Vsebina:

Velika ledena jama v Paradani leži sredi prostranih gozdov, severozahodno od Golakov – najvišjih vrhov Trnovskega gozda.

V vročih poletnih dneh bi se meso, mlečni izdelki in druga živila hitro pokvarili, če ne bi bili na hladnem. A hladilniki stojijo po naših domovih, trgovinah in gostilnah šele nekaj desetletij. Prej so gostilničarji in mesarji živila obdajali z ledom, ki so ga rezali na jezerih, kalih in v podzemnih jamah.

Kmetijske in rokodelske novice so že leta 1858 priporočale kmetom, naj si doma napravijo ledenice. Čeprav stroški izdelave niso majhni, »bodo gotovo svojim verlim gospodinjam jako vstregli, v ktere bodo rade poleti meso in druge enake jedila hraniti nosile, da se jim ne usmradijo in ne spridijo«.

NA KRASU IN NANOSU

Kmetje na Krasu in v Brkinih so v 19. stoletju res naredili množico ledenic, vendar so imeli pri tem v mislih večinoma zaslužek. Ko so pozno jeseni in pozimi vaški kali in potoki zamrznili, so led razsekali in ga shranili v obzidanih kotanjah. Spomladi so ga naložili na vozove, ga pokrili s slamo in v zgodnjih jutranjih urah odpeljali v Trst. Potrebe po ledu, ki so ga z ladjami vozili celo v Egipt, so bile velike, saj je bil Trst cvetoče mesto in pomembno pristanišče.

Goriški list Soča je v začetku leta 1879 poročal, da domačini marsikje niso znali prav ceniti ledu in so vse zaloge prodali za nekaj let naprej. Trgovci pa so iz tega kovali velike dobičke. Iz Rodika pri Kozini, kjer je bilo tedaj kakšnih deset ledenic, so morali ves led po pogodbi prodajati nekemu trgovcu, ki je s tem silno obogatel. Preden se je začel ukvarjati z ledarstvom, je bil preprost čevljar, ob smrti pa je potomcem poleg kupa denarja zapustil tudi tri hiše v Trstu.

Led so sekali tudi v podzemnih jamah. »Ker je bila pretečena zima zelo mila, bilo je težko dobiti ledu za ledenice,« je v petek, 9. julija 1897, pisal Slovenec. »Zlasti se mestu Trstu živo pozna, da ni dovolj ledu. Dasi tovarna za led pripravlja led, je vendar vse premalo. Zato so jeli voziti led iz vipavskega Nanosa. V Nanosu se namreč nahajajo po več sto metrov globoke votline in podzemeljske jame, kamor solnčni žarki nikdar ne posijejo. Po teh jamah je nagromadenega ledu silne množine, od koder ga letos vun spravljajo in v Trst vozijo. /.../ Da bi se led vsako leto vozil, bi marsikak krajcar ostal zaslužen tem potom v Vipavski dolini. Škoda, da se to godi le ob takih letih, ko ni ledu drugje dobiti.«

Med spustom počasi tonemo v hlad, ki veje iz jame. Pot je zadnje metre vlažna, zato ni odveč previdnost.

NA CERKNIŠKEM JEZERU

Trgovanje z ledom je bilo razširjeno še v začetku prejšnjega stoletja, potem pa je zaradi razvoja hladilne tehnike začelo zamirati. Vendar se je ponekod ohranilo še do sredine stoletja. List Amerikanski Slovenec iz Chicaga je še februarja 1940 opisoval, kako gredo prebivalci vasi ob Cerkniškem jezeru, komaj se dobro naredi led, z velikimi žagami na ramah na delo. Nedaleč od vasi narežejo sprva velike, nato pa manjše kose ledu, ki tehtajo od 15 do 20 kilogramov. »Le nekaj ur je treba in voz je naložen. Iskri konjiči potegnejo težki voz, na katerem je 2500 do 3000 kg ledu. Ni dolga pot do Cerknice, kjer voz spet razlože. Samo en gostilničar, ki ima potrebam odgovarjajočo ledenico, bo kupil do 80.000 kg ledu, to se pravi, da bodo letošnjo zimo Jezerci zrezali ledu za kakih 35 voz, medtem ko so ga prejšnja leta do 50. /.../ Pred leti so ledarji prav dobro zaslužili. Njihov led so namreč rabili v Trstu in po vsej goriški deželi. Toda napredujoča tehnika je tudi tu nadomestila prirodo.«

V TRNOVSKEM GOZDU

Najbolj znana jama, v kateri so sekali led, je dobre štiri kilometre dolga in 650 metrov globoka Velika ledena jama v Paradani v Trnovskem gozdu. Pri njej lahko še vedno vidimo sledi žičnice, ki je delovala še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s tamkajšnjim ledom hladili goriško sadje, namenjeno za izvoz.

Do Velike ledene jame v Paradani, kjer je v toplih poletnih dneh prijetno sveže, ni težko priti. Iz Cola ali Ajdovščine (čez Lokavec) nadaljujemo vožnjo do Predmeje, od tam pa proti Lokvam. Cesta, ki kmalu izgubi asfaltno prevleko, se skrije v prostrane gozdove, polne zelenja in blagodejne tišine. To bolj občutimo ob delavnikih, saj so ob lepih sobotah in nedeljah gozdne ceste polne avtomobilov, ki imajo večinoma italijanske registrske tablice.

Na Mali Lazni, obsežni gozdni jasi na nadmorski višini 1100 metrov, ki je zaradi nekaterih redkih rastlin zanimiva tudi za botanike, se drevje razmakne. Pri množici kažipotov pred samotno hišo zavijemo v desno proti dva kilometra oddaljeni jami. Če zmorete dobre pol ure hoje v eno smer, se lahko do nje odpravite peš, drugače pa je nad njo tudi manjše parkirišče. Z njega nas široka pot najprej pripelje do lesenih klopi, ob katerih sta skrinjica z vpisno knjigo in informativna tabla. Na njej lahko preberemo, da se v Paradani na borih sto metrih višinske razlike zvrsti kar osem pasov: od bukovo-jelovega do večnega ledu.

Od table nadaljujemo spust po stezi, ki jo niže prekinjajo leseni pragovi. Čim bolj se bližamo jami, tem močnejši hlad nas objema. Steza, ki je zavarovana z jeklenico, postane vlažna, zato previdno stopamo čez spolzke skale. Nad našimi glavami se že boči skalnat obok, oči se privajajo na polmrak, ki pa se ne spremeni v temo. Pred nami je namreč ograja. Naprej ni več mogoče, le domišljija, ki so jo razgibale zgodbe o ledarjih, ima še vedno prosto pot.