Tovora navadno sploh niso spustili z ramen. Običajno so nosili vrečo žita v mlin, nazaj grede pa so nesli moko, ki je bila malo manj težka. Del tovora je namreč ostal pri mlinarju kot plačilo. Počivali so kratko, morda za očenaš ali dva, globoko zadihali, rekli: »Sveti križ božji!« ter šli naprej. V tistih časih so delali ves dan in to od ponedeljka do sobote ob štirih popoldne, ko je zvonilo »delopust«. Takrat so končali z delom in se pripravili na nedeljo, dan počitka, obisk maše in (krščanskega) nauka, prijateljevanje in skupno nedeljsko kosilo. To je bil dan za »zakmašno« in ne delovno obleko. In nedelja je prvi dan tedna. Torej so delovni teden začeli s počitkom in spočiti. Dan počitka je bila nedelja in je bil dan za najlepšo obleko. Počitnic (koncentriran čas počitka od ustaljenega dela) ali dopusta (delopusta v pomenu brezdelja) ni bilo.

Dan počitka je bila nedelja in je bil dan za najlepšo obleko.

So pa bili sveti časi: osem dni so na primer praznovali božič (božična osmina) in osem dni veliko noč (velikonočna osmina) – tudi to je bil čas za »zakmašno« obleko. Pravi počitek je bil torej pravzaprav praznik. Občasno pa so šli še na večdnevno romanje. Za nedelje, praznike in romanja je delo – razen nujnega – počivalo.

Danes so drugačni časi. Potrebe človeka kot posameznika, družine in družbe pa še vedno iste. Pravica, potreba in dolžnost poštenega dela (in plačila!), tudi pravica, potreba in dolžnost primernega počitka in seveda tudi pravica, potreba in dolžnost, da se duhovno nahranimo. Če se malo pošalim, a hkrati resno mislim, je dva meseca počitnic, če je samo počitek (nedelo), preveč.

Manjka čas za družino, prijateljevanje in čas za duha. Morda tega manjka še najbolj. Manjka nam dopust in počitnice, v katerih bi doživljali radost življenja, a ne (samo) v smislu zabave, ampak tudi veselja do življenja, sreče medsebojnega srečevanja, milosti Božjih dotikov. Za to obliko počitnic (dopusta) pa se je treba zavestno odločiti, rečeno pravilneje – zavestno to razsežnost vključiti v sam načrt dopusta. Da bodo počitnice in/ali dopust tudi praznik!

Morda lahko naredimo v tem času tudi vajo odmika od družbenih omrežij, odmik od avta k ženi in otrokom, odmik od »čvekov« k možu in otrokom …

Takim razsežnostim dopusta danes popularno rečejo »odmik«. Morda tudi odmik od splošno uveljavljene oblike dopusta in počitnic, ki naj bi že same na sebi bile odmik od vsakodnevnega ritma. Morda lahko naredimo v tem času tudi vajo odmika npr. od družbenih omrežij, če me sicer okupirajo, odmik od avta k ženi in otrokom, odmik od »čvekov« k možu in otrokom, odmik iz mesta v naravo, odmik iz hrupa v tišino samote, odmik od kičev in navideznosti k originalnosti in pristnosti, odmik od (po)svetnega k Svetemu, odmik od bogastev in omam vsakdana k Bogu.

Če izrečem še misel kot župnik. Starši med letom velikokrat rečejo, da ne morejo priti k maši zaradi obveznosti, utrujenosti, potrebe po tem, da se otroci v nedeljo naspijo in da tistih nekaj ur, ki jim ostajajo, preživijo skupaj kot družina. Slednja potreba je nedvomno na mestu in zasedenost z delom in dejavnostmi med tednom velikanska in še kako resnična. Vendar bi prav zato pričakoval, da počitnice izkoristijo v zgoraj omenjeni celoti. Da naredijo iz dopusta oziroma iz počitnic praznik, v katerem bi dali duška odmiku od dela, ujetosti v strah pred obremenjenostjo, nezmožnostjo za napolnitev duše in duha in bi se odprli življenju, drug drugemu, veselju in Bogu. Dopust bi tako postal praznik. Izbira je naša. Vsem želim blagoslovljen dopust in počitnice.