Med njimi tudi škofa v Odesi in Kijevu, ki ju je leta 2016 obiskal novinar Družine Igor Vojinovič. V pogovorih, objavljenih v Družini in Slovenskem času, sta jasno opozorila na umetno politično ustvarjanje napetosti med dvema bratskima narodoma. Objavljamo izbor njunih odgovorov.

»Kjer zavladajo Rusi, nastopi beda …«

 Msgr. Bronislaw Biernacki, prejšnji škof ordinarij Odese in Krima. FOTO: arhiv Družine

Msgr. Bronislaw Biernacki, prejšnji škof ordinarij Odese in Krima (od 2002 do 2020):

Bronislaw Biernacki se je rodil leta 1944 v ukrajinskem kraju Murafa, je poljskih korenin. Do leta 2020 je bil odesko-simferopolski škof ordinarij, pristojen za Odeso in aneksirani polotok Krim. Za Družino je leta 2016 spregovoril o Katoliški cerkvi v Odesi, južni Ukrajini in na Krimu, ki napreduje sredi negativne ruske propagande in tihega preganjanja moskovskega patriarhata. Brez zadržkov.

(…)

Kakšen je odnos ljudi do Rusov in ruske manjšine?

Ruska propaganda je tukaj nepredstavljiva, saj ljudem ponavljajo, da so Ukrajinci slabi, da jedo otroke, da križajo ljudi …, in nekateri nepoučeni temu še vedno nasedajo. Rusija si od nekdaj ne more niti predstavljati, da bi izgubila Ukrajino, celo Gorbačov je prosil Ukrajince, naj se ne ločijo od Rusije. Zato je Moskva odgovorna za zdajšnje vojno stanje za vzhodu.

Če bi bila Ukrajina bolj katoliška, bi bila že zdavnaj v Evropi. Toda moskovski patriarhat ima močan vpliv na ljudi. Rimski papež vsako sredo pri avdiencah in tudi sicer javno moli za Ukrajino, moskovski patriarhat pa podžiga sovraštvo do svobodne Ukrajine. Če umre človek katere od drugih cerkva, ga bo le redko kateri duhovnik moskovskega patriarhata pripravljen pokopati, obrnjeno pa ni nobenih zadržkov. Po revoluciji (leta 2014) so vsi spoznali, da je moskovski patriarhat v resnici sovražnik neodvisne Ukrajine, a se kljub temu ni nič spremenilo. Zaradi vsega tega so tukaj ljudje vedno bolj proti moskovskemu patriarhatu in številni pravoslavni prehajajo iz moskovskega v kijevski patriarhat.

Kako je z mladino?

Starejši, ki so zrasli v komunizmu, imajo nostalgijo po starih časih. Mladina pa je razdeljena: del mladih si želi čim prej ven, v tujino. Drugi del mladih ima zdravo domoljubno zavest, ti si želijo kot zagnani domoljubi graditi domovino. Tretji del mladine izhaja iz proruskih krogov in neti sovraštvo do domoljubne mladine. Opažam pa, da je vedno več patriotske mladine, ki hoče, da bi Ukrajina napredovala. Vendar je verne mladine zelo malo.

Bronislaw Biernacki s Ševčukom. FOTO: Škofija Odesa

Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost Krima in drugih zasedenih območij?

Vsi zavedni Ukrajinci so se odselili s Krima, priselilo pa se je veliko novega ruskega prebivalstva. Ob močni propagandi bo tam čez nekaj let vse rusko. Enako bodo v Donecku in Lugansku potrebna leta, da spoznajo neresnice izjemno močne ruske propagande.

Treba se je spomniti naslednjega dejstva: kamor je prišla Rusija, še nobenemu narodu ni prinesla dobrega, samo zlo. Poglejte v Moldavijo in njeno Pridnjestrsko republiko ali v Gruzijo s Karabahom … Saj Rusi že sami govorijo o tem, da čutijo, da jih nihče ne mara; ljudstvo je seveda pri tem nedolžno, toda oblast izvaja zgrešeno politiko. V vaši soseščini edino Srbija podpira politiko Moskve, vendar je tudi to zaradi pravoslavja. Vsi drugi se želijo čim bolj odtrgati od Rusije. Kjer je Rusija, tam je beda: politična, duhovna in siceršnja.

Vemo, da je Putin bogataš. Zakaj raje ne služi svojemu narodu? Naj v Rusiji gradi ceste, bolnišnice, šole … in ljudje ga bodo spoštovali. Čemu vztraja pri vojni z Ukrajino? Vsaka država ima pravico svobodno graditi svoj napredek. Narod brez svobodne kulture, vere, jezika, tradicije je obsojen na izginotje. Poglejte samo zahodna ukrajinska območja, kjer je bila Avstro-Ogrska ali Poljska – tam danes vera in kultura cvetita; na jugu in vzhodu, kjer so bili Turki in Rusi, pa je praznina, žalost. Žal je Rusija tukaj ljudem vzela ne samo duha, temveč tudi razum: pomislite samo, kako je sploh mogoče, da nekdo, ki se je rodil v Ukrajini, vzklika: »Putin, pridi in nas reši!«

Putin je s svojo vojno proti Ukrajini nehote spodbudil eno dobro stvar: v ljudeh so se prebudili patriotizem, ljubezen do domovine in narodna zvest. Vojna je prisilila ljudi, da so začeli razmišljati o teh vprašanjih.

(Celoten pogovor je bil objavljen v Slovenskem času št. 75, julij 2016, na str. 13)

 »Mi z ruskim prebivalstvom nimamo težav, problem je bil umetno ustvarjen«

Petru Malchuk, O.F.M., nekdanji nadškof v Kijevu in Žitomiru. FOTO: Igor Vojinovič

Msgr. Petru Herkulan Malchuk, O.F.M († 2016), od 2011 do 2016 nadškof v Kijevu in Žitomiru:

Nadškof Malchuk se je rodil vernim katoliškim staršem poljskih korenin leta 1965 v Moldaviji, v pokrajini Transistrija, ki je še pod rusko oblastjo. Tam ga je v civilu delujoči manjši brat navdušil za Frančiškovo karizmo. Leta 1986 je vstopil v bogoslovje v Rigi v Latviji in se leta 1989 dokončno pridružil frančiškanom. Leta 1992 je prejel duhovniško posvečenje. Študiral je v Rimu na papeški univerzi Antonianum in leta 1998 opravil doktorat iz teologije. Bil je frančiškanski provincial za Ukrajino, nato ekonom, leta 2008 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za škofa. Najprej je bil pomožni škof v Odesi, od leta 2011 pa ordinarij kijevsko-žitomirske škofije in nadškof »ad personam«. Teden po tem pogovoru za Družino na škofijskem sedežu v Kijevu je nadškofa Malchuka na evharističnem kongresu v Belorusiji 27. maja po srčni kapi Gospodar življenja poklical k sebi. To je bil njegov zadnji medijski nastop pred smrtjo.

(…)

Vaš škofijski sedež je praktično ob trgu Majdan, bili ste navzoči ves čas krvavih dogodkov leta 2014, organizirali ste molitev in pomoč protestnikom ... Zakaj je ravno takrat prišlo do spopadov z rusko manjšino in Kremljem in ne prej? Kaj se je v resnici zgodilo?

Zgodil se je enak scenarij kot na primer v 90. letih v Moldaviji. Ko se je Moldavija pognala k neodvisnosti in demokraciji, so se Rusi takoj uprli in kot posledico imamo sedaj ločeno območje v Transistriji (Pridnjestrska republika). Ista stvar se je ponovila v Gruziji: hotela je neodvisnost, prišlo je do oboroženih spopadov in del države je končal pod rusko oblastjo (Južna Osetija in Abhazija). Vsa ta območja pa zaradi tega ne morejo napredovati. Enaka usoda je doletela vzhodne dele Ukrajine. Tam je med prebivalstvom prevladala drugačna miselnost ljudi, ker jih je zavajal ruski propagandni sistem ob podpori tistih, ki imajo od tega velik poslovni interes in ne gledajo na interes ljudstva.

Kakšno pa bo v prihodnosti sožitje z rusko manjšino v Ukrajini?

Sožitje ljudi v Ukrajini sploh ni problem. Pri nas živi do 15 milijonov ljudi z ruskimi koreninami. Mi z ruskim prebivalstvom nimamo težav, vsi Ukrajinci brez težav govorijo rusko. Problem je bil umetno ustvarjen. Rusi, ki živijo med nami, se večinoma dobro zavedajo: mi smo Rusi, toda živimo v državi Ukrajini. Dobro se zavedajo, da je tukaj drugačen sistem kot v Rusiji, in večinoma pravijo, da želijo živeti v naši, bolj svobodni in bolj demokratični družbi. Toda zdi se, kot da Rusija načrtno ohranja nestabilne razmere v Ukrajini, da bi odvrnila tuje vlagatelje in ovirala demokratični razvoj.

Toda za vsem tem stoji politika v Kremlju, ali je to lokalna pobuda ruskega prebivalstva?

Obe politiki stojita za tem: lokalna in tista iz Kremlja.

Ali je bilo papeževo srečanje s Putinom za tukajšnje ljudi napaka? 

Ne, ljudje tukaj ne dramatizirajo na tak način. Papež je hotel spodbuditi Putina, naj si začne prizadevati za mir na vojnih območjih in mu podaril kip angela miru. Toda vsi ruski mediji so poročali, češ da je samo papež razumel, da Putin dela za mir in dokaz za to je, da je Putinu izročil kip angela miru kot priznanje. Da bi opravičili svoje ravnanje, širijo tovrstne laži.

(Celoten pogovor je bil objavljen v Družini št. 24/2016 na str. 8)