoč, saj se lahko znajdejo v hudih stiskah in ne vidijo več smisla svojega obstoja. Bojijo se, da bodo nekoristni, osamljeni ter da ne bodo imeli več nadzora nad seboj. V takem stanju so še posebej ranljivi. Potrebujejo ustrezen odziv družbe in priznanje, da je njihovo življenje dragoceno do zadnjega diha.

Človeško življenje nikdar ne postane »manjvredno«

Ko govorimo o človekovem življenju, ga ne smemo vrednotiti glede na njegovo koristnost, zdravje, sposobnost avtonomnega odločanja ali celo glede na stroške zdravljenja. Vsak človek, ne glede na svoje zdravstveno stanje, ohranja svoje dostojanstvo, ki ga varuje pred tem, da bi kdorkoli lahko posegel v njegovo življenje. 

Tudi obdobje umiranja je pomembno obdobje za umirajočega in njegove svojce. Za družbo pa je ključno, da z ustrezno zdravstveno in psihosocialno podporo vsakemu človeku omogoča, da kakovostno preživi zadnje obdobje svojega življenja. 

Z uvajanjem razlikovanja med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Odprl bi se prostor za zlorabe, še posebej za najbolj ranljive osebe.

Odpira se možnost zlorab

Izkušnje iz držav, kjer so uzakonili evtanazijo ali zdravniško pomoč pri samomoru, kažejo, da še tako izpopolnjen zakon ne more preprečiti zlorab. Več raziskav je pokazalo, da so bili številni evtanazirani brez njihove izrecne volje.[2]

Poleg tega je očitna logika »spolzkega klanca«, ki v začetku predvideva evtanazijo zgolj v skrajnih primerih, nato pa se pravica razširi na mnogo širšo populacijo.[3] Tako je na primer Nizozemska v zadnjem mesecu uzakonila možnost evtanazije za otroke od prvega do dvanajstega leta starosti. V zadnjih letih se povečuje delež evtanaziranih psihiatričnih bolnikov in oseb z demenco.[4] Poseben problem pa predstavlja povezava med evtanazijo mlajših oseb in transplantacijo njihovih organov.

Avtonomni človek ni izolirano bitje

Predlog zakona utemeljuje pravico do pomoči pri samousmrtitvi na podlagi človekove svobode, v kateri snovalci zakona vidijo temelj človekovega dostojanstva. Iz izkustva vemo, da človek ni izolirano bitje, zato so tudi njegove odločitve vedno vpete v številne odnose. Bolnik je pri svojem odločanju vedno pod vplivom svojega okolja, hkrati pa njegove odločitve vključujejo tudi številne druge – zdravstveno osebje, svojce in širšo družbo. 

V trenutkih stiske je treba bolniku prisluhniti, upoštevati njegove želje in vrednote ter lajšati njegovo trpljenje s pomočjo medicine in s človeško bližino. Podpiramo možnosti, ki jih daje Zakon o pacientovih pravicah, da bolnik odloča o poteku svojega zdravljenja in tudi zavrne invazivne terapije, ki jih ne ocenjuje za smiselne.

Ob tem ne smemo pozabiti na zdravnike, medicinske sestre in druge zdravstvene delavce, saj bi uveljavitev takega zakona spremenila temeljno poslanstvo njihovega poklica: namesto da bi reševali življenja in lajšali bolečine, bi se od njih zahtevalo, da pomagajo pri končanju življenja.

Celostna skrb za bolnike

Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem, ki ste blizu bolnim in trpečim v naši družbi, še posebej svojcem in zdravstvenemu osebju. Zahvaljujemo se požrtvovalnim izvajalcem paliativne oskrbe, ki se trudite za njeno dostopnost v Sloveniji. Želimo, da bi vsak bolnik začutil, da je vreden in da v zadnjih dnevih in trenutkih ne bo ostal sam. 

Zavzemamo se za celostno paliativno oskrbo, pri kateri se bolnike spremlja telesno, psihološko, socialno in duhovno. Duhovniki in številni sodelavci Karitas že sedaj spremljajo starejše in bolne ter jim nudijo podporo,[5]medicina pa je tako napredovala, da lahko ob delujočih sistemih dolgotrajne oskrbe in paliative do sprejemljive ravni odpravi ali olajša vsako telesno bolečino.

Prikrit pritisk k predčasnemu končanju življenja

Komisija Pravičnost in mir ugotavlja, da predlog zakona z namenom, da ublaži trpljenje redkim posameznikom, prinaša številne nove probleme za širšo družbo in skrite pasti ter na področju človeškega življenja odpira možnosti za zlorabe. 

Opozarjamo na nevarnost, da se bo s sprejemom zakona radikalno spremenila kultura vrednotenja človeškega življenja. Posebej imamo v mislih prikrit pritisk k predčasnemu končanju življenja, saj bi ostareli, bolni in ranljivi lahko začeli čutiti možnost ali celo dolžnost, naj sami končajo svoje življenje in s tem »razbremenijo« svoje bližnje in vse, ki skrbijo zanje v času ranljivosti.

Vse državljanke in državljane Republike Slovenije vabimo k ustvarjanju pogojev, v katerih bo vsak človek ob koncu svojega življenja deležen ustrezne oskrbe, lajšanja bolečin in človeške bližine.

 Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci

[1] Stališče o evtanaziji, 11. 4. 2001 (https://katoliska-cerkev.si/stalisce-o-evtanaziji); Proti nasilnemu končanju življenja, 7. 5. 2019 (https://katoliska-cerkev.si/proti-nasilnemu-koncanju-zivljenja).
[2] Chambaere K, Bilsen J, Cohen J, Onwuteaka-Philipsen BD, Mortier F, Deliens L. Physician-assisted deaths under the euthanasia law in Belgium: a population-based survey. CMAJ. 2010;182(9):895-901. doi:10.1503/cmaj.091876.
[3] MacKellar, C. (2017). Some Possible Consequences Arising from the Normalisation of Euthanasia in Belgium. In D. Jones, C. Gastmans, & C. MacKellar (Eds.), Euthanasia and Assisted Suicide: Lessons from Belgium (Cambridge Bioethics and Law, pp. 217-218). Cambridge: Cambridge University Press. doi:10.1017/9781108182799.014
[4] Lemmens, W. (2017). Psychiatric Patients and the Culture of Euthanasia in Belgium. In D. Jones, C. Gastmans, & C. MacKellar (Eds.), Euthanasia and Assisted Suicide: Lessons from Belgium (Cambridge Bioethics and Law, pp. 235-257). Cambridge: Cambridge University Press. doi:10.1017/9781108182799.016
[5] Po podatkih Slovenske Karitas je bilo v letu 2022 v svetovanje in skupine vključenih 2.265 starejših oseb, 36.948 je bilo deležnih obiskov prostovoljcev na domu, v bolnici, v domovih za starejše ali pa so se udeležili družabnih srečanj za starejše, 468 starejših oziroma njihovih svojcev si je sposodilo ortopedske oziroma zdravstvene pripomočke. 244 starejših pa je bilo deležnih večjih in rednih pomoči v gospodinjstvu. V Cerkvi 11 cerkvenih domov za starejše, kjer se v večjem ali manjšem obsegu izvaja tudi duhovna in paliativna oskrba. Vsi domovi v Sloveniji, javni in zasebni, imajo zagotovljeno duhovno oskrbo, če njihovi varovanci to želijo. V vsaki župniji so enkrat mesečno nepokretni starejši lahko deležni obiska in duhovne oskrbe na domu.