Odmev tega največjega dogodka v zgodovini človeštva so v svojih delih s čopičem ali peresom ponotranjili domala vsi pomembnejši umetniki. Eden od njih, ki je slovenski javnosti vsekakor premalo poznan, je bil Franc Sodja (1914–2007). 

Kot lazarist je bil v duhovnika posvečen leta 1941, po vojni prestal pet let komunističnega zapora, nato emigriral najprej v Kanado in pozneje v Argentino, kjer je bil predstojnik Baragovega misijonišča v Buenos Airesu, od leta 1982 pa je preostanek življenja preživel spet v Torontu v Kanadi. 

Poleg svojega obsežnega duhovniškega dela je Sodja ves čas iz svoje bogate duhovnosti ustvarjal vrsto religioznih, vzgojnih in literarnih del.

Med temi ima prav posebno mesto pesniška zbirka z naslovom Meditacije, ki je izšla v Buenos Airesu leta 1966 (ponatis Celje 2002). Iz nje objavljamo Sodjevo pesniško doživljanje velike noči, ki mu je dal naslov Vstajenje. 

Iz vseh strani velika noč odzvanja. / Veselju okna na stežaj odpiram, / sam sebe iščem, prebujen iz spanja. / Sem mislil strt od bóli, da umiram, / da zame le še véliki je petek. / Zdaj spet srce pomladi razprostiram, / da bo razcvetala najlepši cvetek / in mojo bo ugasnila povest / v napev, ki v smrti išče svoj začetek.

Pred zlobnimi pogledi, prahom cest / sem rešil svoj ognjenordeči plamen, / v njem plapolava zdaj: Prijatelj zvest / in jaz kot v junijski poldan ciklamen.

Do dna prešinja me prečudna moč. / Prav kot macesna korenina kamen / razkolje, da dokoplje se skoz noč / do dna sokov, tako skoz trdno plast / usode, skoz viharje, temno noč / ljubezen božja klije v novo rast.

Zdaj več ne gloda mi srce samota, / zdaj spet čez mene in moj svet lepota / razgrinja svoj srebrni pajčolan. / Ne grebe več mi v duši zla pošast. / Ne tavam več po zbeganih mrakovih, / zastavil sem korak na jasno plan, / v svobode čiste kopljem se slapovih, / v obraz smehlja se mi spokojen dan.