Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) se z veseljem, ponosom in hvaležnostjo pridružuje praznovanju stoletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. To je vseslovenski dogodek, ki ni omejen samo na Prekmurje, temveč ima velik pomen za zgodovino vsega slovenskega naroda.

Danes se zdi samoumevno, da je Prekmurje del slovenske države, toda pred stoletjem ni bilo tako. Današnja Slovenija je bila do prve svetovne vojne razdeljena na pokrajine, ki so bile politične enote Avstro-Ogrske monarhije. Ko je ta vojno izgubila, so njene dežele postale plen zmagovalcev in velikih nacionalističnih ter boljševističnih revolucionarnih interesov v takratni Evropi. Za Prekmurje se politiki v Ljubljani, kaj šele v Beogradu, niso veliko zanimali.

Odločilen trenutek je nastopil na mirovnih pogajanjih v Parizu.

Takrat je zmagovalcem postalo jasno, da se boljševizem želi polastiti krajev vse do reke Mure. Na drugi strani pa je bila italijanska politika celo pripravljena podariti Avstrijcem in Madžarom celotno pokrajino do reke Drave. To bi dejansko pomenilo, da bi od Slovenije ostal kranjsko-štajerski ostanek, ki bi si ga prej ali slej prisvojil italijansko-germanski nacionalizem, kakor se je to zgodilo ob začetku druge svetovne vojne. S tem ko se je za Slovenijo pred stoletjem rešila celotna vzhodna Slovenija s Prekmurjem vred, smo lahko v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na veliko močnejših temeljih uveljavili lastno državo Slovenijo, kakršno poznamo danes.
 
Če se je v preteklosti, vse do slovenske osamosvojitve, omalovaževala odločilna vloga generala Maistra za ohranitev Štajerske, ob stoletnici priključitve Prekmurja k matični domovini ne smemo zaobiti odločilne vloge Katoliške Cerkve in njenih duhovnikov pri prizadevanjih, da se po prvi svetovni vojni povežejo vse pokrajine, kjer so živeli Slovenci. Z veliko hvaležnostjo je treba dati priznanje vsem zavednim prekmurskim Slovenkam in Slovencem, ki so skozi zgodovino ohranjali govorjeno in pisano slovensko besedo ter narodnostno pripadnost. Ob tem smo ponosni na duhovnike, F. Ivanocyja, J. Klekla st., M. Slaviča, F. Kovačiča, I. Jeriča in še nekatere druge, ki so kot narodni buditelji krepili narodno zavest prekmurskih Slovencev v Prekmurju in Prlekiji. Na mirovnih pogajanjih v Parizu sta prof. dr. M. Slavič in prof. dr. F. Kovačič s svojim prepričljivim poznavanjem zgodovine in znanstvenim ugledom dosegla sedanjo postavitev mednarodnih meja, s katero je bilo Prekmurje priključeno k novi državi SHS. Zato pozdravljamo predlog, da se obnovljena dvorana Državnega sveta poimenuje po Matiji Slaviču, nekdanjem rektorju Univerze v Ljubljani in najbolj zaslužnem članu skupine pogajalcev v Parizu.

Danes živimo v razmerah, o kakršnih pred stoletjem nihče ni mogel niti sanjati. V združeni Evropi ima samostojna država Slovenija enakopraven položaj in lahko z zdravo samozavestjo sodeluje z vsemi sosedi. Zato smo hvaležni vsem, ki so prispevali, da je slovenske državnosti deležno tudi Prekmurje. Tako kot v mednarodnem sodelovanju nikogar ne izključujemo, je nujno, da tudi doma presežemo stara izključevanja in sodelujemo na osnovi enakopravnosti, zgodovinske resnice in medsebojnega spoštovanja. Stota obletnica priključitve Prekmurja je zgodovinska priložnost, da kljub razlikam med nami vsem zaslužnim hvaležno priznamo delež pri naših zgodovinskih uspehih, s ponosom počastimo njihov spomin ter stopimo skupaj v dobro našega naroda in države.
 
Msgr. dr. Anton Stres,
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK