»Padec bralne kulture vpliva na duhovno rast. Kako bo človek duhovno rasel, če se ne bo znal umiriti, sesti, prebrati božjo besedo, njeno razlago, sporočilo za današnji čas.« FOTO: Tamino Petelinšek/arhiv Družine



Ob slovesu od koprskega škofa msgr. mag. Metoda Piriha smo iz arhiva izbrskali pogovor, ki je nastal že ob koncu leta 2001, tik preden je Družina praznovala 50-letnico obstoja. Škof Pirih je bil namreč zvest in goreč bralec verskega tiska, zato je bila glavnina pogovora namenjena tej temi. Del kulturno, cerkveno-upravno, duhovniško, družinsko in še kako obarvanega pogovora s tedanjim ordinarijem škofije, v kateri se je pred skoraj polnimi sedmimi desetletji rodila Družina, objavljamo ponovno.

Ali se spomnite, kdaj ste imeli prvič v rokah Družino?

Tega se ne spomnim. Ko je izšla prva številka, maja 1952, sem bil dijak in semeniščnik v Pazinu. Tam smo denimo brali Blagovest, ki jo je urejal naš poznejši škof Janez Jenko. Ali je kateri od slovenskih dijakov takrat že imel Družino, ne vem. Sam sem jo zelo verjetno prvič dobil v roke doma ali pa pri domačem župniku.

Kako sicer presojate vlogo verskega tiska v tistih in nekoliko poznejših časih?

Verski tisk je v preteklosti odigral veliko vlogo pri obveščanju, pa tudi pri vzgoji ljudi. V mislih imam obdobje, ko je verskega tiska izredno primanjkovalo – ko so se ljudje kar pulili za izvod Družine ali kakšne druge verske knjige, časopisa. Takrat smo videli, kaj pomeni verski tisk in kakšno moč ima pri oblikovanju vernikov. Najbrž so se te moči zavedali tudi tisti, ki so omejevali naklado verskega tiska. Tudi potem je odločno oblikoval držo vernikov. Kje pa naj bi odrasli ljudje izvedeli, če izvzamemo pridige, kako naj ravnajo kot kristjani, če ne prav iz verskega tiska? Zato zelo spodbujam duhovnike, naj pospešujejo branje verskega tiska. Ta nadaljuje in poglablja njihovo delo pri verouku in pri pridiganju, pri srečanjih s starši in pri drugih priložnostih. Seveda to pomeni tudi odgovornost za delavce pri verskem tisku, da se bodo po strokovni in duhovni formaciji trudili nagovoriti današnjega človeka in odgovarjati na njegove probleme in težave.

Kakšno je torej mesto verskega tiska v slovenski sedanjosti?

Tudi danes ima izjemno pomembno vlogo. Ne moremo še trditi, da imamo pluralna javna glasila, zato je verski tisk za vernike nujno potreben. Dal jim bo ne samo drugačen pogled kot druga javna glasila, ampak, kar je še važnejše – bližal jih bo Cerkvi in Bogu ter povezoval ljudi, ki imajo iste ali podobne vrednote. Težko si predstavljam prebujenega, duhovno zrelega in dejavnega vernika, ki ne bi bral verskega tiska. Ta mu bo kazal nove poglede, širil obzorja in dajal poguma, da bo vztrajal svoji na poti. Spodbujal bo dialog. Predvsem pa menim, naj verski tisk zbuja ljudem znamenja upanja, ki tako manjka današnjim ljudem. Ko opravljam pastoralne vizitacije po škofiji, je eno izmed vprašanj tudi verski tisk. Duhovniki navedejo, koliko imajo izvodov Družine, Ognjišča, še kakšnih drugih verskih časopisov. In potem naredimo sklep: ali je stanje podobno kakor pred štirimi leti, slabše ali pa v kakšni župniji tudi boljše – kar je naša iskrena želja.


»Kje pa naj bi odrasli ljudje izvedeli, če izvzamemo pridige, kako naj ravnajo kot kristjani, če ne prav iz verskega tiska? Zato zelo spodbujam duhovnike, naj pospešujejo branje verskega tiska.« FOTO: Tatjana Splichal


Ker ste pravzaprav v vlogi »lastnika« – ustanoviteljice Družine so namreč slovenske škofije –, vas lahko prosim tudi za kakšno kritično misel. Ali v Družini kaj pogrešate ali je morda česa preveč?

(nasmeh) Odgovor na vaše vprašanje bi bil lahko le subjektiven, ker vsak vidi pač tisto, kar njemu najbolj odgovarja. Vendar menim, da moramo biti na področju verskega tiska zelo široki – to širino in bogastvo pa najdem v Družini. Tudi zato bi se rad najprej zahvalil vsem, ki ustvarjajo verski tisk, zaradi visokega jubileja na poseben način tistim, ki ustvarjate verski tednik Družino. Teden za tednom jo z veseljem jemljem v roke. Bogata je in – obširna. Morda se kdo pred tolikim branjem na začetku celo ustraši, vendar naj izbere tisto, kar najbolj potrebuje in kar mu je najbližje. Prepričan sem, da bo vsak dobil kaj zase: kritično, duhovno, kulturno misel, komentar, ki navadno obravnava dogodke iz našega družbenega, včasih tudi političnega življenja … Družina – in verski tisk na sploh – nosi veliko odgovornost za to, da bi nas približala Cerkvi, Bogu, da bi v nas zbujala plemenite domoljubne vrednote, da bi ljudi povezovala med seboj. To so velike naloge. Uredniki jih gotovo imate pred očmi kot cilj, ki ga želite doseči.

Vas smem vprašati, kaj trenutno berete?

Isti dan, ko sem jo dobil, sem prebral zanimivo knjigo Moje oko je pero, ki so jo za praznik Brezmadežne izdali slovenski bogoslovci. Res sem jo prebral na dušek. Osebno me je nagovorila. Ustavil sem se ob mislih devetih pisateljev, laikov, ki so spregovorili o podobi duhovnika v sedanjem času. Za njo pa sem vzel v roke zadnjo knjigo, ki je izšla pri Ognjišču, Lepše življenje pisatelja Ivana Sivca.

Sami imate torej pogosto v rokah knjigo, to pa vedno manj velja za večino slovenskega prebivalstva. Ali vas skrbi padec bralne kulture?

Zelo. Človek razmišlja, kako se lotiti tega problema. O pomenu branja so napisali lepe stvari nemški škofje v izjavi komisije za sredstva družbenega obveščanja o knjigi in branju. Tu je zelo poudarjen pomen branja v duhovnem življenju. Ni naključje, da je Bog izbral besedo, ki nam je spregovorila, in da smo njegovo besedo ohranili v knjigi vseh knjig, v Svetem pismu. Da bereš, se moraš umiriti in zbrati. V današnjem svetu, ko vsi ljudje hitijo, je to izjemno težko. Na nas pritiska množica informacij. Človek mora izbirati med njimi in izbrati take, ki mu bodo pomagale preživeti in duhovno rasti. Knjiga je dragocena v kriznih trenutkih bivanja, ko človek išče odgovore na temeljna vprašanja. Raziskave kažejo, da ljudje takrat največ sežejo po knjigi. Večkrat se vprašam: ali bo to storil tudi človek, ki ni nikoli vzel knjige v roke? Branje knjig in poglobljenih stvari je danes potrebno tudi zato, ker nam številni drugi mediji na hitro sporočajo in so te informacije delne, včasih celo zavajajoče. Šele poglobljeno branje nam daje jasnejšo in popolnejšo sliko. Brez poglobljene in celovite podobe o svetu, družbi in človeku se bo človek težko pravilno odločal.

Padec bralne kulture vpliva na duhovno rast. Kako bo človek duhovno rasel, če se ne bo znal umiriti, sesti, prebrati božjo besedo, njeno razlago, sporočilo za današnji čas; jo potem pred Bogom premisliti in ga v molitvi prositi za moč in pomoč, da bo mogel njegovo besedo uresničiti v življenju? Kako se bo človek srečal z bogatim sporočilom velikanov krščanske duhovnosti, če ne bo bral? Kako bo zagovarjal svoje versko prepričanje, če ne bo bral dobre knjige?

Nepoglobljen človek bo zato hitro plen raznih demagogov, morda ljudi, ki zavajajo. Zato je v nekem smislu resnično reklo: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Seveda je treba branje izbirati. Vsak vernik se mora vprašati: ali mi tisto, kar berem, pomaga k duhovni rasti; ali se po branju bližam Bogu in človeku ter postajam bolj odprt za dobro?

FOTO: arhiv Družine


Najbrž je šola tisto okolje, ki lahko pomembno vpliva na odnos mladih do branja, do duhovnih vrednot. Ali ste se tudi zato odločili za postavitev škofijske gimnazije v Vipavi?

Težko bi rekel, da smo imeli pred očmi predvsem bralno kulturo, ko smo se odločali za novo gimnazijsko stavbo. Seveda pa je res, da smo mislili na vzgojo za človeške, moralne, verske in narodne vrednote. V tem pa je zajeto tudi vprašanje duhovne rasti dijakinj in dijakov, ki je, če se naslonim na prej povedano, tesno povezana prav z bralno kulturo.

Kako sicer z nekaj časovne razdalje presojate odločitev za vipavsko gimnazijo? Ali vam je morda kdaj žal, da ste se odločili za ta gmotno zelo zahtevni projekt?

Ni mi žal niti trenutek! Včasih je bilo slišati tudi kakšen pomislek, češ, ali je glede na stanje, kakršno je v škofiji in v vsej Sloveniji, ko nataliteta pada, takšen projekt smiseln. Dosedanje izkušnje kažejo, da nedvomno je. Res je naša škofija skromna, tudi iz naslova vračanja premoženja, ki ga je prejšnja oblast vzela Cerkvi, si ni bilo mogoče kaj dosti pomagati, vendar pa poleg osnovnih stvari, ki jih potrebujemo kot bistvene za svoje življenje in delovanje – župnišč, veroučnih prostorov, tu in tam še kakšne druge stavbe za verske namene po župnijah –, potrebujemo takšno stavbo. Gotovo bo lahko dobro služila cerkvenim namenom, tudi če bi se demografske ali kakšne druge razmere v naslednjih dvajsetih ali več letih tako drastično spremenile, da sedanja dejavnost več ne bi bila mogoča.

/…/

Kje so po vašem mnenju temeljni vzroki, da se odprtost za življenje zmanjšuje?

Nedvomno je velik krivec za to stanje porabniška miselnost, ki je človeka ponižala na proizvod. Danes menimo, da človeka lahko proizvedemo. Nemški kardinal Kasper je opozoril na nevarnost, da začnem misliti, kako lahko tisto, kar proizvedem, tudi zavržem. Človeška oseba pa ima táko dostojanstvo, da ga ne moremo ne jaz ne mi vsi skupaj proizvesti, še manj pa uničiti. Narašča tudi število parov, ki ne morejo imeti otrok. Svoje prispevata naša zakonodaja in družinska politika, ki ne stojita dovolj ob strani materam in družinam z več otroki.

Kaj lahko na tem področju naredi Cerkev?

Marsikateri duhovnik mi je dejal, kako ga je presenetil pogovor s starejšimi ljudmi, ki so imeli veliko otrok in so zagotavljali, kako so se zanje zavestno odločali. V veri v Boga so dobivali smisel za darovanje v življenju. Vedeli so, da je ljubezen prava, ko je zvesta in pristna, ko se je sposobna žrtvovati za druge. V osebnem stiku s Kristusom so po osebni in družinski molitvi, po maši in drugih zakramentih stopali v stik s Kristusovo ljubeznijo in ta je šla v darovanju do konca. Ta drža darovanja je v njih ustvarjala odprtost za življenje in sposobnosti za darovanje za druge. Tudi takrat ni bilo vse idealno, a vendar imamo čudovite zglede krščanskih družin, čudovite like darujočih se mater in skrbnih očetov. Z upadanjem zakramentalnega življenja upada tudi smisel za družino, trdnost zakonov, ljubezen do večjega števila otrok in sprejemanje življenja.

Seveda se Cerkev ne sme slepiti, da ji bodo ploskali, ko se bo zavzemala za svetost zakonske zveze in za družinske vrednote, vendar se svojemu poslanstvu ne more in ne sme izneveriti. Na različne načine mora oznanjevati vrednote življenja in, kolikor more, družinam v potrebi, zlasti številnim družinam, pomagati tudi praktično, morda prek Karitas in drugih ustanov v župniji, v škofiji in v Cerkvi na Slovenskem.


»Danes menimo, da človeka lahko proizvedemo. Nemški kardinal Kasper je opozoril na nevarnost, da začnem misliti, kako lahko tisto, kar proizvedem, tudi zavržem. Človeška oseba pa ima táko dostojanstvo, da ga ne moremo ne jaz ne mi vsi skupaj proizvesti, še manj pa uničiti.« FOTO: Tatjana Splichal


Včasih slišimo na račun duhovnikov očitek, češ kaj nam pridigate o družinskem življenju, ko pa sami družine nimate. Kakšen je vaš odgovor na takšna stališča?

Gotovo je ta očitek »zanimiv«, na prvi pogled kar privlačen, vendar se moramo zavedati, da človek ne bo mogel imeti vseh življenjskih izkušenj. Po tej logiki bi zdravnik lahko svetoval rakavemu bolniku le v primeru, če bi sam imel raka. Ali bi lahko samo depresiven človek pomagal človeku v depresiji? Pa vemo, da ni tako. Tudi duhovnik ima izkušnjo družine, mnogokrat zelo lepo. Sam je namreč rastel in bil vzgojen v družini, srečuje se z družinami in podobno. Naj ponazorim s primerom. K nekemu duhovniku je prišla žena v družinskih težavah. Pravzaprav bi se je duhovnik rad rešil, a je bila zelo odločna: »Bila sem že pri psihiatru, a on je poročen! Sedaj hočem slišati še neobremenjeno mnenje neporočenega človeka!« In je spregovorila o svojih težavah … Pri reševanju družinskih in zakonskih težav je dragocena pomoč krščanskih zakoncev. Ker sta ta dva zakramenta, duhovništvo in sveti zakon, socialna zakramenta, se lahko dobro dopolnjujeta: duhovniku je v veliko pomoč, če ima v župniji zakonsko skupino, po drugi strani pa duhovnik z izkušnjami in znanjem pastoralista in teologa lahko veliko pomaga krščanskim družinam.

Pravite, da ima vsak duhovnik osebno izkušnjo družine – tiste, v kateri je rastel. Iz kakšne družine izhajate?

Rastel sem v kmečki, preprosti, veliki družini. Bilo nas je osem otrok: prvih pet se je rodilo pred vojno, tako da smo vojna leta preživeli pet otrok, mama, stara mama, stari oče in, če nista bila na fronti, naprej v italijanski vojski, potem pri partizanih, še oče in stric. Doma nas je bilo torej deset. V letih 1945, 1947 in 1951 so se rodili še trije otroci. Sam sem šel leta 1949 v malo semenišče v Pazin, dve sestri sta šli v gimnazijo v Novo Gorico. Ko smo prihajali domov, smo imeli doma cele »prireditve«. Ni bilo ne radia ne televizije, takoj po vojni niti elektrike ne, vendar smo si imeli veliko povedati.
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

V Gospodu je zaspal upokojeni koprski škof Metod Pirih

»Kristusa sem oznanjal skupaj z vami in po vas«

Slovo od pokojnega škofa Metoda Piriha že v četrtek

»Kot bi bil z vsemi sorodnik ali sosed«