O nevarnostih in pasteh konoplje smo v Družini obširneje pisali v eni od preteklih tiskanih izdaj. V okviru aktualne teme smo objavili tudi resnično zgodbo Petra, ki opisuje, kako se je zaradi uporabe konoplje bojeval z zasvojenostjo ter kako se je ob tem krhal odnos z družino. Nato pa je k sreči prišlo do preobrata. Kaj se je zgodilo? Kdo je vstopil v njegovo življenje? Njegovo pričevanje objavljamo v celoti.

Trava je kul, so mi govorili sošolci in tako sem se pri 14 letih prvič srečal s konopljo. Prvi dim (vdih) je bil grenkega in pekočega okusa, sledilo je kašljanje, nato pa te počasi oblije vročica in lagoden občutek. Oči postanejo rdeče, čas se ustavi, set se neha vrteti in vse skrbi postanejo preteklost. Tak je občutek zadetosti skozi moje oči. Od tega trenutka dalje je trava postala moj zvesti spremljevalec. Vsako popoldansko druženje z vrstniki za ljubljanskimi stolpnicami se je začelo z zvijanjem jointov, ki smo si jih podajali v krogu. Tako so minevala dragocena leta mladosti, izgubljena v dimu in lažnem veselju.

Po nekaj letih konzumiranja je občutek zadetosti začel bledeti, vse je postalo rutina oz. zasvojenost, ki je poleg vsega postala še dodatni, vsakič večji strošek. Tako sem bil prisiljen prekršiti sedmo Božjo zapoved, ki jo vsi poznamo. Odnos z družino in najbližjimi se je začel krhati, prepir in slaba volja sta se stopnjevala. Vsak večer sem prihajal pozno domov, kjer me je pričakala mama v skrbeh in žalostjo v očeh. Seveda me to ni ganilo, ker mi je trava zaklenila vsa čustva. Brez pozdrava sem odhitel v sobo in od zadetosti zaspal. V tem ritmu so minila srednješolska leta, ki se jih bežno spomnim.

Po nekako uspešnem zaključku šole sem se počasi zaposlil in vse je postalo lažje. Denar za travo ni bil več problem, poleg vsega so tudi alkohol in druge substance postopoma prihajale v moje življenje. Kam se vrti svet, me ni zanimalo, edino zadovoljstvo je bilo čakanje petka oz. vikenda, ki smo ga s kolegi preživeli po diskotekah in se »skurjeni« vrnili v nedeljo.

Minevali so dnevi, tedni, leta zadetosti, nato je v moje življenje posijal žarek upanja in spoznal sem punco, ki je počasi, a vztrajno skrbela, da moja zasvojenost ni napredovala. Abstinenčna kriza je bila zelo boleča, poleg vsega sem doživljal tudi močne napade panike in tesnobe, ki jih nobenemu ne privoščim. Napadi so bili tako močni, da sem nekajkrat pristal na urgenci.

Udeležil sem se tudi psihoterapije, ki mi je zelo pomagala. Ob počasnem prenehanju uživanja substanc sem počasi spregledal in dojel, kakšen je trezen pogled na svet. Sedaj počasi dojemam, kaj vse sem zamudil. Znova gradim odnose do družine in najbližjih in upam, da mi bodo lahko kdaj odpustili za vse napake in probleme, ki sem jim jih povzročil.