Jeseničani praznujejo 500 let svoje župnije
Jeseničani praznujejo 500 let svoje župnije
»Življenje na Jesenicah ni bilo nikoli lahko, saj so k temu svoje prispevale predvsem naravne razmere, kot so bližina visokih gora in stisnjenost v ozko dolino med Mežaklo in Karavanke.« To je v pozdravni besedi voditelju somaševanja ljubljanskemu nadškofu Stanislavu Zoretu, duhovnikom rojakom, sedanjemu župnijskemu upravitelju Tilnu Oberwalderju Zupancu in nekdaj delujočim župnikom v župniji ter številnim zbranim vernikom povedal tudi domačin Miro Leban, oče sedanjega župnijskega upravitelja v Cerkljah na Gorenjskem Martina Lebana. Kaj vse so prestali, pa tudi česa so se veselili; moč jim je dajala vera. To, kar so z velikimi črkami zapisali v ospredju cerkve: 500 let vere.
Ta misel, življenje iz vere in zatekanje po pomoč k Bogu v svetišče sv. Lenarta opata, je bila tudi izhodiščna misel in osrednji poudarek nagovora nadškofa Zoreta: »To ne bo zadnji praznik na Jesenicah, ampak bodo obhajale še mnoge visoke jubileje svoje vere.« Da »vera ne bo le spomin življenja tega rodu na Jesenicah« in bodo župljani po zgledu svojega zavetnika opata sv. Lenarta ljudi, najprej pa same sebe, reševali iz »verig ujetništva« tega, kar danes mnoge ugonablja in pogublja, jim je priporočil: »Bodite rodovitni, duhovno rodovitni in prinašajte vero drugim.« Pri prvem je mislil na odprtost za življenje, večje število otrok, pri drugem nove duhovne poklice, ki jih v Sloveniji vse bolj primanjkuje, pri tretjem pa prinašanje Kristusa v družine, v mesto, v službo.
Zahvalo nadškofu Zoretu, številnim navzočim duhovnikom, župljanom, ki so povsem napolnili cerkev, domačemu pevskemu zboru z zborovodkinjo Sabino Kermc in orkestrom glasbene šole, organistu Marjanu Ravniku, skavtom, mladim, narodnim nošam, domači godbi, predvsem vsem, ki so bili zaslužni za pripravo velike bogoslužne slovesnosti in postrežbe po njej (med njimi županu Petru Bohinjcu) je ob koncu maše izrekel domači dušni pastir Tilen Oberwalder Zupanc.
Najprej prednikom sedanjega jeseniškega rodu za dar predajanja vere, graditeljem in dobrotnikom cerkve sv. Lenarta, zlasti prizadevnim župnijskim sodelavcem. Med njimi dolgoletni organistki Štefki Škrabelj, ki pri 93 letih še vedno vsakodnevno spremlja ljudsko petje, in zakoncema Franciju in Anamariji Dijak, ki sta žrtvovala »obilo svojega časa in truda« v župnijskih organizacijah in drugem delu v župniji. Omenjeni so iz rok nadškofa Zoreta dobili posebna priznanja.
Zahvalo nadškofu in obenem obljubo, da bo sedanji jeseniški verni rod trdno stopal po poteh prednikov, je nazadnje v narodni noši izrekel domačin Branko Brelih. Nadškofu Zoretu je izročil prav posebno darilo: narcise iz gline, ki so jih izdelali učenci OŠ Poldeta Stražišarja, šole za otroke s posebnimi potrebami.
Župan Bohinjec in z njim občina Jesenice pa sta dobila zelo častno nalogo: da poskrbijo za kip zavetnice rudarjev sv. Barbare na praznem stebru pred cerkvijo. Primernejšega kipa rudarsko in železarsko mesto v dolini, kjer je malo sonca, pa veliko sence, poplave in hude zime (zato so jo ljudje pozno poselili), Jeseničani ne bi mogli najti. Tudi da bodo, kot jih je povabil nadškof Zore, znali še naprej »ločevati žlindro od železa«, kar jim je doslej ob svojih izdelkih dobro uspevalo, saj so bili mojstri v izdelavi »odličnega jekla«. Naj bodo še naprej v duhovnem oziru, so si bili edini vsi udeleženci lepe, duhovno bogate in po gorenjsko pokončne slovesnosti.
Vtisi župljanov:
Branko Brelih:
Ker izhajam iz vasi Bukovo, kjer je bil župnijski zavetnik prav tako sv. Lenart, se dobro zavedam, da je župnijska cerkev center vasi in tudi mesta, kot so Jesenice. Zelo pomembno je, da se verni ljudje zbirajo in družijo v svoji župnijski cerkvi, so kvas v župniji. Z ženo si prizadevava, da svoje izkustvo vere posredujeva otrokom, jih vzgajava v krščanskem duhu, pa tudi, da so sprejeti v družinskem krogu in okolju, se v njem dobro počutijo, občutijo najino ljubezen in pozornost.
Saša Mesec:
Župnija ti daje varnost v življenju. Občutiš jo, če si dejaven v njej. Varnost v zakonu. Vera je steber, na katerega se naslanjata zakonca in z njima vsa družina. Zelo mi je bilo všeč, ko je nadškof Zore v pridigi rekel, naj doma, pa tudi v cerkvi, ne utišamo otrok, marveč se veselimo njihovih glasov, celo joka. Otroci so namreč naše upanje za prihodnost župnije. Zato jih ljubeče sprejemajmo, se jih veselimo, bodimo odprti za življenje.
Tadej Petek:
Župnijska cerkev je kraj srečevanja enako mislečih. Je zapik pred vsemi spremembami, ki jih prinaša moderna doba, povratek h koreninam vere in skrbi za ohranitev slovenskega naroda, daje moč za prenos vrednot mladim.
Še nekaj utrinkov s praznovanja 500-letnice župnije si oglejte v fotogaleriji Jožefa Pavliča: