Čim starejši sem, bolj vidim, kako zelo šibkejši postajam. Listje kakor z lipe pred našo hišo počasi odpada tudi z mojega drevesa. Ne zmorem več toliko kot recimo pred petnajstimi leti, ko sem začel svojo duhovniško pot, precej hitreje se utrudim, in ko pretiravam, me vse pogosteje obišče bolezen. Pa tudi navznoter sem veliko šibkejši, vedno manj je v meni tistega mladostnega ponosa, vse več slabosti odkrivam pri sebi, vse več napak, vse več grehov. In vem, da bo še bolj tako, z vsakim dnevom bolj. »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6).

Minevanje

Jasno je torej, da smo neizbežno ukleščeni v lastno minljivost, kar pa ne pomeni samo končnosti našega bivanja, da bomo pač nekoč umrli, temveč nekaj, kar se dogaja že zdaj, vsak dan, tako, da se počasi lušči z nas vse več stvari, s katerimi smo se nekoč ponašali, s katerimi smo gradili lastno vrednost. Vse šibkejši postajamo in vse več izgubljamo, vedno...