Ušesu prijetno ime Goričko označuje razgibanost terena ob robu nekdanjega Panonskega morja. Predvsem kisla zemlja, porasla s strnjenim gozdom, ni primerna za intenzivno kmetijstvo, tudi padavin ni obilo, a vinogradi, pašniki, sadovnjaki ter njive ponujajo dovolj. Vse kaže, da goste poselitve teh krajev nikoli ni bilo. Razkrivanje preteklosti pa pokaže, da so bili tod priča vsemu, kar se je in se v zgodovini dogaja. Če se Slovenec odpravi v Prekmurje, se odloči za namakanje v toplicah ali nabiranje gob. Prav na Goričko zaradi Goričkega v »možgane kure«, kjer je tudi najsevernejša točka države, zaide redko. A mnogi so si tu ustvarili nov dom in pobegnili celo iz svetovnih metropol. 

Ta očarljivi čarobni del Slovenije pritegne in vredno je nekaj napisati o njem s spoštovanjem do vseh, ki so tam kadarkoli bivali in živijo, ustvarjajo, ga proučujejo in se ga trudijo predstaviti svetu. Toliko je tu zanimivega, na prvi pogled očem skritega, da sem se posvetil le krajem, ki sestavljajo občino Šalovci, oziroma naseljem Budinci, Čepinci, Dolenci, Domanjševci, Markovci in Šalovci. Kako enostavno, sedeš na vlak in izstopiš s kolesom v Šalovcih ali z mednarodnim vlakom v sosednji vasi Hodoš. Si na tleh, kjer so in vodijo poti, po katerih so prihajali proti Alpam in morju tudi Slovenci. Tu začutiš pomen De Gaullovih besed: »Evropa je od Atlantika do Urala.« Iz preteklosti − kako so se in smo se tod selili, priselili ter se pokristjanili.

Goričko je del Prekmurja, ki leži prek reke Mure, gledano iz središča Slovenije. Je skrajni severovzhodni del Slovenije, ob meji z Avstrijo in Madžarsko. Pogosto orišejo njegovo lego med rekama Rabo in Muro. 

Bogatih ustnih in dragocenih pisnih izročil je o teh krajih presenetljivo dosti. Pričajo o dogodkih, ki se zdijo neobičajni, včasih neverjetni, kot bajke. Tu prek so se pač valili oblaki in nevihte zgodovine. Arheologi (Stanko Spahič) so domnevali, da so področje poseljevala keltska plemena Serretov. Na področju Panonske nižine so plemena vdirala vzhodno in južno in prisilila rimski imperij, da se je po letu 9 utrdil na Donavi. Področje je bilo del rimske province Ilirije (Illiricum), pozneje Spodnje Ilirije (Illiricum Inferior); v času cesarja Klavdija so jo preimenovali v Panonijo (Pannonia). 

Zgovorna gomilna grobišča

V času Trajana, po letu 105, je to ozemlje spadalo v Gornjo Panonijo (Pannonia Superior). Popisana gomilna grobišča, predvidoma iz 2. stoletja, morda kažejo povezavo teh prebivalcev s Kelti v mlajši železni dobi. Vpadi germanskih plemen Kvadov in Markomanov z one strani Donave so postajali tako srditi, da so v letu 169 to področje še razredčili in gospodarsko oslabili, s tem pa tudi takratno rimsko oblast in njen vpliv. Slovani (po prof. Matiji Slaviču: Sloveni), v resnici pa Slovenci, ki so se pomikali v smer Alp in morja, so se naseljevali tod v 6. stoletju. Leta 796 so prišli pod oblast Frankov (germansko ljudstvo, živeče tudi na območju današnje Francije) in že čez dve leti so sodili pod cerkveno upravo salzburške nadškofije. Pričelo se je njihovo pokristjanjevanje. 

Po letu 840 je to področje sodilo v Spodnjo Panonijo. Frankovski kralj Ludvik Nemški (znan tudi kot Ludvik II.) je takrat del Spodnje Panonije podelil v fevd nitranskemu (po kraju Nitra na Slovaškem) knezu in vazalu Pribinu (knez s področja današnje Slovaške, Pribina). Po Pribinovi smrti leta 861 je njegov sin, slovanski knez Kocelj, takrat frankovski mejni grof, pospešeno naseljeval Spodnjo Panonijo s Slovani. Na poti z Moravske v Rim leta 867 sta se po zaslugi Koclja na tem področju ustavila brata Konstantin in Metod (Ciril in Metod). Njuno bogoslužje je bilo tukajšnjim prebivalcem razumljivo in dopadljivo. Razširilo se je tako (po F. Miklošič: Starocerkvenoslovanski jezik), da so frankovski misijonarji Spodnjo Panonijo zapustili. Slovanska brata pa sta morala na zagovor v Rim k papežu Hadrijanu II. Frankovski škofje so leta 874 Koclja odstranili, slovanski duhovniki pa so morali Spodnjo Panonijo zapustiti. In prav tod je nastala meja ob koncu prvega tisočletja Tudi v Spodnjo Panonijo so pričeli vdirati nomadski Ogri.

Goričko Pokrajino Goričkega ob robu nekdanjega Panonskega morja so oblikovale vode, potoki in tako ustvarili razgibano pokrajino. Po prehodnih dolinah so nastajale poti, naselja in tudi železniška proga. V Veliko Krko na južni strani Šalovcev se združi kar nekaj potočkov. Obeležje Rastoča knjiga v središču Šalovcev ob 100-letnici pridružitve Prekmurcev k matičnemu narodu; prve verze je prispeval domači pesnik in pisatelj Feri Lainšček: »V globoki praznini neba nad ravnico le vetra valovi še zibajo ptico – perut je brez teže in duša ni njena, pripeta je v večnost, ki nima imena.« 

Članek lahko v celoti preberete v reviji Svet in ljudje, september 2022. Prelistate jo lahko tukaj.