Nekaj pomembnih dejstev o holodomoru je novembra 2018 v pogovoru za Družinino mesečno prilogo Slovenski čas slovenskim bralcem predstavil takratni veleposlanik Ukrajine v Sloveniji Mihajlo Brodovič. To temno poglavje v zgodovini Ukrajine pa je žal le ena v »vrsti postojank na večstoletnem romanju tega krščanskega ljudstva k svobodni in samostojni državi, prosti spon sosednjih sil in totalitarizma«, kot smo takrat zapisali v uvodu pogovora.

Gospod veleposlanik, vaši rojaki doma in po svetu so novembra /2018/ v žalnih spominskih slovesnostih ter pri katoliških, grkokatoliških in pravoslavnih bogoslužjih prižigali 85 sveč. Česa se na ta način spominjate?

Naj naravnost povem, da je razlog za to najbolj okruten zločin, ki ga je pred 85 leti stalinistični režim storil zoper ukrajinski narod. V naši deželi, ki nikoli v svoji zgodovini ni poznala pomanjkanja hrane in kmetijskih pridelkov, ki je bila ena izmed najbolj rodovitnih v Evropi in je spričo preobilja vedno izvažala hrano, so ljudje množično umirali zaradi načrtno sprožene lakote. Imenujemo ga holodomor – pobijanje z lakoto. V 17 mesecih (od aprila 1932 do novembra 1933) je bilo nedolžnih civilnih žrtev med 7 in 10 milijonov. Zakaj tak razpon? Zato, ker takrat otrok do enega leta starosti še niso evidentirali in se ne ve, koliko jih je umrlo. V povprečju je vsako minuto umrlo 17 ljudi, vsako uro 1.000 ljudi, vsak dan pa 25.000 ljudi! Zato v tem primeru ne gre zgolj za zločin, temveč za genocid. Da bi dostojno počastili spomin nanje in poudarili, da takšnih reči ne bomo nikoli pozabili, ter tudi z namenom, da se kaj takega v prihodnosti ne bi nikjer na svetu nikoli več ponovilo, naši ljudje prižigajo sveče na oknih in s tem javno izražajo svoj zgodovinski spomin. 

V 17 mesecih (od aprila 1932 do novembra 1933) je bilo nedolžnih civilnih žrtev med 7 in 10 milijonov.

Zakaj je bila tako očitna zgodovinska tragedija tako dolgo prikrivana in zamolčana? Moja generacija kot tudi generacija mojih staršev in današnji mladi o tem nikoli ničesar nismo slišali, pa je žrtev več kakor v Auschwitzu?!

Gre za pomembno vprašanje. Kot veste, je bila Sovjetska zveza večnacionalna država. Govorili so, da je zagotavljala »enakopravnost različnih narodov«. Toda v resnici tam sploh ni bilo enotnosti. Sovjetski zvezi se niso vsi pridružili svobodno in prostovoljno. Temu so še posebej ostro nasprotovali ukrajinski kmetje, kajti ena izmed glavnih zablod komunistične družbe je ukinitev zasebne lastnine. Obstajala naj bi samo kolektivna, zato so organizirali kolektivne kmetije, t. i. kolhoze. Ukrajinski kmetje so bili tisti del našega naroda, ki se je temu najbolj upiral. Niso hoteli izgubiti svojega izročila, saj je del narave ukrajinskega človeka, da ima svojo zasebno lastnino, svoj vrt, svojo zemljo. Naenkrat so bili vsi oropani vsega. Zato so se tudi uprli. Stalinov režim je na to odgovoril tako, da je kmetom načrtno in naklepno odvzel ne samo ves pridelek v žitaricah in vso letino, temveč tudi vse kmetijske prehrambne proizvode, kruh in moko, vse, kar je pomenilo hrano. Pa ne samo to. Ponoči so hodili okrog hiš in kontrolirali, ali se iz dimnika katere hiše kadi dim, kar naj bi pomenilo, da v hiši nekaj kuhajo, nato pa so že naslednje jutro režimski vojaki takšno hišo temeljito preiskali in če so v njej našli kakšno hrano, so jim jo na silo odvzeli.

Upor ukrajinskih kmetov je bil za partijo zelo moteč in so ga zatrli z grozovitim zločinom.

Ker pa je sovjetska propaganda temeljila na poročilih, da vsi narodi v državi živijo zadovoljno in v medsebojnem soglasju, je bil upor ukrajinskih kmetov za partijo zelo moteč. Zatrli so ga z grozovitim zločinom, ki ga je bilo potrebno ne le prikriti in zamolčati, temveč tudi popolnoma zanikati. Še dolga leta pozneje je bila strogo prepovedana že zgolj najmanjša omemba te vnaprej načrtovane, nato pa organizirane in nasilno sprožene lakote.

Po razpadu Sovjetske zveze je Rusija, ki se je razglasila za njeno politično naslednico, nadaljevala z izvajanjem popolnoma iste politike, kar počne tudi danes. Naj samo omenim podatek iz leta 2015. Članek, ki govori o holodomoru kot zločinu in ga je napisal priznani ameriški izvedenec za kazensko pravo Raphael Lemkin – vsi ga poznamo kot »očeta« Konvencije Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida –, je bil leta 2015 v Rusiji uvrščen na državni seznam gradiv z ekstremistično vsebino. Ali si lahko to predstavljate v 21. stoletju?! 

 Veleposlanik Mihajlo Brodovič kot govornik na shodu v podporo Ukrajini v Ljubljani, 2. marca 2022. FOTO: Tatjana Splichal

Ali zgodovinarji odkrivajo nove arhivske dokumente pri preučevanju holodomora in po katerih poteh napreduje ozaveščanje javnosti?

Veste, ko so v Ukrajini odprli za javnost arhive tajne ukrajinske obveščevalne službe, smo se jaz in moji sodelavci ob tem, kar vse smo tam prebrali, preprosto zjokali. Na primer, da je neka obupana mati v želji, da bi omogočila preživetje svojim številnim otrokom, usmrtila enega izmed njih in z njegovim mesom nahranila ostale, sicer bi vsi po vrsti pomrli. Ali si lahko vsaj za trenutek predstavljate takšno situacijo? Lakota je ljudi prisilila v kanibalizem. Ali razumete, zakaj je o tem nemogoče molčati in zakaj ne smemo molčati?

Pred desetimi leti se je samo polovica Ukrajincev zavedala in priznavala, da je bil holodomor genocid nad ukrajinskim narodom, danes pa že več kot 80 odstotkov. 

V času Sovjetske zveze je bila resnica tabu tema, vendar so posamezni tuji zgodovinarji, novinarji in pisatelji, ki so obiskali Ukrajino, v svojih objavah svetu posredovali resnico. V Ukrajini jih častno imenujemo ljudje resnice, kajti uvideli so, da je sovjetska interpretacija zgodovine popolni falsifikat in so to z neizpodbitnimi dejstvi tudi dokazali. Med njimi je najbolj znan že omenjeni ameriški pravnik Raphael Lemkin, ki je dokazal, da je bil holodomor genocid in zločin proti človečnosti; nato ameriški zgodovinar James Mace, britanski zgodovinar Robert Conquest v svoji knjigi Harvest of Sorrow (Žetev žalosti, 1986) in v novejšem času ameriška novinarka in zgodovinarka Anne Applebaum s knjigo Rdeča lakota: Stalinova vojna zoper Ukrajino.

Vsako leto sicer prihajajo na dan nova razkritja. Z razkrivanjem resnice se počasi spreminja tudi ozaveščenost ljudi. Pred desetimi leti se je samo polovica Ukrajincev zavedala in priznavala, da je bil holodomor genocid nad ukrajinskim narodom, danes pa že več kot 80 odstotkov. 

Prizadevanja za resnico o holodomoru so samo del boja Ukrajincev za svobodo.

Ali je bil holodomor tisti sprožilec, ki je zbudil prizadevanja Ukrajincev po samostojnosti in neodvisnosti in je pripeljal tudi do revolucije na Majdanu?

Prizadevanja za resnico o holodomoru so samo del boja Ukrajincev za svobodo. Takratni namen stalinističnega režima namreč ni bil samo utišanje glasu kmetov zoper komunizem, temveč tudi utišanje glasu naših razumnikov in uničenje Ukrajine kot samostojne države zato, da bi iz nje naredili del Sovjetske zveze. Boj za neodvisnost je v krvi Ukrajincev že več stoletij. Zanjo smo se borili že v 17. stoletju, nato v 18. stoletju, nato z Rusijo, pa s Turki, celo s Poljaki. Ukrajinci smo leta 1917 uspešno ustanovili svojo neodvisno državo, ki je delovala do leta 1919. Takrat se je zgodila ruska vojaška invazija, ko so sovjeti okupirali Kijev itn. Holodomor je bil na neki način tudi »vzgojna« kazen za vsa zgodovinska prizadevanja Ukrajincev za neodvisnost in način ustrahovanja našega ljudstva, da svoja prizadevanja za neodvisnost opusti. Zato o tem širimo resnico. 

Po genocidu, holodomoru, smo izgubili milijone prebivalcev, tudi tam, na vzhodu Ukrajine. Takrat so sovjeti v prazne hiše umrlih nastanili okoli 3 milijone ruskih družin, prisilno preseljenih iz notranjosti Rusije.

Na vzhodu Ukrajine so Ukrajinci in Rusi nekoč živeli skupaj v sožitju, od Majdana pa so v konfliktu. Je to izraz medsebojnega sovraštva ali so razlogi drugje?

Naj pojasnim: do leta 1932 so tudi na vzhodu Ukrajine živeli pretežno Ukrajinci. Harkov je bil celo ukrajinska prestolnica. Toda po genocidu, holodomoru, smo izgubili milijone prebivalcev, tudi tam, na vzhodu Ukrajine. Takrat so sovjeti v prazne hiše umrlih nastanili okoli 3 milijone ruskih družin, prisilno preseljenih iz notranjosti Rusije. Logično, da za tiste ljudi Ukrajina ni bila njihova domovina. Tudi potomci teh prisilnih priseljencev, čeprav so že bili vsi rojeni v Ukrajini, so še vedno gojili v družinah privzgojena nostalgična čustva do Rusije. Toda tudi ti ljudje niso hoteli niti današnje vojne niti ruske agresije. Njihova čustva znajo oblasti v imperialističnem Kremlju zelo dobro zlorabljati za sedanji spor z Ukrajino.