Poleg zgodovinskih tudi prispevki z drugih področij

»Odziv na uredniško vabilo k sodelovanju pri tržiški številki Kronike je bil izjemen, kar kaže na to, da je o tržiški zgodovini moč povedati veliko novega,« pojasnjuje njen urednik.

Prispevke je poslalo več kot trideset avtorjev, priznanih in uveljavljenih strokovnjakov na svojem področju, med njimi je tudi nekaj domačinov iz Tržiča. Čeprav je Kronika v osnovi zgodovinski časopis, so prav njene tematske številke zastavljene izrazito interdisciplinarno.

V tržiški številki so se poleg zgodovinskih prispevkov znašli tudi prispevki s področja umetnostne zgodovine, jezikoslovja, etnologije, arhitekture, geografije, arheologije, muzeologije in muzikologije. Nastala je izredno obsežna publikacija, v kateri je več kot 30 prispevkov na novo ali sploh prvikrat osvetlilo nekatere vidike bogate zgodovine tega gorenjskega mesta.


Tržič, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja. Foto: Ivo Žajdela


Tržič ima najstarejše matične knjige na Gorenjskem

Med temami, ki bodo preteklost Tržiča postavile v precej novo luč, je gotovo osvetlitev povzdiga Tržiča v trg konec 15. stoletja in s tem povezana ugotovitev, da je Tržič takrat uporabljal povsem drugačen grb, kot je današnji (Boris Golec).

Prav tako je prvič natančno prikazan zapleteni nastanek srednjeveških zemljiških gospostev na območju Tržiča (Matjaž Bizjak), hkrati z detajlnim arhitekturno-zgodovinskim opisom gradov Gutenberg in Glanz (Novi Gutenberg) (Igor Sapač).

Eden od prispevkov razkriva, da se lahko Tržič pohvali z najstarejšimi matičnimi knjigami na Gorenjskem, ki so jih začeli voditi, še preden je bilo to uradno zapovedano (Tone Krampač).

Prvič po dolgih desetletjih so pred javnost znova stopili tržiški častni občani 19. in prve polovice 20. stoletja; njihovo imenovanje so spremljale številne zgode in nezgode, značilne za tisti čas (Luka Cerar).

Umetnostna zgodovina je detajlno zastopana v dveh obsežnih prispevkih, ki predstavljata umetnostno­zgodovinsko dediščino cerkvenih združb (Ana Lavrič) in moderno likovno umetnost v Tržiču oziroma na širšem Tržiškem (Andreja Rakovec).


Tržič, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, poslikava v prostoru pred zakristijo. Foto: Ivo Žajdela


Veliko izvemo o znamenitem skalnem podoru v pogorju Košute

Prispevki so časovno razpeti med antiko in sedanjostjo. Čeprav pri Tržiču ne morejo dokazati obstoja naselja že v antiki, sta rimska prisotnost in češčenje lokalnih božanstev neizpodbitni (Julijana Visočnik).

Srednjega veka se med drugim dotika geografsko-zgodovinski prispevek o nastanku Tržiča in znamenitem skalnem podoru, ki ga ljudsko izročilo pripisuje zmaju, dejansko pa ga lahko povežemo z rušilnim, t. i. beljaškim potresom v letu 1348 (Matija Zorn in Irena Mrak).

Novi vek med drugim predstavlja članek o gorenjskem arhidiakonu Janezu Andreju pl. Flachenfeldu, ki je v začetku 18. stoletja dvakrat vizitiral tržiško župnijo in svoje ugotovitve posredoval oglejskemu patriarhu (Jure Volčjak).

Seveda ni bilo mogoče prezreti znamenite in izredno raznolike tržiške obrti. Eden od prispevkov prinaša temeljit in podroben pregled najpomembnejših obrtnih panog v Tržiču (Bojan Knific), medtem ko so v drugem v ospredju zlasti tržiški kovači in njihovi izdelki, od katerih nekatere danes hranijo v Narodnem muzeju Slovenije (Gašper Oitzl).

Z obrtjo pa tudi s kmetijstvom se ukvarja prispevek, ki na splo­šno osvetljuje vsakdanje življenje v Tržiču in okolici konec 18. in v začetku 19. stoletja (Alenka Kačičnik Gabrič).

Objavljen je tudi prispevek o tržiški gozdni posesti in fužinah konec 19. stoletja ter njihovo povezavo z znamenito Kranjsko industrijsko družbo (Marko Mugerli).


Tržič, stari del s cerkvijo sv. Andreja. Foto: Ivo Žajdela


Mobiliziranci in pomen prelaza Ljubelj

Čas med obema svetovnima vojnama v Tržiču so zaznamovala zlasti prizadevanja za ureditev zdravstvenih razmer in povečana skrb za higieno, ki so pripeljali do ustanovitve zdravstvenega doma (Dunja Dobaja).

Dvajseta leta 20. stoletja so bila v znamenju županovanja Ivana Lončarja, pod katerim je leta 1926 prišlo tudi do povzdiga Tržiča v mesto (Nejc Perko). V tem obdobju je izhajal tudi Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, v katerem je Karel Pirc analiziral posebnosti tržiškega govora (Jožica Škofic).

Z drugo svetovno vojno so povezane prisilne mobilizacije Tržičanov v nemško vojsko, režim pa je bil do mobilizirancev neprijazen tudi po koncu vojne (Monika Kokalj Kočevar).

Tretji rajh je bil znan po učinkoviti propagandi, v katero so bili vključeni tudi vojni heroji. Eden takšnih je bil tankovski as Hugo Primozic, ki je imel korenine tudi v Tržiču in je leta 1943 ob splošnem navdušenju obiskal mesto svojih prednikov (Pavel Car).

Na velik strateški pomen Tržiča in zlasti prelaza Ljubelj opozarja prispevek, ki razkriva, da je bil omenjeni prelaz zadnje nemško oporišče na Gorenjskem med drugo svetovno vojno (Klemen Kocjančič).


Tržič, cerkev sv. Jožefa, ki so jo požgali 14. maja 1959. Foto: Ivo Žajdela


Boštjan Guček je predstavil župnika Viktorja Kragla

Pretežno zgodovinske teme nadgrajujeta dva geografska članka, od katerih se prvi posveča poplavljanju Tržiške Bistrice (Matija Zorn, Irena Mrak, Matjaž Guček, Mauro Hrvatin in Matevž Novak), drugi pa osvetljuje snežne plazove v Tržiču (Manca Volk Bahun in Matija Zorn).

S plazovi in gorskim svetom na splošno je povezano tudi planinstvo v Tržiču, ki je eno najstarejših in najbolje organiziranih na Slovenskem (Peter Mikša in Maja Vehar).

Nekaj prispevkih je namenjenih slavnim tržiškim osebnostim, ki so izvirale iz Tržiča ali v njem delovale in soustvarjale njegovo zgodovino. Predstavljeni so župnik Viktor Kragl in njegova razgibana življenjska pot (Boštjan Guček), Anton Gross, ki je kot misijonar deloval v ZDA (Bogdan Kolar).


Tržič, Florijanova zaobljubljena procesija. Foto: Ivo Žajdela


Prikazani so baroni Borni in usoda njihovega premoženja

Amalija Šimec je bila pionirka slovenske socialne medicine (Katarina Keber), Franc Čarman je bil vojni kurat in ustanovitelj šole pri Sv. Ani (Miha Šimac), Ignacij Hladnik plodoviti, a nikoli povsem razumljeni skladatelj cerkvene glasbe (Aleš Nagode), naturaliziranega Tržičana Bohuslava Lavička in njegovo dragoceno lekarniško zbirko je predstavila Breda Škerjanc Kosirnik.

Prikazani so baroni Borni in usoda njihovega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej (Renata Komič Marn), in ne nazadnje tudi znameniti kastelolog Ivan Stopar, ki ga danes le malokdo povezuje s Tržičem, čeprav je odraščal in se kalil ravno tu (Igor Sapač).

Spomnili smo se tudi široko razgledane in neumorne učiteljice Marije Petek, ki se ji je nit življenja pretrgala ravno letošnjo pomlad (Sabina Šolar).