Častno priznanje za življenjsko delo je prejela publicistka in pedagoginja dr. Miroslava Cencič. Ob njeni nagradi in ob dnevu samostojnosti in enotnosti iz arhiva objavljamo prispevek o domoljubju, ki ga je nagrajenka objavila v Družinini mesečni prilogi Slovenski čas (št. 85/maj 2017). Usoda slovenske identitete mora biti vprašanje vseh Slovencev, je prepričana dr. Miroslava Cencič – ugotovitev, ki ima vsekakor trajno veljavo.

Na vseh področjih družbenega življenja se kaže, da nekaj ni v redu z našo narodno zavestjo. Državljani slabo opravljajo svoje državljanske dolžnosti ob državnozborskih volitvah. Napisi po naših mestih dajejo vtis, da smo v Londonu ali nekje za italijansko mejo. Ne poznamo več slovenskega pozdrava. Nekateri se trudijo, da bi z univerz umaknili slovenski jezik na račun tujih jezikov in tako slovenščino ponižali na narečje za domačo rabo. Po turističnih krajih tujce zabavajo glasbeni ansambli večinoma s tujo pesmijo. Naša himna se sliši kot internacionala. Očetje in sinovi se vidno razlikujejo s posmrtnimi simboli na pokopališčih.  Le malo kje plapolajo slovenske zastave ob narodnih praznikih. Vsiljuje se vprašanje, zakaj je tako, in spodbuja razmišljanje o vzrokih.

Težko je biti Slovenec

Za nami je burno in krvavo 20. stoletje, ko je težko biti Slovenec. V Kraljevini Jugoslaviji je bil narodnjak nasprotnik »ujedinjenja troimenega plemena« Srbov, Hrvatov in Slovencev v enoten jugoslovanski narod. Primorce pa italijanska okupatorska oblast ni priznavala za narod. Ponižala jih je v sužnje, barbare, ljudstvo brez zgodovine in kulture ter obsodila na narodno izginotje. Narodni genocid se je izvajal z nasiljem in zakoni. Težko je bilo biti Slovenec tudi v drugi polovici 20. stoletja, ko je javno izpovedovanje svoje narodnosti pomenilo »rušenje bratstva in edinstva« ter nasprotovanje proletarskemu internacionalizmu. A težko je biti zaveden Slovenec tudi v lastni državi. Narodni ponos dobiva nalepko ksenofobije, narodne nestrpnosti in šovinizma. Narodna pokončnost ima negativni vrednostni znak, pomeni skoraj zatiranje, ogrožanje ter zaničevanje drugih in drugačnih.

Narodni ponos dobiva nalepko ksenofobije, narodne nestrpnosti in šovinizma.

V 20. stoletju je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih režimov. Doživel je tragično bratomorno vojno. Vojni čas je narodu prizadel globoke rane. Spominja nas na pobite, ki še niso našli mirnega človeškega pokoja, prezrte pa so posledice na preživelih. V času, ko je bil slovenski narod zapisan smrti, se je začel tudi boj novih političnih sil za prevzem oblasti, za preobrazbo družbe, »prevrednotenje vrednot in ustvarjanje novega človeka«, ki ustreza ideologiji komunizma. Ta proces je potekal med vojno in nekaj desetletij po njej z nasiljem, razdvajanjem in zavajanjem z metodami, ki so značilne za totalitarizem.

Razdvajanje je med vojno potekalo s potiskanjem ljudi v nasprotne tabore pod geslom: »Kdor ni z nami, je proti nam«, ki ga je postavil že fašistični prvak Mussolini. To je pomenilo, da kdor ni bil za komunizem in revolucijo, je bil sovražnik, narodni izdajalec. To je usodno razdelilo narod in na tej delitvi se je gojilo zgodovinsko sovraštvo, ki je spodbujalo medsebojno obračunavanje in uničevanje narodnih sil.

Strategija potvarjanja pojma domoljubje

V interesu stranke, ki je vodila OF in revolucijo, se je nalepila marksistična ideologija na domoljubje, kar je vabilo narodnjake v osvobodilni boj, potvorilo vsebino narodne zavesti, dvignilo ideološke interese nad narodne in trajno razdelilo narod. Strah in nasilje je bilo nevzdržno. Dogodki so ustvarjali pogoje, da je prevladal strah nad pogumom, človeške slabosti nad krepostmi, politični interesi nad človeškimi pravicami in ideologija nad narodnostjo. V tej strategiji potvarjanja pojma domoljubje je tudi prikrita težnja po jugoslovanskem patriotizmu in proletarskem internacionalizmu ter postopoma k umiranju narodnosti, kar je po doktrini marksizma pogoj za družbeni napredek in zmago proletariata.

Proces preobražanja družbe in človeka je potekal zelo prefinjeno in hkrati zelo nasilno. Prebrisana, varljiva propaganda, ki je prikrivala resnico, je z izredno čustveno evforijo blokirala razumsko presojo in ustvarjala javno mnenje, ki se je bliskovito širilo in omogočilo stopnjevanje grozot fizičnega nasilja in nasilnega preobražanja zavesti. Nasilje pri spreminjanju intimnega prepričanja ima dolgotrajen vpliv na duhovno plat naroda. Notranje prepričanje, kot so vera, narodnost in morala, mora biti oblikovano svobodno. Ko pa človek pod pritiski in grožnjami postaja nekaj drugega, kot dejansko je, proces spreminjanja vodi v duševne stiske. Človek mora zatajiti in prevpiti svoje bistvo, zlomiti samega sebe, kar oblikuje strte, pasivne, pesimistične in dvolične osebnosti, polne bojazni, da se ne odkrije nekaj, kar je za sedmo tančico srca, ali pa fanatične janičarje.

Nasilje pri spreminjanju intimnega prepričanja ima dolgotrajen vpliv na duhovno plat naroda.

Tudi trajno ravnanje pod zunanjimi pritiski in prisilo ima v večini primerov posledice v vrednostnem sistemu. Zunanji pritiski postajajo notranji, subjektivni, ki postopoma usklajujejo miselnost (prepričanje) z ravnanjem, kar spreminja sistem vrednot in preobraža narod.

Ovaduštvo, nasilje, krivice …

Porazne posledice so na narodu pustile tudi posebne strategije in sredstva doseganja postavljenih ciljev, zlasti ovaduštvo. Špionažna mreža, tragične, goljufive in prebrisane množice so v svoji pokvarjenosti presegle vsak človeški odnos ter se v prilagojeni obliki ohranile do današnjih dni. Ovaduštvo ima težke osebne in družbene posledice. Škodljivo je za žrtve, pa tudi za storilce, ker povzroča razpad vrednot, dvoličnost in osebno razklanost. S spremembo razmer pa se ne spremeni izprijena osebnost.

Prepričanje o pravilnem ravnanju blaži vest, kar ovira spremembo stališča. Tako traja to klavrno stanje dlje od režima in pritiskov. Izraža se na več načinov, v trdovratnem prepričanju o pravilnosti ravnanja, v depresivni nemoči, v predanosti vsakemu, vdanosti nekdanjemu nasprotniku, da odsluži zmoto in opere greh. Zato se po padcu totalitarnih režimov zelo počasi spreminja mišljenje in tudi razmere.

Ni redkost, da žrtve in sirote totalitarnih režimov zvesto služijo prav temu režimu.

Nasilje, krivice in doživete grozote so pustile težke posledice tako pri storilcih kot pri žrtvah. Storilci in somišljeniki nasilja se večinoma oklepajo skonstruiranih idej, ker so te opravičilo za njihovo ravnanje, in vztrajajo v prepričanju, da je bilo tako prav. Zato niso pripravljeni sprejeti dejstev, ki so v nasprotju z njihovim prepričanjem. Tiste pa, za katere je bilo breme pretežko, jih je zrušilo. Žrtve so v svojem trpljenju postale še sredstvo propagandističnega aparata, ki je zmogel z represivno silo preoblikovati trpeče nasilje v kompleks krivde in sramu. Sram trpljenja in ponižanja, kajti težko je človeku sprejeti sodbo, da je narodni izdajalec, hlapec okupatorja, krivec za vojno nasilje. To težko breme je vodilo v duševno stisko, nemoč, ponižnost, zaprtost in preplašenost. Nekateri pa so hoteli to breme odvreči s sebe. Zato se »ponižani sin« v zahvalo, da ga krivični gospodar sprejme, vrže na kolena pred njim in mu zvesto služi. Ni redkost, da žrtve in sirote totalitarnih režimov zvesto služijo prav temu režimu. Poniževanje in zaničevanje močno rani človekovo samozavest in istovetenje s storilci to rano blaži. Ta obrambni mehanizem, ki je pogost, je premalo psihološko razdelan.

Istovetenje z nasilnim, močnejšim, vplivnejšim, uglednejšim je tipičen socialni pojav, povezan z željo, da bi v družbi nekaj veljali. Kdo so bili v naši domovini močnejši in vplivnejši več kot pol stoletja, vemo. Pripadnost skupini, ki je »avandgarda napredka«, prispeva k osebnemu ugledu in samozavesti, hkrati pa prinaša privilegije in koristi. Tako se je oblikovala trdna struktura pripadnikov in zagovornikov marksistične ideologije, ki je obvladovala vse pore družbenega življenja. Šolstvo, kultura in vse javno življenje je bilo v službi čuvanja vrednot NOB in socialistične revolucije.

Dr. Miroslava Cencič. FOTO: Ivo Žajdela

Bitka se nadaljuje

Ni čudno, da politični sistemi puščajo sledi v družbeni in človekovi zavesti. S prevrednotenjem vrednot so oblikovali novega človeka in ta novi človek živi. To smo mi, ljudje sedanjega časa. Ko je svetovni komunizem propadel in z njim tudi Jugoslavija, pri nas ni prišlo do prave politične preobrazbe. Kapital in oblast je v rokah novega družbenega razreda, ki se je oblikoval iz pripadnikov bivšega komunističnega režima in nekaterih mlajših kooptirancev. Ti so iz prejšnje ideologije zavrgli socialni program, ohranili pa ateizem, metodologijo boja za oblast in internacionalizem. Vztraja se pri preživeli in utopični teoriji. Ponavljajo in ponavljajo se polresnice, ki postanejo resnica. Ustvarja se splošno mnenje, ki pritiska na stališča posameznikov, da jih sprejmejo, da so v soglasju z večino. Stališča, sprejeta z močno čustveno evforijo, pa onemogočajo razlikovanje med ideali in resničnostjo. Nove informacije, zgodovinska dejstva le počasi spreminjajo prepričanja, nova spoznanja sprejemamo s starimi okviri in jih glede na stališča in prepričanja selekcioniramo, jih sprejmemo ali pa ne.

Ko je svetovni komunizem propadel in z njim tudi Jugoslavija, pri nas ni prišlo do prave politične preobrazbe.

Po odstopu z oblasti avangarde preživelega režima so za vnovični vzpon na oblast uporabljali preizkušene metode razdvajanja in delitve glede na stare ideološke vrednote. Bitka se nadaljuje s potvarjanjem in prikrivanjem resnice, izzivanjem s parolami in simboli propadle preteklosti in se bije med nevidnimi in dobro organiziranimi interesnimi skupinami in skupinicami, večinoma gospodarjev ukradenega slovenskega imetja s fatamorgano duhovno in fizično uničenega belega sovražnika, ki ga vidijo v strankarski opoziciji. Tako se energije državniške moči izčrpavajo z obtoževanjem, medsebojnim obračunavanjem, namesto da bi, ne glede na politično in ideološko grupiranje, z dialogom reševali resnične, težke državne probleme in skupno delovali za večjo varnost in boljše in pravičnejše življenje vseh državljanov.

Brez domoljubja ni narodnega preživetja

Tudi domoljubno navdušenje ob osamosvojitvi je trajalo le kratek čas. Hitro je iz ust najvišjih državnih predstavnikov starih sil oživel internacionalizem v novi preobleki. Ustvarja se nek drug ideal, ki ni več proletarski internacionalizem in jugoslovanski patriotizem, nekaj, kar je neizrečeno, nedefinirano, megleno, ki ponuja ideal svetovljanstva, Evropejca, idejo multikulturnosti in na kar se lepi še demokracija, humanizem, altruizem, človekove pravice, svoboda, solidarnost, sožitje, prijateljstvo, enakopravnost in še marsikaj. Domoljubju pa se nadeva znak šovinizma in ksenofobije, kar pomeni narodna nestrpnost, nedemokratičnost, zatiranje drugih, ogrožanje in zaničevanje drugačnih. Te nalepke in mešanje pojmov povzroča kaotičnost v zvezi z narodno identiteto in se širi v vse pore družbenega življenja, kar ustvarja ugodna tla za preobraženje Slovencev »v občane sveta« (po Kardelju).

Čustvo do svoje domovine in narodnih vrednot je eno najmočnejših gibal družbenega delovanja.

Pojmovno zmedo politika spretno izrablja. Za to moremo vedeti, da domoljubje ni nič drugega kot ljubezen do doma, domovine, naroda in vsega, kar je za narod bistveno: jezik, kultura, zemlja, vrednote in tradicija. Domoljubje je mišljenje in ravnanje, s katerim se kaže narodna pripadnost, to je pripadnost skupnosti ljudi praviloma na določenem ozemlju, ki je jezikovno, kulturno, zgodovinsko in gospodarsko povezano ter ima skupno zavest naroda. Domoljubje je zelo zapleteno in kompleksno čustvo, ki vključuje številne različne in celo nasprotne komponente pa tudi predsodke, ki dajejo čustvenemu odnosu posebno vsebino. Kvaliteta ljubezni je odvisna od jakosti in značilnosti posameznih njenih sestavin, to je lepota, zvestoba, občudovanje, ponos, skrb, ljubosumje, žrtvovanje … V bistvu je to pozitivno čustvo, ki ohranja narod. Brez domoljubja ni narodnega preživetja. Čustvo do svoje domovine in narodnih vrednot je eno najmočnejših gibal družbenega delovanja. To nam dokazujejo zgodovinska dejstva v kritičnih obdobjih narodne ogroženosti, ker omogoča neizmerno zvestobo, predanost, trpljenje in žrtve. To višje čustvo je potrebno gojiti. Razvija in krepi se z vzgojo in načinom življenja. Domoljubni smo torej toliko, kolikor smo domoljubno vzgojeni. Edino domoljubje lahko narod združi in poveže v prizadevanju za skupno dobro. Zato bo v naši domovini prišlo do pomiritve takrat, ko se bodo narodni in državni interesi postavili nad ideološke in osebne.

Narodna zavest vpliva na osebno samozavest

Namesto da bi kultura in mediji podpirali razvoj domoljubnih čustev, ni malo namernega ali nenamernega razvijanja narodnih kompleksov: tarnanje, da smo majhni, dokazovanje, da smo narod brez zgodovine, da smo zaostajali v kulturnem in gospodarskem razvoju za drugimi evropskimi narodi. Očitno je omalovaževanje izjemnih uspehov nekaterih naših ljudi v znanosti, gospodarstvu, umetnosti, pa tudi odrivanje domače kulturne tradicije in običajev v pozabo in vsiljevanje tujih običajev, tuje mitologije, tujih verstev in tujih kultov, kar bo narod razdvajalo in delilo še naprej, ko bo evforija do polpreteklosti popustila. Narodni ponos in osebni ponos bi lahko mediji krepili, če bi o naših izjemnih uspehih poročali tako, kot poročajo o uspehih s športnega področja. Dogaja pa se nasprotno, tudi tisto, kar je bilo Slovencem v čast in ponos, naj bi s smešenjem, zaničevanjem in podtikanjem izgubilo svojo vrednostno dimenzijo. Zelo pogosto so pokončne glave, ki se dvignejo nad povprečjem, popljuvane. Opljuvani so vsi naši osamosvojitelji in tako izgubljamo narodne ideale in idole, ki so osnova za razvoj narodnega ponosa.

Narodni ponos in osebni ponos bi lahko mediji krepili, če bi o naših izjemnih uspehih poročali tako, kot poročajo o uspehih s športnega področja.

Narodna mlačnost se med ljudstvom razširja tudi s pouličnimi parolami: saj nič ne moreš, kaj te briga, skrbi zase, vsi so enaki, politika je umazana. Vse to pa ne dviga ne narodne, ne osebne zavesti. Kajti osebna samozavest utrjuje narodno in narodna osebno. Narodna zavest, narodni ponos, pripadnost skupnosti, s katero se človek identificira, vpliva na osebno samozavest. Tako narodni ponos preprečuje pesimizem, depresivnost, pasivnost in nemoč, utrjuje pa pogum, vero v sposobnosti svojega naroda in samozaupanje, ker smo člani tega naroda. Nasprotno pa pomanjkljiva osebna samozavest, ki je rezultat tudi naših razmer, številne osebne izkušnje, ponižanje človeka, izguba socialnih pravic, brezposelnost, preživljanje z miloščino, ki je posledica uničenja narodnega gospodarstva za individualno bogatenje, zgodbe o gospodarskem kriminalu in vsesplošna nepoštenost v vseh vejah oblasti, ne dviga samozavesti in ne dviga zaupanja, temveč razočaranje v zagrenjenost, nezadovoljstvo slovenskega človeka v lastni državi. Slabo delovanje nekaterih vlad in vodilnih političnih strank se posploši na slovensko državo in na narod. In to je tisto, kar nas ogroža.

Potuhnjeno in vztrajno se širi narodna mlačnost, brezbrižnost, narodna otopelost, duhovno razdvajanje in kompleks narodne manjvrednosti. Mnoge tolaži čas, bo že drugače, nekatere tolaži dejstvo, da smo stoletja vzdržali pod mnogo hujšimi pritiski. Toda vedeti moramo, da čas daje prostor vsemu in da je tempo sprememb vedno hitrejši.

Vsak je soodgovoren

Če hočemo obstati, moramo ceniti in razvijati svoj jezik in svojo kulturo. Če hočemo biti na svoji zemlji svoj gospodar, se moramo spoštovati kot ljudje in kot narod. Le dovolj samozavestni bomo uspeli v tekmovalni mrzlici sedanjega časa. Le dovolj domoljubni bomo ohranili svojo samostojno državo in domovino slovenskega naroda. Šele ko bomo znali ljubiti svoj dom in svojo domovino, bomo zmogli v trdno povezani skupnosti gojiti zdrave sosedske odnose in zavzeti v združeni Evropi suvereno in pokončno držo.

Če hočemo biti na svoji zemlji svoj gospodar, se moramo spoštovati kot ljudje in kot narod.

Usoda slovenske identitete mora biti vprašanje vseh Slovencev. Od vsakega posameznika je odvisen narodni obstoj, zato je vsak soodgovoren, da našim potomcem ohranimo narodno bogastvo, ki smo ga prejeli od naših prednikov in ga bogatijo sedanji rodovi.