Ko so ob silovitem širjenju epidemije italijanske pokrajinske oblasti pozvale vse še sposobne upokojene zdravnike na pomoč, je tudi Alberto Debbi svojo duhovniško tuniko odložil in jo začasno zamenjal za svojo zdravniško belo haljo. V isti bolnišnici, v kateri je kot zdravnik delal, preden je vstopil v bogoslovje, se je pridružil preobremenjeni zdravniški ekipi na svojem nekdanjem oddelku, ki je postal osrednja vstopna točka pokrajine Modena za sprejem okuženih s koronavirusom.

Foto: Avvenire.it


»Mislim, da je v tem težkem času trpljenja tudi to eden od načinov, da se darujemo z vsem, kar znamo in zmoremo. Ta del mojega življenja je bil v meni še vedno živ in me nagovarja, da se angažiram. Sedaj je postelja bolnika postala moj oltar.« Tako je svojo odločitev duhovnik-zdravnik predstavil vernikom iz pastoralne enote »Blažene milostne Device Marije« v Correggiu, za katero skrbi kot upravitelj.

Očetovo trpljenje in razumevanje dekleta

Alberto Debbi se je rodil leta 1976 v kraju Salvaterra pri Modeni v deželi Emilija-Romanja v pokrajini Reggio Emilija. Bil je četrti od šestih otrok. »Že kot fant sem si zamišljal, da bi imel poklic, v katerem bi talente, prejete od Gospoda, lahko uporabil v službi bližnjim,« je povedal ob svoji novi maši. Pri 18 letih mu je tako rekoč pred očmi po hudi bolezni umrl oče. Ob tej izkušnji se je njegova želja, da bi služil bližnjim, osredotočila na bolnike. Odločil se je za medicino in po končanem študiju v Modeni leta 2001 je naredil specializacijo iz pulmologije. Nekaj časa je delal v bolnišnici Scandiano, nato na urgenci Castelnovo Monti, od leta 2007 do 2013 pa kot specialist pulmolog na oddelku za pljučne bolezni velike splošne bolnišnice v Sassuolu.

Vmes se je resno pripravljal na poroko, na srečo je njegova zaročenka razumela njegovo hrepenenje po posvečenem življenju. »Prav po ljubezni moje zaročenke sem začutil, da obstaja še večja ljubezen in da sem poklican k njej,« se spominja Alberto leta 2011, ko sta se poslovila.

Bolniška postelja oltar

Kot pojasnjuje za časopis Avvenire, se je že ob izbruhu epidemije večkrat po telefonu slišal s svojimi nekdanjimi kolegi in prijatelji iz bolnišnice. »Ko sem videl, kako težke in dramatične so razmere, v katerih delajo, sem se vprašal: kaj lahko v teh razmerah storim jaz? Sem zdravnik, pulmolog in pred tolikšno potrebo sem začutil vzgib, da se dam na razpolago,« pravi Alberto. Kot mu nalaga duhovniški stan, je svojega ordinarija Massima Camisasca prosil za dovoljenje. »Da, kar pojdi,« mu je odgovoril škof in izkazal vso podporo tej odločitvi, saj kot krajevni pastir dobro ve, kakšne so potrebe. Alberto rad pohvali sodelavce, ki so v desetih dneh popolnoma reorganizirali bolnišnico, v kateri sprejemajo na respiratorje tiste obolele za koronavirusom, ki potrebujejo intenzivno nego. »Najbolj trpijo oslabeli ali tisti s patologijami, toda bolezen je za vse okužene zelo težka,« pojasnjuje za Vatican News.


Foto: Modenaindiretta.it


Zdravnik in še naprej duhovnik

Pri tej odločitvi nikoli ne zanemarja svojega duhovništva. »Svoj duhovni poklic sem razumel tudi po zaslugi medicine, saj sem v njem prepoznal možnost, da nenehno služim ljudem in jim prinašam odrešujočo Božjo besedo. Sedaj pa je nastopil čas, ko je treba služiti ljudem na področju zdravja, morda tako, da jim prinašam tudi Besedo, saj sem še naprej posvečen,« pravi Alberto in upa, da bo kot zdravnik in obenem duhovnik lahko še bolj koristen.

Da je koristen, potrjujejo njegovi kolegi na oddelku, kajti v bitki za življenja proti koronavirusu poleg medicinske podpore vsi potrebujejo tudi duševno in duhovno tolažbo. »Srečujem se z veliko strahu, veliko negotovosti, vendar vzajemno se podpiramo in v očeh kolegov zaznavam veliko dobre volje, ker so se odločili, da se darujejo za druge,« pravi Alberto.

Kaj mu kot duhovniku pomeni, da se je zopet znašel v nekdanjem zdravniškem poklicu? »Upam, da bolnikom prinašam Gospodovo sporočilo in njegovo bližino,« odgovarja na vprašanja medijev Alberto in pri tem računa na svoje župljane, ki mu v tem času na najrazličnejše načine poleg molitve zagotavljajo tudi čustveno podporo in bližino. »Nad vsem si želim biti človek upanja,« ponavlja dejaven duhovnik in zdravnik, »takšnega upanja, ki ne ugasne niti ob soočanju z boleznijo ali smrtjo.«

OSEBNA IZKAZNICA

1976 > se je rodil v kraju Salvaterra.
2001 > diplomiral iz medicine na polikliniki v Modeni.
2005 > se specializira iz pljučnih bolezni.
2018 > v stolnici v Reggio Emilia prejme duhovniško posvečenje.
2020 > se vrne v bolnišnico na oddelek za sprejem okuženih s koronavirusom.

Carlo Fantini, Albertov župnik:

»Duhovnikova poklicna izkušnja, ki je pri tebi trajala sedem, osem let, ni nepomembna, v človekovem življenju zmeraj pusti sledi. Zdravniška izkušnja pa jih še posebej pusti veliko. Prej si bil zdravnik, zdaj pa si duhovnik. Nekdo bo porekel: zdaj si pa zdravnik duš! Toda poglejmo še dlje: predvsem si nenehno služil ljudem. Delal si s tistimi, ki so težko dihali. Tudi danes imamo veliko težav z dihanjem. Ne samo telesnim. Z dihanjem, s katerim bi našli smisel življenja. Mislim, da ti bo poklicna izkušnja pomagala, da boš še naprej pomagal ljudem 'dihati' – odkriti smisel svojega življenja. Pri tem sta kisik Jezus in njegova Beseda. Zato naj ti poklicna zdravniška izkušnja obogati duhovniško poslanstvo, ta drugačen način zdravljenja ljudi, da bi se z novim upanjem vrnili v življenje« (voščilo Albertu ob koncu njegove nove maše).