Arhivsko gradivo slovenske verske komisije je osrednji vir, ki ga je uporabil dr. Dejan Pacek pri pisanju doktorske disertacije, s katero je ponudil temeljit vpogled v odnos med državo (bolje: Komunistično partijo) in Katoliško cerkvijo med letoma 1966 in 1991. Disertacija, ki je nastajala pod mentorstvom dr. Matjaža Ambrožiča in jo je pisec v začetku novembra 2020 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani obranil z odliko, omogoča rekonstrukcijo treh ravni odnosa med državo in Cerkvijo v Sloveniji, in sicer odnos med Jugoslavijo in Svetim sedežem, odnos med slovensko republiško oblastjo in domačim episkopatom ter odnos med lokalno oblastjo in župnijskimi občestvi.

V teh odnosih je v slovenskih republiških razmerah posebno mesto imela tudi razprava o praznovanju božiča. Prav zato smo pogovor z dr. Packom pred dvema letoma umestili v praznično božično številko Družine, zdaj pa ga v celoti poobjavljamo na spletni strani – tudi v spomin na december pred 36 leti, ko je, kot je dejal naš sogovornik »vsa jugoslovanska in ne le slovenska javnost na božični večer leta 1986 osupla prisluhnila radijskemu voščilu predsednika republiške konference Socialistične zveze Jožeta Smoleta, ki se ga je nemudoma prejel vzdevek 'Božiček'«. Isti večer pa je smel prek valov ljubljanskega radia svojo božično poslanico prebrati tudi ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar. Vstopimo torej skozi spoznanja prodornega zgodovinarja mlajše generacije v čas napetega državno-cerkvenega odnosa, ujetega v totalitarni primež.

Raziskovanje državno-cerkvenega razmerja ste zamejili z letnicama 1966 in 1991. Druga letnica je bralkam in bralcem Družine gotovo jasna, prva pa morda ne vsem. Kaj se je torej zgodilo leta 1966, da mu daje pridih nekakšne »prelomnosti« v odnosu med državo in Cerkvijo?

Leto 1966 je letnica podpisa Beograjskega protokola med Jugoslavijo in Svetim sedežem in predstavlja enega od vrhuncev procesa normalizacije odnosov med državama, ki ga je močno prizadela enostranska jugoslovanska prekinitev diplomatskih odnosov leta 1952. Na osnovi protokola so bili še istega leta vzpostavljeni poluradni diplomatski odnosi na ravni vladnih predstavništev, polni diplomatski odnosi pa so bili obnovljeni štiri leta kasneje. Za Jugoslavijo je bil velik uspeh, da je Sveti sedež sprejel jugoslovansko ustavo kot edino osnovo za urejanje odnosov med Cerkvijo in državo, za vatikansko diplomacijo pa je bilo velikega pomena, da se ji je vsaj nekoliko bolj odprlo okno na socialistični Vzhod. Jugoslavija je namreč kot prva socialistična država znova vzpostavila diplomatske odnose s Svetim sedežem, potem ko so pred tem vsi komunistični režimi – razen kubanskega – z njim prekinili diplomatske odnose.

Po podpisu Beograjskega protokola se je razširilo reklo, ki je najsplošneje označevalo stanje odnosov med Cerkvijo in oblastjo v Jugoslaviji: V višinah sije sonce, spodaj pa se bliska in grmi.

Ali je izboljšanje odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedežem imelo t. i. trickle-down efekt, tj. učinek na nižje ravni, ko bi, simbolično rečeno, stisk rok med kardinalom Agostinom Casarolijem in Milutinom Moračo, predsednikom jugoslovanske zvezne Komisije za verska vprašanja, ob podpisu protokola v Beogradu 25. junija 1966 spodbudil tudi stisk rok med krajevnim šefom partije in župnikom v mojem rodnem Kočevju?

Žal se ni izboljšal položaj vernih laikov v družbi, temveč le odnosi med jugoslovanskim državnim vrhom in Svetim sedežem. Ponovni vzpostavitvi najprej delnih, kasneje polnih diplomatskih odnosov, ki jih je omogočil Beograjski protokol, je sledil nagel napredek meddržavnih odnosov. Vzrok za to je bila želja Svetega sedeža, da s pomočjo uspešnega sodelovanja z Jugoslavijo tlakuje pot normalizaciji odnosov z vzhodnoevropskimi komunističnimi diktaturami in s tem olajša položaj tamkajšnjih krajevnih Cerkva, medtem ko se je jugoslovanski režim nadejal, da bo tvorno sodelovanje s Svetim sedežem prispevalo k lojalnemu ali vsaj konstruktivnemu odnosu Cerkve v Jugoslaviji. Vendar so odnosi med jugoslovansko oblastjo in episkopatom še vrsto let, na Hrvaškem celo vselej, zaostajali za meddržavnimi odnosi. Intenzivnejšemu delovanju pokoncilske Cerkve, kar je bila tudi posledica normalizacije odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedežem, pa je v slovenskem primeru sledila vrsta protiukrepov in novih omejevalnih določb. To je bil razlog, da se je po podpisu protokola razširilo reklo, ki je najsplošneje označevalo stanje odnosov med Cerkvijo in oblastjo v Jugoslaviji: V višinah sije sonce, spodaj pa se bliska in grmi. Hipotetični stisk rok med lokalnima predstavnikoma Cerkve in države, ki ga omenjate, bi bil precej verjetnejši v naslednjem desetletju, ko se je med stranema ustalil modus vivendi, katerega pogoje pa je še naprej diktiral režim.

Katera je torej temeljna značilnost partijsko-cerkvenih odnosov v časovnem okviru 1966–1991, če bi svojo raziskavo morali strniti v le nekaj besed?

Rezultate raziskave je mogoče strniti v ugotovitev, da je komunistična oblast – najprej predvsem na zvezni ravni, po letu 1971 pa prvenstveno v okviru republik – v imenu ustavnega določila o ločitvi države in Cerkve ter religiji kot zasebni zadevi posameznika sprejemala specifične zakonske določbe z namenom, da z izločitvijo Cerkve iz javnega življenja zavaruje pridobljen oblastni monopol.

Gradivo za raziskavo ste črpali predvsem iz arhiva republiške verske komisije. Kakšno vlogo je pravzaprav imela?

Republiška verska komisija, ustanovljena leta 1944 v Črnomlju in nato večkrat preimenovana, je vseskozi predstavljala samostojni republiški upravni organ oziroma javno strokovno-politično komisijo. Izvajala je nadzorno in posredovalno vlogo v odnosu do verskih skupnosti, med katerimi je bila Cerkev kot največja in najbolj organizirana verska skupnost v središču njene pozornosti. Če se razgledamo po obdobju 1966–1991, na splošno ugotovimo, da se je prvih pet let komisija ukvarjala z uveljavitvijo pravilnega tolmačenja Beograjskega protokola na nižjih ravneh odnosa med državo in Cerkvijo in vse pogostejšim delovanjem slednje zunaj strogo verskega področja. V prvi polovici 70. let jo je najbolj zaposlovalo pisanje republiškega zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki bi to delovanje zajezil in sankcioniral, v drugi polovici desetletja pa njegova uveljavitev tako pri verskih skupnostih kot na nižjih ravneh uprave. Skozi celotna 80. leta spremljamo njena soočanja z obujenimi ali popolnoma novimi zahtevami Cerkve po večjih možnostih za navzočnost v javnem življenju, ki so prišli do izraza predvsem v razpravi o spremembah zvezne in republiške ustave v zadnjih letih obstoja skupne države. Ob tem je bil ustvarjen obsežen in prevladujoče ohranjeni arhivski fond, o katerem sem prepričan, da predstavlja najboljši vir za raziskave poglavitnih vidikov odnosa med državo in Cerkvijo v Sloveniji po letu 1960.

Dobro je znana izjava Mitja Ribičiča iz leta 1961: »Vsa naša politika do cerkve je pravzaprav v bistvu kombinacija raznih diferenciacij.«

Eden osrednjih oblastnih prijemov pri obvladovanju Cerkve je bila t. i. diferenciacija. Kako se je kazala v obdobju, ki ga obravnava vaša raziskava?

Režimska politika diferenciacije, z drugimi besedami sejanja razdora in poglabljanja nasprotij v cerkvenih vrstah, se kaže kot ena od stalnic v celotnem povojnem obdobju odnosov med komunistično oblastjo in Cerkvijo v Sloveniji. Dobro je znana izjava Mitja Ribičiča iz leta 1961: »Vsa naša politika do cerkve je pravzaprav v bistvu kombinacija raznih diferenciacij.« Poglavitno sredstvo te strategije je bilo leta 1949 ustanovljeno Cirilmetodijsko društvo, kasneje preimenovano v Slovensko duhovniško društvo, ki je imelo namen duhovščino razdeliti na t. i. patriotično in nepatriotično. Društvo je uživalo zaščito in veliko finančno podporo režima. Interes oblasti za delovanje društva in njegovo sposobnost izvajanja diferenciacije se je povečal ob vsaki zaostritvi odnosov s Cerkvijo. Kasneje, v 70. letih, je poglavitno torišče diferenciacije postal odnos med slovenskimi in hrvaškimi škofi, vse bolj pa tudi stališča, ki jih je o odnosih med državo in Cerkvijo oz. socializmom in krščanstvom zavzemal mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič.

Za Cerkev v Jugoslaviji je bilo ponižanje božiča v običajen deloven dan ter njegovo vztrajno ignoriranje v javnosti, vse do prepovedi prodaje božičnih drevesc, ena najbolj bolečih točk v odnosih z državo.

Dr. Dejan Pacek je v svojo doktorsko razpravo vključil tudi poglavje o izganjanju in vračanju božiča v javni prostor. FOTO: Tatjana Splichal

Pogovarjava se za božično številko Družine. Ali lahko prav v odnosu do praznovanja božiča vidimo nekakšno simbolno točko zategovanja oziroma popuščanja totalitarnega oblastnega primeža, v katerega so bili ujeti slovenski katoličani?

Da, tudi sam sem tega mnenja. Za Cerkev v Jugoslaviji je bilo ponižanje božiča v običajen deloven dan ter njegovo vztrajno ignoriranje v javnosti, vse do prepovedi prodaje božičnih drevesc, ena najbolj bolečih točk v odnosih z državo. Posebej je bodlo v oči, da v socialističnem taboru poleg Jugoslavije božič ni bil dela prost dan le še v Sovjetski zvezi, Albaniji in Romuniji. Naposled se je v 80. letih odprla javna razprava o praznovanju božiča. Odgovor oblastnikov je bil vrsto let enak, da je v večetnični in večreligijski državi, kot je Jugoslavija, praznovanje božiča nujno zasebna stvar državljanov. Zato je toliko bolj osuplo vsa jugoslovanska in ne le slovenska javnost na božični večer leta 1986 prisluhnila radijskemu voščilu predsednika republiške konference Socialistične zveze Jožeta Smoleta, ki se ga je nemudoma prejel vzdevek »Božiček«. Isti večer je smel prek valov ljubljanskega radia svojo božično poslanico prebrati tudi ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar. Dejstvo je, da je oblastna garnitura že tedaj pozorno spremljala in tudi upoštevala rezultate merjenja javnega mnenja oz. razpoloženja, ki so nedvoumno kazali, da je božič praznik velike večine Slovencev, vernih in tudi nevernih. Sklepam, da je zato, da bi pomirila ideološke gorečneže v svojih vrstah, slovenska politična oblast prišla na dan s formulo o božiču kot ne le verskem, temveč v širšem smislu tradicionalnem prazniku Slovencev. S tem, ko je leta 1988 božič padel na nedeljo, je oblast mogla preložiti odločitev o razglasitvi božiča kot dela prostega dneva na naslednje leto. Takrat je bil božiču povrnjen status, kakršnega je imel pred letom 1952, sprememba pa je bila v javnosti dojeta kot del procesa, ki je Slovenijo vračal v tradicionalni civilizacijski krog. Zgovorno je, da je dva dni pozneje tedanja slovenska skupščina sprejela zakon o političnem združevanju in zakon o volitvah, ki sta omogočila večstrankarstvo ter svobodne in demokratične volitve.

Cerkev na Slovenskem je v 70. in 80. letih v javnost najbolj vidno vstopala z vlogami za gradnje in obnove cerkvenih objektov, to je cerkva, župnišč in veroučnih prostorov.

Ali je torej delnemu oblastnemu popuščanju v odnosu do Cerkve v času po smrti jugoslovanskega diktatorja botrovalo spoznanje o pomenu verske svobode, h kateri se je Jugoslavija formalno zavezala s podpisi mednarodnih sporazumov, ali kakšne druge, bolj »pragmatične« okoliščine?

Vsi dokazi, ki sem jih zbral v okviru raziskave, pritrjujejo drugi razlagi. Cerkev na Slovenskem je v 70. in 80. letih v javnost najbolj vidno vstopala z vlogami za gradnje in obnove cerkvenih objektov, to je cerkva, župnišč in veroučnih prostorov. Povečini popolnoma upravičene zahtevke cerkvenih občestev po novih bogoslužnih objektih so oblastniki praviloma tolmačili kot nedopustne poskuse uveljavitve Cerkve v javnosti. Republiško politično vodstvo je šele v poznih 70. letih v pričakovanju skorajšnje smrti jugoslovanskega voditelja Josipa Broza – Tita dalo občinskim oblastem nove smernice za obravnavo teh vprašanj. To je postopoma privedlo do pozitivne razrešitve najodmevnejših primerov vlog za gradnje novih cerkva, katerih večina je bila podanih že desetletje prej ali več. Tako izboljšanje odnosa med oblastmi in Cerkvijo v Sloveniji v 80. letih ni bilo rezultat postopnega napredka v odnosih s sporazumnim reševanjem najbolj perečih vprašanj, ampak spoznanja partijske vrhuške, da bo v potitovskem obdobju potrebovala naklonjenost cerkvene hierarhije in vernikov. To spoznanje je nato v Sloveniji botrovalo vsem korakom izhoda Cerkve iz zakristij, ki so si postopoma sledili skozi 80. leta.

Sodbo o domnevnem nedopustnem poseganju Cerkve v javno oz. politično razpravo največkrat pogojujejo prikriti nameni političnih botrov tovrstnih kritik.

Nekateri bi si sicer še danes želeli, da bi Cerkev za vedno obtičala v zakristiji. Če vas malce aktualistično provociram: kakšna asociacija se vam na podlagi vsega, kar veste, porodi, ko znova slišite opazke, da se »Cerkev vmešava v politiko«, kot smo denimo poslušali ob izjavah Komisije Pravičnost in mir pri SŠK?

Ob tem pomislim na eno od prvih izjav Sveta, kasneje Komisije Pravičnost in mir Slovenske pokrajinske škofovske konference. Svet je julija 1987 v Družini objavil izjavo, v kateri je razgrnil svoje predloge oz. poglede na napovedane spremembe Ustave SFRJ. V izjavi je vodstvo Cerkve v Sloveniji izrazilo podporo ustavnim spremembam pod pogojem, če bodo ubrale pot nadaljnje demokratizacije in decentralizacije, s tem pa krepitve samobitnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, kar se je vse ujemalo s stališčem slovenskega političnega vodstva. Novinarka Dela Jožica Grgič je takrat komentirala, da je o izjavi mogoče soditi tako ali drugače. Če bi se cerkvena hierarhija zavzemala za nekaj, kar ni v skladu s stališčem republiškega političnega vodstva, bi politični forumi zagnali vik in krik o njeni politizaciji. Izjava pa je bila po ugotovitvi novinarke povsem na »liniji« in ji zato vmešavanja v politične zadeve takrat ni nihče očital. In to kljub temu, da je bila izjava svojevrsten presedan, saj je Cerkev na Slovenskem prvikrat od konca vojne samostojno posegla v politično razpravo, in še močno razgreto za povrh, na kar je lucidno opozoril jugoslovanski tisk. Tudi ta primer govori v prid oceni, da sodbo o domnevnem nedopustnem poseganju Cerkve v javno oz. politično razpravo največkrat pogojujejo prikriti nameni političnih botrov tovrstnih kritik.

Družina in preostali slovenski verski tisk je dajal mesto kritiki deviacij v družbi, ki so bile na škodo Cerkvi in vernikom, ne da bi to kritiko stopnjeval vse do zavračanja sistema.

Dr. Alojzij Šuštar in dolgoletni urednik Družine dr. Ivan Merlak. FOTO: arhiv Družine

Verskemu tisku v svoji raziskavi namenjate posebno poglavje. Kako so na verski tisk in morda še posebej Družino gledali v oblastnih krogih v 25 letih, ki jih »pokriva« vaš doktorat?

Družina je začela konec 70. let odločneje dvigovati glas za uresničitev pravic in svoboščin verujočih v jugoslovanski socialistični družbi. Tako je vse pogosteje odpirala vprašanje upravičenosti ateistične vzgoje v šolah, dajala prostor zahtevam po božiču kot dela prostemu dnevu, problematizirala odsotnost oz. okrnjenost duhovne oskrbe v zaporih, bolnišnicah, domovih za ostarele in podobno. Vendar so bila ta prizadevanja vselej konstruktivna, umerjena in niso postavljala pod vprašaj postulatov družbenopolitične ureditve. Družina in preostali slovenski verski tisk je dajal mesto kritiki deviacij v družbi, ki so bile na škodo Cerkvi in vernikom, ne da bi to kritiko stopnjeval vse do zavračanja sistema. V zvezi s tem je zgovorna vsebina razgovora med britanskim generalnim konzulom v Jugoslaviji in predstavnikom slovenske verske komisije v januarju 1982. Konzul je med drugim izrazil mnenje, da Družina skoraj ne politizira in da je zato nezanimivo branje – s tega vidika vsekakor manj kot vselej družbeno polemični hrvaški Glas koncila. Sodim, da je prepričanje slovenske komunistične oblasti, da se je krajevna Cerkev odrekla zadnji sledi ambicije delovati kot politični voditelj slovenskega naroda, imelo za posledico, da oblast v 80. letih na vse pogostejšo kritiko položaja verujočih v družbi ni reagirala na enak način kot v predhodnem desetletju, to je s pogostim klicanjem urednikov na zagovor in bolj ali manj prikritimi grožnjami. Prav nasprotno, pri republiški verski komisiji se je spremljanje verskega tiska skrčilo na golo poročanje o njegovi vsebini, brez za predhodno obdobje značilnih obsežnih analiz in tehtanja ukrepov proti škofom, uredništvom ali novinarjem.

Če skleneva z osebno noto: Kaj pravzaprav mladeniča vaših let pritegne, da se scela posveti raziskovanju polpretekle zgodovine krajevne Cerkve?

Zanimanje za zgodovino me spremlja že od malih nog in odločitev za študij zgodovine je bila zgodnja in nepreklicna. Vselej sem tudi občudoval skrb, s katero je mamičin bratranec, župnik v Čatežu ob Savi Jože Pacek, zapisoval družinsko zgodovino in njegova številna dela s področja lokalne zgodovine, v zadnjem času pa posebej njegovo pionirsko vlogo pri vstopanju Cerkve v javnost še globoko v prejšnjem sistemu. Toda bolj kot vse našteto mi je interes za raziskovanje odnosa med državo in Cerkvijo v Sloveniji zbudil kostanjeviški župnik g. Jože Miklavčič, ki kot voditelj zakonske skupine naša srečanja praviloma popestri z duhovitimi, sladko-grenkimi zgodbicami o svojih izkušnjah z rajnkim režimom. Predstavljajo namreč izraz predanosti Cerkvi in državljanskega poguma, dveh vrlin, ki tudi zaradi okoliščin, osvetljenih v moji disertaciji, redko sobivata v današnjem slovenskem katoličanu.