FOTO: Pexels.


Epidemija koronavirusa je dodobra zarezala v naša življenja. V preteklem letu smo vsi občutili več utrujenosti, zaskrbljenosti in nemoči.

Zoom izčrpanost (ang. Zoom fatigue) je nov pojav, ki se je v času epidemije razširil po vsem svetu. Svoje ime je dobil po aplikaciji, ki jo najpogosteje uporabljamo, seveda pa velja tudi za druga podobna orodja: Google Hangouts, Skype, FaceTime ipd.

Ker veliko časa preživimo pred računalniškimi zasloni, se v naših možganih vzpostavljajo drugačni procesi in povezave. Vse to vpliva na naše medsebojne odnose. Stres, ki ga je staršem in otrokom prineslo zaprtje šol, delo od doma, »žongliranje« med družinskimi obveznostmi, pomanjkanje časa zase …

Nova realnost

Že navsezgodaj zjutraj vklopimo računalnik. Preverimo novice. Potrebno je narediti razpored, če računalnik uporablja več družinskih članov. Nato sledi sestanek za službo. Naš zaslon za trenutek »zamrzne«, na sestanku vse čudno odmeva, skrbi nas slaba internetna povezava, ducat obrazov »robotsko« zre v nas …

Zveni znano, kajne? Ko se vse to konča, pa nas čaka še video klepet s prijatelji in sorodniki, ki živijo oddaljeno od nas. V času epidemije koronavirusa smo na video klepetih precej več kot kadarkoli poprej. Celo praznike, rojstne dneve in pomembne življenjske dogodke »praznujemo« tam.

Najtežji so zagotovo službeni video sestanki. Včasih je že zaradi slabe kamere težko določiti izraz na obrazu našega sogovornika, nemogoče je razbrati tudi govorico telesa. Še celo pogled v oči ni več tisto, kar je bil.

Na video sestankih lahko govori naenkrat samo ena oseba. Nikomur ne morete ničesar prišepniti ali namigniti. Vse to so bile podrobnosti, ki smo jih bili vajeni na običajnih sestankih. In ker nismo vajeni takšnega komuniciranja, se pojavljajo občutki nesmiselnosti in nemoči.


FOTO: Pexels.

Kot da bi televizija gledala nas …

Neprijeten je tudi občutek, da samega sebe vidimo na ekranu. Tega v običajnih pogovorih seveda ni, zato je to za nas toliko bolj nenaravno. Hkrati pa imamo ves čas občutek, da naši sodelavci opazujejo nas, našo sobo, ozadje, ki je prikazano na kameri …

Gianpiero Petriglieri, eden od raziskovalcev tega stanja, podaja zanimivo prispodobo. »Predstavljajte si, da greste v restavracijo. Tam bi se najprej srečali s svojim profesorjem, nato na kosilu s starši, zvečer pa še na zmenku s svojim fantom ali dekletom. Čudno, kajne? A to je na neki način situacija, v kateri smo se sedaj znašli.«

Večina od nas je računalnik pred epidemijo primarno uporabljala za delo. Tudi druženje s prijatelji, ustvarjanje ali kakšen drug hobi, vse to je postalo obveznost, ki jo moramo opraviti. Običajno so nam take stvari prinašale sprostitev, sedaj pa se zdi, »kot da bi gledali televizijo in bi televizija hkrati gledala nas,« slikovito pripomni Petriglieri.


FOTO: Pexels.

A vendarle obstaja rešitev!

Prva rešitev je ta, da omejite sestanke le na tiste, ki so za vas res obvezni. Če ni nujno, bodite na sestanku prisotni zgolj »avdio«, torej z zvokom, kamero pa izklopite. Tako boste na sestanku lažje ostali osredotočeni.

Prav je, da na sestankih (tako kot na običajnih sestankih v živo) nekaj časa namenimo osebnim zadevam. Vprašajmo sodelavce, kako se počutijo, ter skušajmo v naše sestanke vnesti več »stare normalnosti«.

Ko se udeležite sestanka, se osredotočite zgolj nanj. Vmes ne preverjajte elektronske pošte, ne brskajte po telefonu ali spletu, temveč bodite zbrani.

Med delom si vzemite čas za odmore, vstanite, sprehodite se, telovadite, spijte kozarec vode … In še najpomembnejše: organizirajte si čas brez ekrana. Počnite kaj drugega, kar vas veseli, molite, berite knjigo, pojdite na sprehod … Ali pa nekomu – tako kot v dobrih, starih časi –napišite pismo.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (04/2021).

Preberite še:
- Računalnik in telefon: gospodarja ali služabnika?