Po hodnikih Zavoda sv. Stanislava že od daleč vedo, kdo prihaja izza vogala – vedno si kaj mrmra ali prepeva. Melodije in harmonije, ki se ob tem pojavijo, ponavadi začne pisati na velik list papirja – na njem vse počečka, sem in tja napiše kak akord, melodični okrušek ali pa del besedila in nad njim ritem. Včasih za komponiranje potrebuje tišino, včasih se okrog njega igrajo otroci, včasih se pogovarja z ženo. Napisal je že prek sto skladb, izvajajo pa jih zbori po vsem svetu.

Močnikovi so v domači župniji v Cerkljah na Gorenjskem (pa tudi drugod) sinonim za cerkveno zborovsko petje.

 Damijan Močnik je z glasbo povezan že od malega, Močnikovi so v domači župniji v Cerkljah na Gorenjskem (pa tudi drugod) sinonim za cerkveno zborovsko petje. Strica Janez in Jože se intenzivno ukvarjata z glasbo, starša pa pojeta v cerkljanskih cerkvenih zborih. Damijanov oče si je želel, da bi se kdo od otrok ukvarjal z glasbo, zato je, četudi so gradili hišo, kupil pianino, ko so bili otroci še tako majhni, da nanj niso mogli igrati. Do/presegel je želje – vsi štirje otroci so nekako povezani z glasbo: Marta je solopevka, Tomaž ima samostojno orglarsko delavnico, Primož je pri njem zaposlen. »Ko pridemo skupaj, se naše debate ne sučejo le okrog otrok, ampak tudi okrog glasbe,« se pošali Damijan, ki sicer v glasbeni šoli ni blestel, saj se mu ni ljubilo pretirano vaditi klavirja. Potem pa, še sam ne ve, zakaj, se je vpisal na srednjo glasbeno šolo in v tretjem letniku že začel komponirati. »Predvsem zato, ker sem spremljal cerkveni zbor in nam je vedno manjkala kakšna primerna skladba – pa sem jih sam poskusil napisati! In pevkam je bilo to všeč.« Odločil se je za študij kompozicije in bil eden prvih študentov, ki so se takoj po srednji šoli vpisali na ta oddelek. »Na akademiji sem – predvsem od profesorjev Daneta Škerla in Alojza Srebotnjaka – dobil močno strokovno podlago, tako da tudi kasneje na številnih predavanjih v tujini nisem slišal prav veliko novega.«

Damijan, njegova sestra in brata  so vsi nekako povezani z glasbo.

Prva prelomnica na Damijanovi glasbeni poti je bila druga nagrada na mednarodnem zborovskem festivalu v Bochumu leta 1996 za skladbo Dyptichon in honorem tolerantibus – prva nagrada ni bila podeljena, zato so ga imeli za zmagovalca. Kompozicijo je izvajal znameniti ansambel London Sinfonietta Voices, skladbo pa je natisnila znana frankfurtska založba Ferrimontana. Damijanu Močniku so se s tem odprla vrata v glasbeni svet, saj večina zborovodij največjih svetovnih zborov spremlja dejavnost velikih založb. Na začetku je kot vsak mlad skladatelj stremel k eksperimentiranju, šokantnosti, zbujanju pozornosti. »Ko pa v resnici skušaš priti do tistega, kar bi pravzaprav rad povedal z glasbo, ugotoviš, da je vse to nepomembno. Mislim, da sem našel ključ: pisati tako, da se dobro poje,« pravi Močnik in pristavi, da če bi skladatelji sami učili svoje skladbe amaterske pevce ali vsaj prepeli melodije vsakega glasu posebej, bi mnogi komponirali drugače. »Zelo pomembno je, da se skladatelj dobro spozna z značilnostmi petja, ker tako pridobi popolnoma drugačen odnos do vokalne kompozicije.« Sicer pa, pristavi Močnik, »velike umetnine so v bistvu vedno zelo preproste.«

Velike umetnine so v bistvu vedno zelo preproste.

Če se je v začetku še obremenjeval, ali bo povprečno kakovosten zbor zmogel izvesti njegovo skladbo, se zdaj, ko prihajajo naročila za izvrstne ansamble – tudi v evropskem in svetovnem merilu – s težavnostjo izvajanja skladbe ne obremenjuje več. Za svojo najboljše delo Damijan Močnik oceni skladbo Hymnus tertiae horae, ki jo je napisal po naročilu za znani nemški ansambel Singer Pur, ima pa tudi svoj »bestseller« – sklabo Christus est natus izvaja večina univerzitetnih zborov v Ameriki, na Japonskem in drugod po svetu. V Sloveniji je himna ob papeževem obisku Tisoč let je že minilo napol ponarodela, redki so cerkveni zbori, ki je še niso izvajali.

V Sloveniji je himna ob papeževem obisku Tisoč let je že minilo napol ponarodela.

»Ko komponiram, izražam svojo vero. Lahko bi rekel, da kot duhovnik na neki način pridigam,« je minuli mesec dejal ameriškim študentom, ko je predaval na dveh priznanih univerzah v državi Washington, ob tem pa s tamkajšnjim zborom in orkestrom pripravil koncert svojih skladb. »Pomemben element pri skladanju se mi zdi ustvarjanje napetosti, moje ustvarjalne izpovedi. Prek glasbe hočem iskreno posredovati sebe in svoje občutenje sveta.«

Prek glasbe hočem iskreno posredovati sebe in svoje občutenje sveta.

Samega sebe Damijan doživlja kot nemirnega iskalca. Upošteva nasvet profesorja Škerla, ki mu je dejal: »Čim bolj bodi zaposlen, ker boš na ta način tudi več napisal.« Takrat se mu je to zdelo protislovno, danes ve, da je pomembno za skladatelja, da je ves čas v praksi, da se preverja, da spoznava glasbo tudi kot izvajalec. »Bolje in več napišeš, če si aktivno vpet v glasbeno življenje, kot pa če sediš doma in misliš, da boš tako imel več časa za komponiranje.« Od leta 1993 dela kot profesor in zborovodja na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, od leta 2000 je umetniški vodja glasbenih dejavnosti v Zavodu sv. Stanislava. Od leta 1986 vodi zbore, med njimi Cerkveni ženski zbor Andreja Vavkna iz Cerkelj na Gorenjskem, dvajset let je organist v domači župniji. Je član uredništev revij Cerkveni glasbenik in Naši zbori in vodja avtorske skupine učbenika Glasba za gimnazije, ki je izšel avgusta 2007.

Damijan Močnik glasbeni svet deli tudi z družino, ki si jo je ustvaril.

Glasbeni svet deli tudi z družino, ki si jo je ustvaril. »Žena Irma je pravi filter, ki spoznava novosti v mojem opusu in jo tudi največkrat vprašam za mnenje, ker ima zanimiv in zdrav pogled na glasbo,« pove ponosni očka treh otrok – 13-letnega Ambroža, ki igra tolkala, 10-letnega Jurija, navdušenega pianista, in Krištofa, ki si želi postati organist.