Seme vzklije, požene v rastlino, v sad, plod, ki postane hrana in dom, zatočišče. Preprosto in razumljivo. Je čisto vsakdanja zgodba, hkrati pa zgodba velikodušnosti, rodovitnosti, zastonjskosti in neprecenljivosti. Pa tu še ni konec. Vsak kmet ali vrtičkar ve, da se vrt ali njiva ne naredita sama. Za temi gredicami je skrit nekdo, ki je vedel, kaj želi, in skrbi za te sadike, jih neguje, zaliva in ščiti. Hvaležen je za čudež pridelka, vseeno pa odgovorno sodeluje.

In najmanjše seme je že podoba tistega, kar postaja. Drevo, metulj, antilopa, arhitekt Miha … Tako je napoved nebeškega kraljestva in njegov razglas že okušanje le-tega. Med nami je. Sin, Kralj, Bog sam.

Če pokukamo naprej, skozi vrata Razodetja, te zadnje pesnitve v Svetem pismu, vidimo slavo nebes. Ni več sonca, ne lune, ne templja in ne predsedniške palače, vse je okoli Njega. Tu je prišel kot nebogljen, prepuščen na milost in nemilost (Bogu hvala za Marijo in Jožefa), sedaj pa kot Vsemogočni.