Oči postanejo rdeče, čas se ustavi, set se neha vrteti in vse skrbi postanejo preteklost. Tak je občutek zadetosti skozi moje oči. Od tega trenutka dalje je trava postala moj zvesti spremljevalec. Vsako popoldansko druženje z vrstniki za ljubljanskimi stolpnicami se je začelo z zvijanjem jointov, ki smo si jih podajali v krogu. Tako so minevala dragocena leta mladosti, izgubljena v dimu in lažnem veselju.

Po nekaj letih konzumiranja je občutek zadetosti začel bledeti, vse je postalo rutina oz. zasvojenost, ki je poleg vsega postala še dodatni, vsakič večji strošek. Tako sem bil prisiljen prekršiti sedmo Božjo zapoved, ki jo vsi poznamo. Odnos z družino in najbližjimi se je začel krhati, prepir in slaba volja sta se stopnjevala. Vsak večer sem prihajal pozno domov, kjer me je pričakala mama v skrbeh in žalostjo v očeh. Seveda me to ni ganilo, ker mi je trava zaklenila vsa čustva. Brez pozdrava sem odhitel v sobo in od zadetosti zaspal. V tem ritmu so minila srednješolska le...