O izgorelosti in njenih posledicah z redno profesorico za psihologijo dela in organizacij na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Evo Boštjančič, ki se raziskovalno ukvarja s področjem talentov, medkulturno inteligentnostjo in vodenjem v organizacijskem okolju, z vračanjem na delo po izgorelosti oziroma po daljši bolniški odsotnosti.

Katere so glavne razlike med utrujenostjo in izgorelostjo?

Danes je moderno biti izgorel in marsikdo pravi, da je izgorel, pa ni izgorel, ampak je samo utrujen oziroma pod stresom. Izgorelost pomeni, da ti telo popolnoma odpove, tako v fizičnem kot kognitivnem smislu. To pomeni, da izgorel človek čuti neizmerno izčrpanost in utrujenost. Pride lahko celo do motenj spomina in čustvovanja, medosebni odnosi nas izčrpavajo, prav tako smo delovno neučinkoviti. Takega stanja ne moremo pozdraviti tako, da smo teden dni na bolniškem dopustu, ampak gre za bolj dolgoročen proces. Posledice izgorelosti zdravimo najmanj šest mesecev pa vse tja do dveh let.

Psihologinja Eva Boštjančič se je tudi sama soočila z izgorelostjo. FOTO: Eva Boštjančič

Kaj nas pripelje do izgorelosti? Kateri ljudje so bolj podvrženi temu pojavu?

Največkrat izgorimo zaradi nekega čustvenega konflikta, ki nastane ali na delovnem mestu ali v medosebnih odnosih ali znotraj nas samih. Če se na primer na delovnem mestu počutim neprijetno, nezadovoljno in med sodelavci prevladujejo slabi odnosi, pa tega ne znam povedati in to napetost tiščim v sebi, lahko pride do izgorelosti. Izgorelosti so bolj podvrženi ljudje, ki so zelo natančni, odgovorni in usmerjeni k rezultatom, imajo v sebi občutek tesnobe ali slabo samopodobo. Kombinacija vsega naštetega po daljšem času pripelje do izgorelosti.

Kateri so znaki izgorelosti, ki jih lahko naši bližji ali sodelavci opazijo in nas na to opozorijo, če se sami tega ne zavedamo? 

Zanimivo je, da ko je človek na poti proti izgorelosti, tega sploh ne ve, kar je velika past za posameznika. Družinski člani ali sodelavci denimo opažajo, da ta oseba zelo veliko dela, želi imeti veliko nadzora nad svojim delom, pogosto preverja stvari, ne zna reči »ne«, kopiči delo in odgovornosti okrog sebe, hkrati pa postaja morda čustveno manj stabilna, včasih vzkipljiva, nezadovoljna, v komunikaciji je lahko odrezava in agresivna. Ker je taka oseba izčrpana, začne delati napake, kakšno ključno stvar pozabi, teže se osredotoči, njeno telo pa je lahko večkrat podvrženo prehladom ali drugim virusnim obolenjem.

Sama sem izgorela pred več kot 10 leti in so me starši opozarjali na to, ampak jaz sem na to odgovorila, da v vsem, kar počnem, uživam. Ko sem bila na poti do izgorelosti, nisem niti pomislila, da so na primer moja rana na dvanajstniku, aknasta koža, razdražljivost ali pesimističen pogled na okolje znaki, ki so pripeljali do izgorelosti.

Eva Boštjančič: »Posledice izgorelosti zdravimo najmanj šest mesecev pa vse tja do dveh let.« FOTO: osebni arhiv

Ali lahko izgorimo večkrat v življenju? Se nam ta pojav lahko ponovi? 

To se lahko zgodi, ker ima človek osebnostne lastnosti, ki so relativno trajne in jih zelo težko spremenimo. Tudi zato okrevanje traja tako dolgo, ker mora človek po izgorelosti spreminjati svoje vrednote in postopno osebnostne lastnosti.

Na oddelku za psihologijo smo pred leti delali raziskavo o tem, kako se zaposleni vračajo na delovno mesto. Marsikdo je poročal o tem, da si zdaj zna postaviti prioritete, prej pa si jih ni znal. Zdaj zna razdeliti naloge, prej pa jih ni znal, ter da zmore kakšnemu projektu reči »ne«. Ključna vrednota po novem ni več uspeh ali priznanje drugih, temveč skrb za lastno zdravje. Zato je okrevanje po izgorelosti tako dolgo, ker mora priti do osebne preobrazbe in preobrazbe vrednot.

Ali se po izgorelosti posameznik lahko vrne v isto delovno okolje? 

Marsikdo, ki se je vrnil na delovno mesto, se zelo težko vrne na isto delovno mesto. Ali iščejo službo v povsem drugem poklicu in okolju ali vodjo prosijo, da jih razbremeni in jih postavi na nižje delovno mesto z manj odgovornosti, da lahko normalno delujejo.

Psihologinja Eva Boštjančič med drugim ureja spletno stran psihologijadela.com.

Ali opažate, da je v času koronavirusa več primerov izgorelosti?

V teh negotovih razmerah smo se velikokrat znašli v konfliktu s samim sabo, ko denimo kakšne stvari nismo mogli izpeljati na pravi način, zato je bilo več priložnosti za izgorelost. Predvsem pri osebah, ki imajo rade nadzor nad svojim življenjem. Pri delu na daljavo smo delno izgubili občutek nadzora, saj je prišlo do mešanja med službenimi in zasebnimi obveznostmi.

Kdo nam lahko najbolj pomaga pri premagovanju izgorelosti?

Jaz si sama nisem znala pomagati, zato sem poiskala pomoč pri psihoterapevtu. Obiskovala sem ga vsak teden po eno uro polni dve leti. Mislim, da pri tako drastičnih spremembah človek potrebuje strokovno oporo. Meni samo strokovna literatura v obliki knjig ni bila dovolj. Potrebovala sem usmerjeno vodenje. Velikokrat se zgodi, da marsikdo prepozno prosi za pomoč. Če imamo gripo, gremo k zdravniku. Ko pa nas »bolita« duša in telo, pa kar oklevamo, češ, »saj bomo zmogli«.

Ko se vrneš v službo po izgorelosti, se ti na telesu ne vidi, da si drugačen.

Kako naj se posameznik po uspešni rehabilitaciji izgorelosti vrne na delovno mesto in pazi, da se ta ne ponovi?

Sama se včasih počutim kot zdravljen alkoholik. Vedno je nad mano misel: »Pazi, spet lahko izgoriš!« Če govorimo na splošno, to pomeni, da lahko v marsikaterem projektu vidim neko grožnjo, da bi spet zašla na kriva pota.

Če naredim primerjavo: ko se denimo oseba vrne na delovno mesto po poškodbi ali porodu, sodelavci vidijo spremembo. Ko pa se vrneš v službo po izgorelosti, se ti na telesu ne vidi, da si drugačen. Sodelavci in vodja ne vedo in ne vidijo, da ima človek zdaj druge vrednote, prioritete in sposobnosti. Izgorele osebe od delodajalca potrebujejo razumevanje, da jih ta vpraša, do kakšnih sprememb so prišle v življenju in kakšna so njihova pričakovanja in kakšne prilagoditve so mogoče na delovnem mestu.