Prvo berilo: Odpuščajmo bližnjemu, da nam bo odpuščeno, Sir 27,30-28,7; Ps 103; drugo berilo: Naj živimo ali umiramo, smo Gospodovi, Rim 14,7-9

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21–35):

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 

Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Video razlaga za otroke

Moč odpuščanja

Piše: p. Milan Bizant

Še vedno smo v osemnajstem poglavju Matejeva evangelija, ki govori o realizmu cerkvenega občestva. Samo v Mateju najdemo ta odlomek. Očitno je Matejeva skupnost že dodobra izkusila krhkost medsebojnih odnosov, zaznamovanih tudi s krivicami.

Apostola Petra je zanimalo, kolikokrat naj odpusti bratu, ki je grešil zoper njega. Jezusov odgovor je jasen. V nebeškem kraljestvu, v Očetovi hiši, je edini način: odpustiti – in to vselej.

V ječi trdote srca

Jezus je želel Petru pomagati do razumevanja, zato je povedal priliko. Nekomu je bil odpuščen neznansko velik dolg, deset tisoč talentov. Tolikšnega dolga nikakor ni bilo mogoče poplačati. Medtem ko je bilo tisti mali dolg – sto denarijev, ki mu ga je dolgoval nekdo tretji, mogoče poplačati. Ne sicer takoj, zato je oni prosil za potrpljenje. A nikakor mu ni hotel dati te možnosti; kaj šele, da bi mu dolg odpustil! Pa četudi je bil prej on sam deležen velikega usmiljenja – odpusta celotnega dolga. Ta človek je ostal hladnega srca. Ni treba, da bi ga Bog postavil v muko; ostal je v trpljenju in ječi trdote srca. Morda nas preseneča hladna drža tega človeka. Očitno so bili v cerkvenem občestvu nekateri silno trdosrčni, da se je evangelistu Mateju zdelo potrebno zapisati to Jezusovo priliko.

Nič nam ne pomaga, če nam je odpuščeno, pa ne odpuščamo. FOTO: Tatjana Splichal

Prilika zelo jasno pove: kristjani smo deležni Božjega usmiljenja, ki nam je v Kristusu zastonjsko in brezpogojno podarjeno. V tej moči naj odpuščamo tistim, ki so nas prizadeli. Nič nam ne pomaga, če nam je odpuščeno, pa ne odpuščamo. Ko ne odpustimo, ne škodimo le tistemu, ki nas je prizadel, pač pa tudi samim sebi.

Če gre evangeljsko učenje v smer, da bi v cerkveni skupnosti do sporov in krivic ne prihajalo, se vendarle zgodijo. Ni treba, da smo hudobni. Dovolj je, da smo različni, premalo razumevajoči, krhki, utrujeni, ranjeni – pa ranimo bližnjega. Bistveno vprašanje je, kako iti naprej.

Odpuščanje je najčistejša ljubezen, ker je povsem zastonjska in neprislužena.

Ni iz naših moči

Ni odnosov in ni skupnosti, kjer bi bilo mogoče iti naprej brez odpuščanja. Določene stvari ne morejo biti rešene, če ne z veliko ljubeznijo in pogosto tudi z odpuščanjem. Ne z organizacijo, ne z zunanjim reševanjem.

Nam je dana moč, da odvežemo krivde nekoga, ki nam je storil krivico. Ni pa enostavno. Ni iz naših moči. Zato je med nami toliko zamer, tudi v cerkvenih skupnostih. Včasih živimo v zamerah dolga, predolga obdobja. Moč odpuščanja je iz Gospoda, ki prinaša Očetovo usmiljenje in jemlje nase človeške krivice. Spominjam se besed že pokojnega jezuita, da je mnogokrat ljudem svetoval, ko so mu govorili o nemoči odpuščanja, naj vztrajno prosijo za to milost in jo bodo prejeli. Odpuščanje je najčistejša ljubezen, ker je povsem zastonjska in neprislužena.