Msgr. dr. Mitja Leskovar: Po glavnem mestu se diplomati lahko premikajo, vendar samo v spremstvu policije, ki zagotavlja njihovo osebno varnost. FOTO: Tatjana Splichal



Med glavnimi gostitelji papeža Frančiška na štiridnevnem zgodovinskem obisku v Iraku bi moral biti tudi tamkajšnji apostolski nuncij, slovenski nadškof in vatikanski diplomat msgr. dr. Mitja Leskovar, ki pa je zaradi nedavne okužbe z novim koronavirusom še vedno v samoizolaciji. V Družini smo ga predstavili maja lani – potem ko ga je papež Frančišek imenoval za »ambasadorja« svetega sedeža v tej nemirni deželi. Iz arhiva smo potegnili takratni pogovor z njim in v nadaljevanju objavljamo tisti del, ki se nanaša na Irak.

Katere izkušnje na dosedanji diplomatski poti so vas najbolj pripravile na vlogo apostolskega nuncija v Iraku?

Težko odgovorim na to vprašanje, ker ne vem čisto dobro, kaj vse me v Iraku čaka. Težko bi izpostavil kakšne posebne dogodke. Raje bi omenil nekatere ljudi, ki so mi pomagali k boljšemu pristopu in ustreznejšemu razumevanju, zlasti nuncije, s katerimi sem sodeloval: nadškofa Adamsa in nadškofa Changa v Bangladešu, nadškofa Eterovića v Berlinu, nadškofa Diquattra v Indiji. Vsi so odlični ljudje po človeški in profesionalni plati. Veliko so vredne tudi izkušnje, pridobljene na Državnem tajništvu v Vatikanu.

Katere bi utegnile biti prednostne naloge pri službi v Iraku?

Mislim, da je za to še prezgodaj, manjkajo mi podatki, navodila, tudi vsaj osnovne izkušnje iz dežele ... Morda kot prioriteto lahko v tem trenutku postavim le to, da se odpravim tja z odprto glavo in odprtim srcem.

Kako gledate na odhajanje kristjanov iz Iraka in celotnega Bližnjega vzhoda?

Hvala Bogu so se zadeve v Iraku vsaj malo umirile, tako da ne govorimo več samo o odhajanju, ampak tudi o vračanju kristjanov. Pri tem imajo kar nekaj zaslug razni dobrotniki z vsega sveta. Mnogi kristjani so namreč tam izgubili vse in če se vračajo, potrebujejo vsaj streho nad glavo. Imam zaupanje, da položaj ni tako brezupen, kot je bil morda videti še pred tremi leti.


Msgr. dr. Mitja Leskovar svetemu očetu dobrodošlice na iraških tleh ne bo mogel izreči. FOTO: Vatican Media


Ali boste kot nuncij lahko svobodno potovali po Iraku?

To bo odvisno od trenutnih in krajevnih razmer. Vem, da se po glavnem mestu diplomati lahko premikajo, vendar samo v spremstvu policije, ki zagotavlja njihovo osebno varnost. Takšno je trenutno stanje in najbrž bo vsaj v bližnji prihodnosti tako tudi ostalo.

V Bangladešu, Indiji – kjer ste delovali prej – in Iraku so kristjani manjšinsko prebivalstvo. Kakšne izkušnje imate s sobivanjem prebivalcev različnih ver?

Med ljudmi na splošno vlada razumevanje in mirno sobivanje. V Bangladešu sem videl, kako so muslimani povabili kristjane za njihove verske praznike in obrnjeno. Sosedje so se ob takšnih priložnostih vedno med seboj radi obiskovali, tudi v Indiji tega vidim kar nekaj. Na nunciaturi, na primer, vsi zaposleni niso kristjani, imamo nekaj hindujcev, enega muslimana. Moram reči, da pri medčloveških odnosih nisem opazil napetosti in težav. Upam si reči, da teh težav med, recimo temu razumnimi ljudmi, pravzaprav ni.

Med Indijo in Irakom je še ena podobnost: v obeh državah najdemo katoličane različnih obredov.

Res je. V Indiji pri katoličanih poznamo latinski, sirsko-malabarski in sirsko-malankarski obred, v Iraku pa prevladujeta kaldejski in sirsko-katoliški obred, medtem ko je vernikov latinskega obreda manj. Ravno včeraj mi je telefoniral kardinal Alencherry, veliki nadškof v Ernakulamu na jugu Indije, ki je sirsko-malabarskega obreda. Med drugim mi je povedal, da je Sirsko-malabarska cerkev, ki v Indiji šteje okoli 5 milijonov vernikov, nekakšna duhovna hči Kaldejske cerkve, saj so stoletja škofje te Cerkve prihajali z območja današnjega Iraka. Stik, ki sem ga imel s Sirsko-malabarsko in Sirsko-malankarsko cerkvijo, mi bo gotovo v pomoč pri razumevanju mentalitete in za navezavo stikov. Nekaj sester sirsko-malabarskega obreda iz Indije deluje v Iraku in se že veselim snidenja z njimi.

Ali boste jezikom, ki jih znate – italijanščini, angleščini, nemščini, hrvaščini, francoščini in španščini – dodali še arabščino?

Recimo temu takole: bom poskusil. Če si bom »polomil zobe« že kar na začetku, bo verjetno treba odnehati, vsekakor pa imam namen poskusiti. Mogoče se bom naučil vsaj za osnovno komunikacijo. Moj tovrstni poskus v Bangladešu z njihovim jezikom banglo se ni ravno posrečil. Vztrajal sem eno leto, a je šlo počasi. Eden od razlogov je bilo pomanjkanje časa. Druga težava je bila, da uporabljajo drugačno abecedo, sestavljeno iz 49 osnovnih črk, kar dodatno oteži učenje.
_ _ _

*Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (19/2020).*

*Več prispevkov o papeževem obisku v Iraku TUKAJ.*