Ob smrti velikega slovenskega pisatelja, esejista, profesorja klasičnih jezikov, akademika Alojza Rebule (umrl je 23. oktobra 2018 v bolnišnici v Topolšici, rodil se je 21. julija 1924 v Šempolaju nad Tržaškim zalivom) se mi prebujajo številni spomini nanj. Prvi, posebej drag, sega v leto 1994, ko je bil na misijonsko nedeljo, 23. oktobra, slavnostni govornik na osrednji slovenski misijonski proslavi v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi. Somaševanje je vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar, maši sta sledili akademija in ogled misijonskih razstav v prostoru med cerkvenim trgom in župnijsko kapelo ter v župnijski kapeli.

Bralci Družine so njegovo pisanje izredno cenili, ga najvišje ocenjevali, si ga še naprej želeli. Pri Družini pa smo se bali, kdaj bo njegov um in pero prenehalo ustvarjati to enkratno krščansko, modroslovno in globoko življenjsko izkustvo, razgledanost in vedno aktualnost. Sedaj je prišlo tako daleč …

Na akademiji je o pomenu misijonskega dela, misijonskem poslanstvu Cerkve in podpori misijonarjem na njemu lasten slikovit način spregovoril prav pisatelj Rebula. Opozoril je, da je treba na misijonarja gledati v luči vere; najprej pa mora sam živeti iz nje, saj drugače hitro zdrsne na raven navadnega človekoljuba in zanesenjaka. Le tako lahko opravlja izredno zahtevno misijonsko poslanstvo, ki so mu že od nekdaj pridajali razne napačne primesi, le tako v njem s polno močjo žari in govori Kristus, opravlja dela, ki se drugim zdijo nemogoča.

Pred cerkvijo v Loki pri Zidanem mostu so v nedeljo odkrili doprsni kip Alojzu Rebuli. FOTO: Ksenja Hočevar

Slovenska Cerkev in narod sta bila vedno odprta za misijone, vključena v vesoljnost Cerkve, h kateri spada tudi njena misijonska razsežnost. Tudi danes naj bo slovenski človek naklonjeno »zaledje« misijonarjev, jih podpira s svojo molitvijo, besedo in darom, je številne navzoče komendske župljane in druge obiskovalce misijonske nedelje povabil pisatelj Rebula.

Iz najinega pogovora po misijonski proslavi v Komendi mi je trajno ostala v spominu, ko sem se občudujoče izrazil o njegovem pisanju, pisateljeva ugotovitev: »Moje pisanje ni nič več vredno kot dobro opravljeno deklino delo!«

Ugledni gost se po misijonski proslavi kar ni mogel posloviti od Komende in Komendčanov.

Med pogostitvijo v prostorih komendskega župnišča mi je povedal veliko zanimivega o svojem pisateljevanju, poznanstvu s pisateljem Pavletom Zidarjem, ki je bil reden gost pri njih, tedanjem družbenem trenutku v Sloveniji in v zamejstvu pa še o marsičem drugem, osebnem.

Romanje na praznovanje 1250-letnice pokristjanjenja Slovencev na Chiemskem jezeru

Drugi moj spomin na Rebulo je povezan s slovenskim romanjem 29. maja 1999 na Chiemsko jezero, ko je ljubljanski nadškof metropolit dr. Franc Rode pred slovesno mašo na otoku Herreninsel (somaševanje je vodil münchenski nadškof kardinal Friedrich Wetter) v preddverju starodavne cerkve blagoslovil ploščo v spomin na 1250-letnico pokristjanjenja Slovencev (krst karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja). Med številnimi romarji so bili tudi člani Društva narodnih noš na Komendskem. Romanja sta se udeležila tudi pisatelj Rebula in njegova žena Zora, mati treh hčera z njim (Alenke, Marjanke in Tanje), tudi pisateljica in pesnica, kritičarka, lektorica, pedagoginja, profesorica in režiserka. Ko smo se vračali z otoka, je g. Alojz opazil, da nima klobuka. Bilo je že prepozno, da bi ga šli iskat. Ta izguba ga je precej potrla, saj mu je bil klobuk zelo drag, ne pa toliko žene Zore. Pripomnila je, da jih je že precej izgubil. Verjetno ga je kje odložil, ker je bilo tega dne zelo vroče, potem pa je pozabil nanj.

Ni lahko delati v senci velikega očeta, je pa lahko zelo spodbudno v soju njegove ustvarjalne moči, zagnanosti in predanosti besedi in Besedi.

Duhovita, predvsem pa zelo požrtvovalna pisateljeva žena Zora Tavčar

Precej sproščeno, veselo pa tudi hudomušno je bilo pred leti pri praznovanju Zorinega okroglega življenjskega jubileja in književnega ustvarjanja v Galeriji Družina. Tedaj je pisateljica, ko je povabila navzoče, naj se, če želijo, oglasijo s kakšnim vprašanjem ali pripombo, brez ovinkarjenja povedala, da je moža posedla zadaj in mu zabičala, da mora biti tokrat tiho.

Vedno znova sem se čudil pisateljevemu izjemno barvitemu slogu, polnim povednim stavkom in sijajno razvitim mislim, dialogom, zapletom in razpletom zgodbe. FOTO: Damiano Balbi

Ta njena neposrednost mi je bila vedno zelo všeč. Ko sem se, kadar sva se na Družini, na Brezjah ali kje drugje srečala, po prvem vljudnostnem vprašanju, kako se ima, zanimal, kako je s slavnim soprogom, je kot iz topa ustrelila: »Jaz nisem nič drugega kot njegova dekla!« To je povedala tako prostodušno, da sem se vedno od srca nasmejal. S tem je po eni strani priznala moževo veličino, po drugi razodela svojo skromnost.

Kadar sem segel po kateri od Rebulovih knjig, me je tako pritegnil že s prvim stavkom oz. kjer sem začel brati, da nisem mogel odložiti knjige.

V njenem priznanju je bil velik del resnice, kajti mož Alojz bi bil brez njene pomoči v zadnjih letih življenja, ko ga je zlasti pestila slabovidnost, zelo nebogljen. Imel je veliko srečo, da je bila vseskozi ob njem tako ljubeča in požrtvovalna žena, ki je pozabljala nase, ko je pomagala možu pri pretipkavanju Credov za Družino in drugem pisanju. To zanjo gotovo ni bilo lahko ob njenih velikih pisateljskih, prevajalskih in drugih sposobnostih, vendar je zmogla. Pri tem si je pomagala tudi s svojim smislom za humor. Nazadnje je bila za to poplačana, je prišel tudi njen trenutek, se je uveljavila s svojim tihim vztrajnim delom globoko v noč oz. proti jutru. Velike žene to zmorejo!

Meni je žal, da ni uresničila svoje namere, ko mi je nekoč predlagala, da bi ocenila moji prvi dve pesniški zbirki Nikoli brez upanja in Živim.

Svoj briljantni um je, kar zadeva pisanje za Družino, od leta 1998 razkrival v svojih enkratnih Credih na zadnji strani katoliškega tednika. Vedno sem se mu čudil, kako je mogel na tako malo prostora toliko povedati.

Ko se prebudijo grenki spomini, ti močno »zabolijo« … 

Zelo sem ji bil hvaležen, da mi je pomagala, ko sem na romanjih ali po drugih slovesnih in pomembnih dogodkih profesorja Rebulo prosil za pisni izvod njegovega govora ali predavanja. Nič kaj rad ga ni dal iz rok. Žena Zora mu je prigovarjala: »Za objavo v Družini ga boš pa ja dal.« Običajno je zaleglo, nisem pa silil vanj, saj sem vedel, da bo gotovo ustregel odgovornemu uredniku Franciju Petriču, če meni ne bo. Profesor je že vedel, zakaj mora biti previden, je imel gotovo kakšno slabo izkušnjo s časnikarji, javnimi občili, politiki. Zato me ni začudilo, da se je pri podelitvi Prešernove nagrade leta 1995 držal stran od zraven sedečega slovenskega predsednika Milana Kučana, čeprav je ta poskušal navezati vsaj kratek pogovor z njim. Na prvi pogled je bilo to videti nevljudno, je bilo pa tudi razlog, da se je gledalec pred televizorjem vprašal, zakaj je tako naredil, kaj vse je bilo trpkega in bolečega za njim, je moral pretrpeti zaradi komunizma (tega je bilo veliko), ga je to kot velikega intelektualca, misleca in vernika močno bolelo, skrbelo in tudi vznejevoljilo.

Dobro se je namreč, kakor veliki Plečnik, zavedal, da so vsi darovi, kar jih je prejel, od Stvarnika, od njega pa je odvisno, kako jih bo razvil in uporabljal. Pisatelj Rebula jih je zelo skrbno, premišljeno in odgovorno, zato je lahko mirno legel k zemeljskemu počitku.

Credi v Družini bodo večni opominjevalec in izpraševalec vesti Slovencev

Svoj briljantni um je, kar zadeva pisanje za Družino, od leta 1998 razkrival v svojih enkratnih Credih na zadnji strani katoliškega tednika. Vedno sem se mu čudil, kadar sem jih tik pred oddajo posamezne številke v tisk bral kot korektor, kako je mogel na tako malo prostora toliko povedati. To je resnično delal briljantno: v enkratnem slogu, kratkih stavkih, misel za mislijo, ki so se kot dragulji vedno znova strnjevale v kristalno ogrlico modrosti, vernosti in pričevalnosti. Bralci Družine so to njegovo pisanje izredno cenili, ga najvišje ocenjevali, si ga še naprej želeli. Pri Družini pa smo se bali, kdaj bo njegov um in pero prenehalo ustvarjati to enkratno krščansko, modroslovno in globoko življenjsko izkustvo, razgledanost in vedno aktualnost. Sedaj je prišlo tako daleč …

Opozoril je, da je treba na misijonarja gledati v luči vere; najprej pa mora sam živeti iz nje, saj drugače hitro zdrsne na raven navadnega človekoljuba in zanesenjaka.

Tisti, ki smo pred oddajo v tisk brali ta pričevanja, smo bili vedno zaskrbljeni, da ne bi bilo, če je prišlo do kakšne tiskovne ali drugačne napake, kaj narobe. Dobro smo se zavedali, da bi že ena sama narobe popravljena ali razumljena beseda lahko podrla celotno zgradbo prispevka. Kdaj, čeprav zelo redko, se je tudi to zgodilo. Vsi smo – samo ljudje!

Alojz Rebula je umrl 23. oktobra 2018 v bolnišnici v Topolšici. FOTO: Tatjana Splichal

Divji golob me je takoj osvojil

Kadar sem segel po kateri od Rebulovih knjig, me je tako pritegnil že s prvim stavkom oz. kjer sem začel brati, da nisem mogel odložiti knjige. Vedno znova sem se čudil pisateljevemu izjemno barvitemu slogu, polnim povednim stavkom in sijajno razvitim mislim, dialogom, zapletom in razpletom zgodbe. Temu, kar zmorejo le največji pisatelji, čeprav se je Alojz Rebula imel predvsem za profesorja klasičnih jezikov.

Ni me začudilo, da se je pri podelitvi Prešernove nagrade leta 1995 držal stran od zraven sedečega slovenskega predsednika Milana Kučana, čeprav je ta poskušal navezati vsaj kratek pogovor z njim.

Iz najinega pogovora po misijonski proslavi v Komendi mi je trajno ostala v spominu, ko sem se občudujoče izrazil o njegovem pisanju, pisateljeva ugotovitev: »Moje pisanje ni nič več vredno kot dobro opravljeno deklino delo!« Začudenje zbujajoča izjava, vendar lastna Rebuli. Dobro se je namreč, kakor veliki Plečnik, zavedal, da so vsi darovi, kar jih je prejel, od Stvarnika, od njega pa je odvisno, kako jih bo razvil in uporabljal. Pisatelj Rebula jih je zelo skrbno, premišljeno in odgovorno, zato je lahko mirno legel k zemeljskemu počitku. Mi pa mu sledimo z našimi sposobnostmi, ljubeznijo in požrtvovalnostjo.

Vsaj malce takšno, kakršno je imela do njega žena Zora pa tudi hčerka Tanja, ki je v bolnišnici v Topolšici po očetovem nareku zapisala zadnji Credo za Družino. Tanjo sem pobliže spoznal, ko je nekaj časa delala na Družini in kmalu pokazala svoje velike talente; psihologinjo in pisateljico Alenko Rebula Tutta pa občudujem, kako se zna v nasvetih poglobiti v človeka v stiski.

Prispevek Jožefa Pavliča je nastal 28. oktobra 2018.

Tja, kjer se duša umiri, srce izhrepeni …

Ni lahko delati v senci velikega očeta, je pa lahko zelo spodbudno v soju njegove ustvarjalne moči, zagnanosti in predanosti besedi in Besedi. In svobodno poleteti, kot je »divji golob« v enem izmed njegovih tako naslovljenih književnih del. Zavedajoč se, kdo daje moč krilom in usmerja let. Posebej zadnji, končni. Za Rebulovega se ve kam – tja proti večnim obzorjem, večni sreči, ko se je človeška beseda izpela na najlepši možni način. Odtlej bo govorila Božja beseda.

Zapisal: 28. oktobra 2018, Jožef Pavlič