Založba Mladinska knjiga je v zbirki Roman izdala roman francoskega pisatelja Olivierja Gueza Izginotje Josefa Mengeleja ter zapiske in misli Aleša Bergerja.

Klicali so ga Angel smrti. Njegovo pravo ime še desetletja po koncu druge svetovne vojne vzbuja grozo, poročila o njegovih neusmiljenih poskusih v nemških koncentracijskih taboriščih pa nejevero; njegova deja­nja pomenijo mejnik človeške krutosti. A kdo je bil v resnici Josef Mengele? In kdo je postal, ko se je vojna blaznost razkadila?

V svojem zgodovinsko-biografskem romanu Izginotje Josefa Mengeleja uveljav­ljeni francoski pisatelj Olivier Guez raziskuje zadnje obdobje Mengelejevega življenja, ki se začne z njego­vim povojnim pobegom v Argentino. Oprt na številna poročila in na novo odkrito dokumentacijo, se je podal za petami najbolj iskanemu esesovskemu zločincu, na lov za resnico o njegovem življenju in smrti.

Zgodba razkriva mahinacije glavnih političnih silnic 20. stoletja

Guezov križanec med zgodovinskim in biografskim romanom, ki se obenem bere kot geopolitični triler, je rezultat avtorjeve raziskave povojnega dogajanja okrog nacističnega zdravnika v Auschwitzu, Josefa Mengeleja. V njem Guez zastavlja vprašanja, ki se v evropskem (in širše političnem) prostoru pojavljajo od konca druge svetovne vojne: Kaj se je zgodilo z zloglasnim Angelom smrti? Kako je mogoče, da je kar trideset let ostal na prostosti? In zakaj se je kljub organizirani mednarodni preiskavi izmaknil roki pravice?

Doslej še neizpisana in predolgo zamolčana zgodba razkriva geopolitične mahinacije glavnih političnih silnic 20. stoletja in pokaže, kako hitro se v človeški zavesti spremeni zgodovinska perspektiva.
Guez je uveljavljen francoski pisatelj, novinar, esejist, scenarist in kolumnist. Z romanom Izginotje Josefa Mengeleja je leta 2017 osvojil Renaudotovo nagrado.

Aleš Berger: Vicmaher

Aleš Berger, prevajalec in pisatelj, Schwentnerjev in Prešernov nagrajenec za življenjski opus, v novi knjigi z naslovom Vicmaher in podnaslovom Opilki nadaljuje Povzetke iz leta 2016. Bralec bo užival v vrhunskem prepletanju literarnih vaj v slogu in grenko-sladkih življenjskih preizkušenj.

Na primer: Navodila za pisanje svojevrstne »avtobiografije« so skrita v Dnevnem povelju: »Likvidirati plehkosti. Utrditi postojanke sloga. Poročati skopo. Po uporabi zagrebsti šifrant.« In: »Zadosti si se afnal s pridevniki. Črtati, še več.«

Kar ostane, so spominski drobci, spoznanja, aforizmi, zaznamki o sodobnikih, različni seznami in evidence, zapisi sanj, vprašanja, ključni prizori iz življenja, ready made pesem, opažanja s sprehodov, skice iz glasbenega, založniškega in gledališkega sveta ...

Čeprav erozija časa odnaša znane obraze ter prizorišča in je minevanje ena od osrednjih tem Vicmaherja, se nostalgija nikoli ne spremeni v zagrenjenost. Nasprotno. Medtem ko se Bergerjevi opilki kaotično sestavljajo v »avtobiografijo«, govorijo predvsem o neizmernem veselju avtorja do »šraufanja stavkov«.