Pred začetkom prireditve nam je Rihard Režek, ravnatelj Škofijske klasične gimnazije in Jegličevega dijaškega doma, povedal: »Praznujemo v bistvu že celo šolsko leto. Začeli smo septembra z vodilom Iz hvaležnosti ljubiti in želimo v vse aktivnosti v tem šolskem letu vtkati to hvaležnost, to veličino, vse, kar nam je bilo v teh 30 letih dano od naših prednikov, pa do tega trenutka in vseh lepot, ki jih prejemamo od Gospoda. Vrhunec tega pa sta ta dva dneva.«

Akademijo sta povezovala nekdanja dijaka Gašper Kvartič in Uršula Vratuša Globočnik. FOTO: Tatjana Splichal

Ponosni na vseh 30 let

Povprašali smo ga, na kaj je ponosen, ko se ozre na 30 let ponovnega delovanja Zavoda. »Ponosen sem na vse, kar nam Gospod dnevno pošilja na pot, na pogled v preteklost, na vse ljudi, za katere slišim in vem, da so bili del Zavoda in so sedaj aktivni na različnih življenjskih področjih, živijo v stiku z Gospodom,« je stresal iz rokava. Ponosen je tudi »na vse družine, na vse poklicne poti, na vse predajanje, na vse posameznike, ki živijo svoje poslanstvo, pa tudi na majhne zmage naših dijakinj in dijakov v šoli, na dnevni ravni, na določene športne in učne uspehe, predvsem pa na to, da lahko s ponosom opazujem, da mladi ljudje postajajo res dobri.«

Posnetek slavnostne akademije si lahko ogledate TUKAJ.

Kot vedno pestra, bogata akademija

Tokratno akademijo, ki jo je zasnovala profesorica Tjaša Plut, sta več kot profesionalno povezovala nekdanja dijaka Škofijske klasične gimnazije Uršula Vratuša Globočnik in Gašper Kvartič, s prepričljivostjo pa so navdušili tudi mladi recitatorji. Z glasbenimi nastopi so nas skozi 30 let zavodskega muziciranja popeljali Mladinski mešani zbor sv. Stanislava, otroci iz Vrtca Dobrega pastirja, plesna skupina OŠ Alojzija Šuštarja, Godalni orkester GŠ Matije Tomca, Dekliški zbor sv. Stanislava, Komorni zbor Megaron in celo Nuška Drašček, nekdanja učenka GŠ Matije Tomca. Seveda ni šlo brez tradicionalne podelitve pohval učencem in dijakom, ki so se vpisali v zlate knjige, in pohval za izjemne dosežke na maturi.

Dekliški zbor sv. Stanislava: Ta na Solbici (Samo Vovk)

Mladi naj v Zavodu spoznavajo, kdo so

Slavnostni govornik je bil tokrat Jože Kurinčič, nekdanji profesor slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji. Ob pogledu na svoje 22-letno delo v Zavodu sv. Stanislava je dejal, da je bila ta izkušnja zanj milost in dar. Spomnil se je začetkov ponovne obuditve danes velike in uspešne vzgojno-izobraževalne ustanove: »Kdor je rast ustanove opazoval od blizu in videl, na kako šibkih človeških ramenih in močeh je ta ustanova rasla, kako nebogljeni smo bili pri njenem načrtovanju in oblikovanju, s kako negotovostjo so bili storjeni prvi koraki pri obnovi, lahko jasno vidi, da vse to delo in načrtovanje ne bi moglo pognati v tako rast, če ne bi bilo tistega, ki je ves ta čas ves ta človeški trud podpiral, rast zalival in blagoslavljal.«

Vse to delo in načrtovanje ne bi moglo pognati v tako rast, če ne bi bilo tistega, ki je ves ta čas ves ta človeški trud podpiral, rast zalival in blagoslavljal.

Predvsem pa je v nagovoru premišljeval o vlogi in pomenu Zavoda sv. Stanislava. Kot se za profesorja slovenščine spodobi, je to storil ob primeru iz književnosti – ob Smoletovi Antigoni. Primerjal je Teireziasovo in Antigonino logiko ter opozoril, da Teireziasova vzgaja plitke potrošnike. Če Zavod sledi tej logiki, nima razloga za obstoj. Potrebna je namreč Antigonina logika, pristop, kjer je učiteljem mar za duševno in duhovno dimenzijo mladih.

Slavnostni govornik je bil tokrat Jože Kurinčič, nekdanji profesor slovenščine na ŠKG. FOTO: Tatjana Splichal

Antigona v Smoletovi drami reče: »Zato sem tu, da izvem, kdo sem.« Vprašanje, kdo sem, si mora najprej zastaviti ustanova in z njo njeni zaposleni, nato pa učence in dijake voditi v odkrivanju odgovora na to temeljno življenjsko vprašanje, je izpostavil. Poudaril je pomen razvijanja zdrave narodne identitete in daru maternega jezika, ki je najdragocenejše orodje našega duha. Spomnil je, da se je tega zavedal tudi škof Jeglič, ki je tudi zato ustanovil prvo v celoti slovensko gimnazijo. Želel pa je, da bi se tu vzgajalo v posnemanju Kristusa – zato napis »Kristusu zveličarju zveta« na pročelju zavodske stavbe. Zavod mora biti, tako Kurinčič, torej tudi »prostor nenehnega spraševanja o Bogu«. Preko vsega tega, tj. celostnega razvoja identitete, človek namreč spoznava, kdo je. In namen Zavoda sv. Stanislava naj bo prav to, kar pravi slavni grški rek: »Spoznaj samega sebe. Spoznaj, kdo si.«

Zavod mora biti tudi prostor nenehnega spraševanja o Bogu.

Ob koncu se je govornik ustavil ob geslu jubilejnega šolskega leta: Iz hvaležnosti ljubiti. »Naj nas to geslo spodbuja, da se zavemo, kaj vse nam je bilo v Zavodu dano,« je zbranim položil na srce.

Glasba treh desetletij

Izbiro skrbno pripravljenega glasbenega programa nam je pojasnil odgovorni za glasbeno zasnovo akademije, prof. Damijan Močnik: »Akademija je glasbeni pregled skladb, ki so zaznamovale teh 30 let. Vsekakor je ena izmed najpomembnejših skladb našega zavoda slovaška Nech ten chrám (oziroma v prevodu Naj ves hram zažari), ki simbolizira naše sodelovanje navzven – več kot 20-letno sodelovanje s še dvema katoliškima gimnazijama iz slovaškega Trenčina in Krakova na Poljskem.« Takole je zazvenela:

Za enega od vrhuncev preteklih akademij vsekakor velja tudi izvedba Händlove Aleluje, s katero so mladi glasbeniki sklenili tudi letošnjo, jubilejno slavnostno akademijo. »S tem se na nek način spominjamo tudi oratorija Mesija, ki ga je lansko leto izvajal Komorni zbor Megaron in ga bo naslednje leto januarja spet,« je še dodal Močnik.

Nekaj fotoutrinkov s prireditve si lahko ogledate v galeriji Tatjane Splichal:

1/24