Po naključju sem se z družino znašel ravno na ta dan v Cerknici in v središču kraja smo opazili coprnico Uršo, ki je že desetletja del pustnega karnevala. Zelo smo se je razveselili v njeni barviti pojavnosti s švigajočimi očmi, veliko brezovo metlo, ruto in nalakiranimi dolgimi nohti. 

Liki in maske z butalskega konca so res izvirni, prepleteni z etnologijo, zgodbami pisateljev in so tudi po obliki nekaj posebnega. Tudi letos karnevala ne bo, je pa pripravljen velik šotor za kar tridnevno zabavo, so povedali domačini. 

Lahko si samo mislimo, koliko je v teh dneh ali pa ob vsakem karnevalu in pustu po vsej Sloveniji steklo po grlu. To je stranski učinek maškarad, ki pa žal ni ravno pozitiven. 

To ni maškarada, gre za življenje in smrt.

Zagotovo pa so maske v veliko veselje otrok, ki lahko postanejo liki iz risank, knjig in pravljic. Tako so imele tudi tokrat pozitiven dobrodelni naboj v Pustni iskrici.

Kakorkoli bi se že hoteli v zadnjih dneh razveseliti in se nasmejati ob pustu, se je na vse nas spustila skrb nad resnično norostjo, ki se dogaja v Ukrajini. To ni maškarada, gre za življenje in smrt. 

Hitro se lahko prestavimo v našo vojno in v še kaj hujšega, kar se je zgodilo na Balkanu. Vedno lahko v nas prevlada temna stran Kajna, ki tako ali drugače ubije sočloveka. In to se ne zgodi čez noč. 

Že majhna drobna vsakdanja naravnanost nas lahko pelje v zasvojenost, sovraštvo, na stranpoti ali celo v veliko zlo. Veliki lažni preroki nas lahko zapeljejo v sovraštvo, napihnjene grožnje pa v strah in nerazsodnost.

Mask ne nosimo le za pusta, ampak vse leto. 

V postnem času, ki sledi, je vredno o njih razmisliti. Prva in najbolj razširjena je maska ozkega pogleda ali brezbrižnosti. Pred tedni so se Francozi zgrozili, kako je na cesti eden izmed njihovih znanih sodržavljanov več ur ležal v mrazu in kasneje umrl. Mimoidoči »so mislili«, da je brezdomec, in nihče ni poklical reševalcev. 

To žal sploh ni tako redka zgodba. Pojavlja se še v nešteto verzijah, ko nam je vseeno za skupno dobro, za okolje, za bližnjega, za kogarkoli razen zase. Največkrat nam je tudi vseeno, če se pri sosedih ali v sorodstvu dogaja nasilje, alkoholizem, revščina ... 

Saj to je njihov problem, jaz se ne bom vmešaval! Kaj šele, da bi poleg ljubezni do sočloveka pomislil tudi na ljubezen do Boga, ki je postal človek, da bi vzel naše zlo nase.

Druga je maska pretvarjanja, laži ali neiskrenosti. Z lahkoto jo nadenemo z besedami ter z uspešnim nastopom in govorjenjem ustvarjamo iluzijo. Od prevar drugih v stilu »znajdi se« ali »državi pa že ne bom dajal« do samoprevar, da je vse v redu, pa v resnici ni, ker me ima v oblasti jeza, zamera, alkohol ali druga zasvojenost.

Vsi potrebujemo oporo bližnjih in vsakdanji Božji objem.

Tretja je maska popolnosti ali osebnega marketinga, ko drugim prodajamo koncentrat svojih najboljših fotografij ali uspehov in se zdi, kot da smo superiorni. Družbena omrežja nam to omogočajo potencirati do skrajnosti. 

A na drugi strani smo velikokrat neskončno osamljeni. Včasih tudi poskušamo skriti probleme v družini, vse narediti za dober videz, problemi pa se razraščajo. V resnici smo vsi ranljivi, potrebujemo oporo bližnjih in vsakdanji Božji objem.

Prav post je priložnost, da se povežemo z bližnjimi in z Bogom ter da naredimo nekaj za drugega. Vsi smo povabljeni tudi k 40-dnevni odpovedi alkoholu ali čemu drugemu kot izrazu sočutja z vsemi, ki trpijo v družinah, ob nesrečah in zaradi zdravja.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (9/2022).