Založba Studia humanitatis je izdala šest knjig prevodov, od izbrani gesel Diderotove in d'Alembertove Enciklopedije, Marxove Razredni boji v Franciji 1848–1850 do Wang Huija Kratko kitajsko stoletje.

Izbrana gesla iz Diderotove in d'Alembertove Enciklopedije

Knjigi Izbrana gesla iz Diderotove in d'Alembertove Enciklopedije je spremno besedo napisal Miha Marek.

Enciklopedija, materializirana v 17 zvezkih gesel in 11 zvezkih bakrorezov, ni bila le plod svojega stoletja, temveč tudi svoje dežele, absolutistične Francije.

Francije, ki je podpirala zasebne podjetniške podvige in se z njimi identificirala; Francije, ki je dopuščala nekonvencionalno misel – dokler se je ni odločila sankcionirati; Francije, ki se je gospodarsko in družbeno razvijala v nove smeri ter pronicljivim umom omogočala refleksijo teh novosti; Francije, ki je v razvijajočem se tisku omogočala svobodo za ostre polemike, v katerih so dobile besedo vse stranke: enciklopedisti, antienciklopedisti in tisti vmes.

Francije, ki je bdela nad Enciklopedijo kot nad narodnim zakladom, ki je ves čas le en svobodomiseln korak od tega, da postane državni sovražnik.

Avtorji Enciklopedije torej niso bili le njeni štirje založniki, njeni trije uredniki, njenih 160 piscev, njenih 50 risarjev in graverjev ter neznano število anonimnih svetovalcev in informatorjev. Njeni avtorji so bili tudi žurnalisti, ki so jo branili ali napadali, pamfletisti, ki so jo obrekovali, cenzorji, ki so jo presojali, teologi in lobisti, ki so jo obsojali, ter uradniki in oblastniki, ki so jo z eno roko prepovedovali, z drugo pa podpirali.

Avtor Enciklopedije je bil nazadnje celotni stari režim, režim privilegijev in hierarhij, ki ga je prav Enciklopedija pomagala omajati, morda nazadnje porušiti (iz spremne študije Mihe Mareka).

Karl Marx: Razredni boji v Franciji 1848–1850

Spremno besedo h prevodu knjige Karla Marxa Razredni boji v Franciji 1848–1850 je napisal Sašo Furlan.

Francija v tem obdobju ni doživela le meščansko demokratične revolucije proti monarhiji finančne aristokracije, ampak tudi prvi poskus delavskega razreda, da odpravi sam kapitalizem. Vse je potekalo kot po učbeniku: najprej so delovni razredi pod idejnim vodstvom buržoazije odpravili monarhijo in uvedli republiko.

Ker formalna demokracija ni mogla odpraviti revščine, brezposelnosti in neenakosti, je delavstvo zahtevalo, naj bo republika socialna. A to bi ogrozilo kapitalizem, s tem pa dejanske ali navidezne privilegije vseh razredov z izjemo delavskega. Zato sta buržoazija in malomeščanstvo delavske zahteve zatrla v krvi.

Toda zmaga je bila Pirova: ne le, da se nasprotje med malomeščanskim dolžnikom in buržoaznim upnikom ni dalo rešiti brez žrtvovanja interesov buržoazije, celo nasprotja med finančno in industrijsko frakcijo kapitala so bila prevelika, da bi buržoazija ostala na oblasti.

Kapitalizem je lahko rešila le diktatura v osebi predsednika Ludvika Bonaparta, prototipa današnjih populističnih voditeljev.

Wang Hui: Kratko kitajsko stoletje

Spremno besedo k prevodu knjige Kratko kitajsko stoletje Wang Huija je napisala Jana S. Rošker.

Wang Hui je eden najbolj izstopajočih sodobnih kitajskih družbenih mislecev. Je pomemben literarni teoretik in idejni zgodovinar, ki ga zaznamuje kritičen pogled na sodobno kitajsko politično in družbeno stvarnost. Wang Huijeva dela veljajo za najboljše kitajske akademske razprave, ki so v zadnjih dvajsetih letih ugledale luč sveta.

Za naše bralstvo pa so še toliko bolj zanimiva v luči aktualnih teorij modernizacije, ki se še vedno domala izključno orientirajo po kriterijih, vzpostavljenih znotraj zahodnih akademskih diskurzov ter njihovih strogih ločnic med posamičnimi disciplinami in kategorijami.

Ta sodobni kitajski teoretik je cenjen tako doma kot v tujini, kar je na prvi pogled morda nekoliko presenetljivo glede na to, da je bil soudeleženec študentskih protestov leta 1989 na Trgu nebeškega miru v Pekingu in je tudi kasneje vseskozi vzdrževal kritično distanco do kitajskega političnega sistema ter uradne vladne doktrine.

Ob tem mu je uspelo ohraniti svoj položaj v kitajski Akademiji družbenih ved, hkrati pa deluje tudi kot redni profesor na znameniti univerzi Qinghua v Pekingu. Na oddelku za kitajski jezik in književnost predava in raziskuje kitajsko idejno zgodovino.

Wangovo delo ne nudi zgolj vrste uvidov v specifično in kompleksno naravo sodobne kitajske družbe in politike, temveč tudi vrsto možnosti novega, drugačnega razu­mevanja kitajske zgodovine in sedanjosti. Knjiga nam bo jasno pokazala še nekaj drugega: če se bomo namreč pripravljeni dejansko soočiti s tovrstnim izzivom pomembne in dokaj radikalne reinterpretacije kitajske družbene, politične in kulturne stvarnosti, se bomo morali po drugi strani hkrati soočiti tudi z drugačnim razumevanjem evro-ameriške oziroma global­ne zgodovine in sedanjosti.

Zato Wang Hui poudarja, da konec revolucije – in z njim konec zgodovine – že dolgo ni več samo kitajski problem. Šele na osnovi tovrstnih uvidov si bo namreč možno utreti prvi korak na poti nove zgodovine, ki bo osnovana na mednarodni solidarnosti in humanizma.

Aby Warburg: Izbrani spisi

Spremno besedo k prevodu Izbranih spisov Abyja Warburga je napisal Tomislav Vignjević.

Delovanje Abyja Warburga (1866–1929) je bilo eno najsijajnejših poglavij v razvoju umetnostne zgodovine in drugih sorodnih humanističnih ved v času na prelomu stoletij in v prvih treh desetletjih 20. stoletja.

Od prve rabe pojma »ikonologija« v umetnostnozgodovinski metodi, usmeritve raziskovalne pozornosti v t. i. formule patosa in preživetje (das Nachleben) antike, do vključevanja antropološke dimenzije umetnosti s predavanjem o ritualih s kačami pri severnoameriških Indijancih je Warburg vedno znova ustvarjal nove temelje in bogata izhodišča za inovativne metodološke pristope k likovni umetnosti in svetu podob na sploh.

Bodisi kot ustanovitelj Kulturnozgodovinske knjižnice (Kulturwissenschaftliche Bibliothek Warburg) v Hamburgu, ki je leta 1926 dobila povsem novo stavbo in bila nato leta 1933 v celoti preseljena v London, kjer je še danes.

Ali v vlogi prenovitelja kulturoloških raziskav renesanse, s katerimi se je ločil tako od formalistične kot od poznavalsko orientirane umetnostne zgodovine.

Ali pa kot tisti raziskovalec, ki je najbolj radikalno zanikal hierarhično obravnavanje uporabne, visoke in poljudne umetnosti ter s svojim Atlasom Mnemosyne ustvaril prelomnico v metodologiji – Warburg je vedno znova inovator in pionir stroke ter neizčrpen vir pobud in vzorov za temeljito in poglobljeno obravnavanje del likovne umetnosti in drugega vizualnega materiala.

Izbor besedil v knjigi:

Sandro Botticelli: Rojstvo Venere in Pomlad;
Portretna umetnost in firenško meščanstvo;
Dürer in italijanska antika;
Kmečka opravila na burgundskih tapiserijah;
Italijanska umetnost in mednarodna astrologija v palači Schifanoia v Ferrari;
Pogansko-antično napovedovanje prihodnosti v besedi in sliki v Luthrovem času;
Kačji ritual.

Raymond Williams: Dežela in mesto

Spremno besedo k prevodu knjige Dežela in mesto Raymonda Williamsa je napisal Nikolai Jeffs.

Dežela in mesto je pomembno delo na področju sociologije literature in kulture. Toda je več kot to. Današnja branja Williamsove knjige izpostavljajo kot pomembnega predhodnika sodobne literarne ekokritike in ekološkega misleca. Že samo s tem delo presega tiste oblike sociologije literature in kulture kot specializirane dejavnosti, ločene od »celostnega načina življenja«, in obsega tudi področja neposredne družbene, ekonomske in politične dejavnosti.

Toda Dežela in mesto gre še korak dalje, kajti ni povsem nemogoče, da želja po »celostnem načinu življenja« motivira genezo in notranji ustroj teksta. Oboje se razkriva kot preseganje delitve (znotraj kulture) na sicer ločeni sferi umetnosti na eni strani in znanosti na drugi.

Prizorišče romana Mejna dežela (1960) je vas na podeželju Walesa, ki je v stiku z industrijskim življenjem, roman Druga generacija (1964) pa je umeščen v angleško mesto, razdeljeno na tovarno in univerzo. Zdaj sta ti družbeno-prostorsko različni dimenziji njegovih prvih romanov lahko prišli skupaj, bili mišljeni skupaj, v novi skupni formi Dežele in mesta kot dela sociologije literature in kulture. Williams je šel še korak dlje in je v Deželo in mesto vključil neposredno refleksijo Mejne dežele in Druge generacije. To je svojevrstno kreativen in dialektičen pristop do lastnega opusa, katerega integracije si Williams želi.

Nadalje v Deželi in mestu Williams vključuje avtobiografske elemente, reflektira svojo formacijo na valižanskem podeželju in selitev v Cambridge. Knjiga kombinira pisanje v prvi in tretji osebi. Poleg tega neposredno nagovori bralstvo v drugi osebi množine in vključuje subjektivne in čustvene elemente, značilne za literaturo.

Williamsa knjiga torej zgodovinsko in sociološko kontekstualizira strukture občutenja v literarnih delih, ki jih obravnava. A hkrati ima tudi sama elemente strukture občutenja. Ta kompleksni splet pa je bržkone potrebno bolj natančno razložiti.

Frances A. Yates: Umetnost spomina

Spremno besedo k prevodu knjige Umetnost spomina Frances A. Yates je napisal Igor Škamperle.

Frances Amelia Yates (1899–1981) je bila angleška zgodovinarka, ki je v svojem življenju študijsko raziskovala idejne in kulturno filozofske teme in gibanja v dobi renesanse. Skoraj štirideset let je aktivno sodelovala z znanim Institutom Warburg v Londonu in bila občasno tudi univerzitetna docentka.

V skladu s tradicijo raziskovalnega dela Instituta Warburg, je tudi sama razvijala interdisciplinarno metodo raziskovanja intelektualne zgodovine in se v svojem študiju prenosa in razvoja idejnih izročil posvetila manj znanim idejnim tokovom, kot so t. i. okultne vede, hermetično izročilo in umetnost spomina ter njihovemu vplivu na filozofijo, umetnost in kulturo v 15. in 16. stol.

V številnih znanstvenih delih, ki se opirajo na primarne vire in bogato strokovno gradivo, je skušala pokazati, kako so pri nekaterih avtorjih prav omenjena izročila pomembno vplivala na inovativne epistemološke prijeme, ki so posredno pogojevali nastanek novoveške intelektualne kulture.

Delo Umetnost spomina je široko eruditsko in podaja poglobljen izsek manj znane, a nikakor ne marginalne intelektualne zgodovine idej zahodne civilizacije. O tradiciji in vplivih, ki so jih imele metode spominjanja na umetnost, kulturo in znanost, na Slovenskem ni ustreznih študij.

Doslej avtorice Frances A. Yates še nismo imeli v slovenskem prevodu, pa čeprav so njena dela – ob navedenem delu tudi študija o Giordanu Brunu, Francoski akademiji in druga dela o renesansi – v evropskih intelektualnih krogih široko znana in sprejeta.