Revija Ognjišče je torej vstopila v 60. leto izhajanja. Ob tej priložnosti smo iz arhiva »potegnili« pogovor, ki smo ga s komunikologom mag. Božom Rustjo za prilogo Slovenski čas pripravili ob zlatem jubileju Ognjišča, torej leta 2015, objavili pa januarja, v mesecu verskega tiska. Čeprav je od objave minilo devet let – v tem času smo se poslovili od ustanovitelja Ognjišča, legendarnega Franca Boleta (1932–2020) –, pogovor, ki ni predstavil le zgodbe Ognjišča in njegovega sedanjega odgovornega urednika, temveč se je celovito ozrl na medijske razmere v Sloveniji, ohranja polno veljavo.

Naj vabilo k branju izzveni tudi kot čestitka Družininega uredništva kolegom in prijateljem pri Ognjišču!

Ko je aprila 1965 izšla prva številka takrat še Farnega ognjišča …

… nisem imel niti dve leti.

In seveda še nisi znal brati.

Res ne, a Ognjišče je bilo že takrat pri nas doma. V Postojni je živela mamina sestrična, sestra p. Lojzeta Bratine. Naši mami in njeni tašči, očetovi mami, je poslala prve tri številke Farnega ognjišča; bile so še ciklostirane. Zanimivo pri tem je, da jih je poslala po sorodniku miličniku. Tisti, ki bi moral po službeni dolžnosti preprečevati širjenje Ognjišča, ga je prvi prinesel v naš dom. Žal se ti izvodi niso ohranili; danes bi bili prava dragocenost, saj so prve številke – takrat je bila naklada 1.200 izvodov – zelo redke.

V otroških letih sem bil raznašalec verskega tiska: Družine, Ognjišča …, zato sem poznal skoraj vse hišne številke v domači vasi, saj so imeli skoraj vsi kaj naročeno.

Tega srečanja z Ognjiščem se najbrž ne spomniš. Katero pa ti je ostalo v spominu kot prvo?

V otroških letih sem bil raznašalec verskega tiska: Družine, Ognjišča …, zato sem poznal skoraj vse hišne številke v domači vasi, saj so imeli skoraj vsi kaj naročeno. Že v najstniških letih pa je nekega dne farovška kuharica Nežka poklicala: »Urednik Ognjišča je prišel, pridite pomagat!« Res je prišel Franc Bole slikat Tominčevo sliko Marija z Jezusom varuje Kamnje. Potreboval je lestev, da je šel po sliko in jo postavil v primeren položaj za fotografiranje. Čez nekaj dni kuharica znova kliče na pomoč: spet je prišel urednik Ognjišča in spet potrebuje lestev. Izkazalo se je, da je prišel fotografirat isto sliko. Ko danes obujamo spomine, ga dražim, da je prvič gotovo prišel fotografirat brez filma v aparatu, pa ni bilo tako: film je bil v aparatu, a se je zaradi napake vrtel »v prazno«. Kakor koli: posnetek, ki ga je v drugo napravil Bole, je bil tako kakovosten, da smo ga digitalizirali in sem ga uporabil za podobico ob lanski srebrni maši. Moje prvo srečanje z Ognjiščem, pri čemer imam v mislih njegove ustvarjalce, je bilo torej precej zabavno. Ta na videz droben dogodek lahko razumemo tudi simbolično: kaže na Boletovo že skoraj pregovorno raztresenost in pozabljivost, a hkrati prav tako pregovorno kakovost njegova dela.

Ali si verski tisk spremljal v času teološkega študija?

Seveda. A ne le domačega, temveč tudi zamejskega in tujega. V semenišče v Vipavo in pozneje v ljubljansko bogoslovje smo dobivali tržaški in goriški verski tisk, v njem sem bral komentarje, ki so bili drugačni od domačih, kjer je bilo teže jasno zapisati svoje mnenje. Tako sem se najbrž podzavestno učil argumentirano in svobodno utemeljevati svoje stališče, kar mi je pozneje zelo koristilo pri pisanju. Zdi pa se mi, da to še danes manjka mnogim ljudem. Med študijem sem začel tudi sodelovati z verskim tiskom, zlasti zadnja leta. Mnogi so bili prepričani, da v Družino pišem pod okriljem sorodnika dr. Draga Klemenčiča, vendar mi je vrata dejansko odprl Jože Zadravec in drugi. Pozneje pa sem precej pisal za Družinino Družinsko prilogo, na primer ocene knjig in gledaliških predstav. Tedanji urednik p. Vinko Škafar je znal dobro spodbujati. V tej prilogi sem začel objavljati tudi zgodbe, ki so pozneje izšle v zbirki Zgodbe za dušo.

Božo Rustja je tudi pisec številnih knjig. FOTO: Benjamin Pezdir

Zakaj torej nisi končal na Družini, kjer bi bila danes kolega, temveč si pristal pri Ognjišču?!

(smeh) Zanimivo vprašanje. Veliko publicističnih korakov sem res naredil pri Družini, za kar sem ji zelo hvaležen. A stvari so se obrnile drugače. Leta 1989, ko sem imel novo mašo, je bil jeseni svetovni kongres verskega tiska (UCIP) v Ruhpoldigu. Kot zanimivost: na nasprotni strani, morda 20 kilometrov proč, je Obersalzberg, kjer je imel Hitler »slavno« Orlovo gnezdo. Tam sta bila taboriščnika moj nono in Klemenčičev oče. Kopati sta morala po tistih gorah rove, kjer naj bi se reševal Hitler s svojo elito. Še pred tem srečanjem na jugu Bavarske pa sem bil – spet po posredovanju Družine in Draga Klemenčiča – na prvi UCIP-ovi univerzi katoliške zveze mladih časnikarjev v Švici in Franciji. Povabili so me, da bi sodeloval pri vsebinsko odprtem natečaju. Napisal sem prispevek o položaju verskega tiska na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Za prispevek, ki naj bi bil najboljši iz Jugoslavije – no, morda je bil tudi edini (smeh) – sem dobil priznanje, ki mi je bilo javno podeljeno v Ruhpoldingu. Tam je bil tudi Franc Bole in po tistem je začel sistematično »bombardirati« mene in škofa, da bi prišel na Ognjišče. Tako sem se že jeseni leta 1990 znašel na uredništvu, tako da letos /torej 2015; op. B. Š./ praznujem srebrni jubilej. Vmes sem bil skoraj tri leta na študiju komunikologije in teologije v Rimu.

K Ognjišču sem sprva prišel zlasti zaradi ustanovitve revije Molimo s Cerkvijo, ki je izhajala približno štiri leta. To je bila nekakšna različica revije Magnificat. Projekt smo končali, ker naklada ni bila ravno visoka. Danes se to morda sliši skoraj smešno, saj je bila ta »nevisoka« naklada dvakrat višja od naklade revije Magnifikat, ki jo zdaj uspešno izdaja Družina. Že ta podatek pove marsikaj o nekdanjih in sedanjih razmerah.

Študij v Rimu sem končal leta 1997 brez ene same ure o internetu.

V teh letih so se stvari v splošni in katoliški medijski krajini bistveno spremenile. Z njo najbrž tudi Ognjišče.

Medijski prostor se je res popolnoma spremenil. Prvič, prišlo je do demokratizacije in osamosvojitve; drugič, prišlo je do nove komunikacijske revolucije, ki jo je sprožil pojav interneta. Za ponazoritev: študij v Rimu sem končal leta 1997 brez ene same ure o internetu. Ko smo se zadnjo uro pri zgodovini komunikologije pogovarjali s profesorjem, smo mu rekli, naj prihodnjim rodovom vendarle pove kaj o internetu, ki je takrat delal šele prve korake. Tudi Ognjišče je šlo v tem času skozi več majhnih »revolucij«, od zvečanja formata do širitve vsebine …

… za sto odstotkov!

Res je. Kot mladinsko prilogo smo vključili nekoč samostojno Sončno pesem … Veliko stvari se je spreminjalo, a postopno, da ljudje marsičesa skoraj niso opazili. Če pa bi danes hkrati vzeli v roke Ognjišče izpred 25 let in današnje, bi tudi površen opazovalec videl velike razlike: Nekoč je bilo vse skupaj veliko bolj skromno, na manj kakovostnem papirju, s slabšim, delno črno-belim tiskom … Po drugi strani pa je prav tisto majhno, na videz skromno Ognjišče med ljudmi opravilo izjemno veliko nalogo in poslanstvo.

FOTO: Tatjana Splichal

Po svoje paradoksalno je, da je imelo tisto »malo« Ognjišče precej drugačno naklado od današnjega obsežnega, vsebinsko zelo raznolikega, kakovostno natisnjenega, grafično dodelanega …

Razlogov za to je precej …

 V tišini enoumja pa tudi medijsko precej nezanimivega dogajanja (ko berem dnevnike Alojza Rebule iz sredine 70. let prejšnjega stoletja, pogosto zapiše: novoletna Sobotna priloga Dela – kilogram papirja, pa nimaš kaj brati) je bilo pisanje Ognjišča opazno drugačno.

Če smem vskočiti: Ali tudi splošni padec zaupanja v Cerkev? V kolikšni meri za osrednje slovenske katoliške medije, ki so razumljeni kot del institucionalne Cerkve, velja pravilo vezne posode: ko se je po osamosvojitvi iz različnih razlogov zniževalo zaupanje v cerkveno ustanovo, se je zniževalo tudi število naročnikov?

Najbrž je tudi to eden izmed razlogov, a gotovo ne edini. V neki knjigi o zgodovini komunikacije sem našel lepo primero: Ko je popolna tišina, slišiš celo kapljanje vode iz pipe, če pa ti pod oknom razbija kompresor, ki ruši beton, te kapljanje vode prav nič več ne moti. Kaj šele, če je takih kompresorjev več. Podobna je bila vloga Ognjišča. V tišini enoumja pa tudi medijsko precej nezanimivega dogajanja (ko berem dnevnike Alojza Rebule iz sredine 70. let prejšnjega stoletja, pogosto zapiše: novoletna Sobotna priloga Dela – kilogram papirja, pa nimaš kaj brati) je bilo pisanje Ognjišča opazno drugačno. Bilo je sodobno, če hočeš tudi prozahodno, preseglo je okvire zgolj katoliškega prostora. Vsaj na skrivaj so ga brali tudi mnogi drugi. To je bila tista kaplja vode v tišini. Ob današnjem hrupu kompresorjev kaplja vode ni več tako opazna.

Ključen je tudi že omenjeni pojav interneta. Tam najdeš vse. Naj za ponazoritev navedem argumentacijo odpovedi Ognjišča, ki sem jo prejel te dni: pohvali, da je revija kakovostna, je sledilo pojasnilo, da je doma nimajo več časa brati, osnovne informacije pa dobijo na naši spletni strani in tudi drugih katoliških spletnih straneh. Pa pravzaprav sploh ni šlo za pravo odpoved, saj je mož, ki je pisal, ponudil plačevanje naročnine za koga drugega, ki bi še imel čas brati, pa si Ognjišča iz gmotnih razlogov ne more naročiti. Primer, ki ga lahko v marsičem posplošimo: mnogi danes delajo tudi deset in več ur, ob tem za pot porabijo uro ali dve in so tako dvanajst ur zdoma. Kdaj pa naj v miru in poglobljeno berejo? Tudi to ni zanemarljiv podatek.

Ena izmed ključnih težav velikega dela slovenskih medijev je nepregledna ali pa interesno skrojena lastniška struktura. Razčistimo enkrat za vselej: Kakšna je lastniška struktura Ognjišča?

Revija Ognjišče – in tudi Radio Ognjišče – je v popolni lasti Tiskovnega društva Ognjišče. Seveda takoj sledi vprašanje …

… kdo so člani tega društva.

Sestavljamo ga predvsem duhovniki, ki smo ali so bili povezani z Ognjiščem. Še zdaj so njegovi člani denimo Bojan Ravbar, Milan Nemac in še nekateri drugi, ki so bili zraven pri prvih korakih revije. Nad duhovniki in tudi laiki, ki so tu zaposleni in prav tako člani društva, pa bdi Cerkev, v našem primeru predvsem koprski škof. Tega ozadja nikoli nismo skrivali.

Nikoli nisem čutil niti sugestij, kaj šele »ukazov«, o čem naj pišemo – čeprav bi bil morda kdaj kakšnega namiga tudi vesel. Že to kaže na našo avtonomijo in neodvisnost.

Kaj takšna lastniška struktura, ki je blizu institucionalni Cerkvi, a ima lastno organizacijsko obliko, pomeni za avtonomnost uredniške politike Ognjišča?

Nikoli nisem čutil niti sugestij, kaj šele »ukazov«, o čem naj pišemo – čeprav bi bil morda kdaj kakšnega namiga tudi vesel. Že to kaže na našo avtonomijo in neodvisnost. Seveda pa te neodvisnosti ne smemo narobe razumeti. Mi smo zavestno zavezani sporočilu evangelija in Cerkve. Tudi ko smo ustanavljali tiskovno društvo, smo si jasno postavili to zavezo. Naša svoboda je, da delamo za Cerkev, da krščansko sporočilo prevedemo v današnji čas, ga aktualiziramo.

Ali to pomeni, da želite javnosti prinašati le »lepo« stran Cerkve in življenja kristjanov? Hitro preverljivo dejstvo je, da vsaka ustanova, ki želi biti v javnosti predstavljena le s svoje »sončne plati«, »senčno« pa skriva, v sodobni družbi, kjer vedno znova poslušamo zahtevo o popolni preglednosti, ne more biti verodostojna. Cerkev pri tem ni izjema. Kakšne naloge to postavlja pred katoliške medije?

Preglednost … Zamislil sem se nad dejstvom, da tisti, ki od Cerkve zahtevajo popolno transparentnost – recimo nekateri novinarji pri Dnevniku –, niso enako zahtevni glede lastne lastniške strukture in njenega ravnanja. Ne želim, da bi bil ta primer napačno razumljen, pokazati hočem le, kako se neodvisnost nekje konča. Moj prvi učitelj novinarstva Drago Klemenčič je rekel: »Nič ni bolj odvisnega kot neodvisni medij.«

Kritičnost do Cerkve nam nalaga naša ljubezen do Cerkve; zaradi ljubezni do Cerkve o določenih stvareh v njej ne moremo molčati.

A pustiva druge in se vrniva h kritičnosti do sebe, do Cerkve. Večkrat smo se o tem pogovarjali na sejah uredništva. Prevladalo je stališče, da je v teh težkih, kriznih časih naša naloga predvsem, da damo ljudem upanje, da pokažemo predvsem na lepe stvari, ki jih v Cerkvi ne manjka. Nikoli pa nismo skrivali nelepih stvari. Pisali smo o mariborski zgodbi, o pedofiliji, tudi o drugih problemih, niso pa to bile glavne teme. Ne bi želel, da bi imeli v Sloveniji tako stanje, kot je v nekaterih zahodnih državah, kjer imajo tudi v katoliških medijih kritičnost do Cerkve zaradi kritičnosti same – da so pač enaki drugim medijem. Kritičnost do Cerkve nam nalaga naša ljubezen do Cerkve; zaradi ljubezni do Cerkve o določenih stvareh v njej ne moremo molčati. 

Pri Ognjišču pa je glede tega še en objektiven problem: mi smo vendarle mesečnik. Nikoli ne bomo mogli prvi poročati o nekem škandalu v Cerkvi. Že Družina kot tednik ima podobne težave. Mislim, da je p. Federico Lombardi rekel: Ni prav, da člani Cerkve o aferah v Cerkvi izvemo samo iz necerkvenih medijev. A v Sloveniji je realno stanje takšno, da nimamo katoliško naravnanega dnevnika, zato smo vsaj na ravni tiskanih medijev omejeni na tedenski oziroma mesečni odziv.

V predavanju za hrvaške kolege ob 20. obletnici njihovega združenja katoliških časnikarjev sem omenil neko misel, ki jih je, tako se mi vsaj zdi, posebej nagovorila. Cerkveni mediji smo t. i. komunitarni mediji. Medije namreč lahko klasificiramo na nacionalne, komercialne in komunitarne. Kaj so prvi in drugi, vemo, komunitarnemu mediju pa gre predvsem za to, da poveže člane neke skupnosti, ne toliko kritizira institucijo, katere glas je, temveč skuša v njej iskati pozitivne stvari, jo promovirati. Kot denimo Lovski vestnik ne bo pisal o tem, da so tisti, ki hodijo na lov, krvoločneži, tudi katoliški mediji ne moremo sprožati tem, ki bi postavljale pod vprašaj nauk, cerkvene temelje. Potem sploh nismo potrebni. A še enkrat: v tej drži se nikoli nismo odrekli kritičnosti. Pisali smo tudi o problemih, povezanih z birmo, težavah duhovnikov, kot so osamljenost, nerazčiščena materialna osnova za njihovo življenje v nekaterih župnijah … Kritičnost je in je vedno bila, ni pa v ospredju.

Mag. Božo Rustja je bil kot nekdanji Družini kolumnist v rubriki »Na prepihu« sogovornik pri okrogli mizi ob vstopu v praznovanje 70. leta Družine. FOTO: Tatjana Splichal

A vedno postavljena v okvir edinosti Cerkve, vrednote, ki je katoliški mediji ne bi smeli izgubiti izpred oči.

Seveda, kajti sicer postanemo kateri koli, ne več katoliški medij, in udrihamo po Cerkvi, kakor je to pri nas popolnoma nekritično v modi.

Naši bralci upravičeno pričakujejo, da bodo pri nas dobili drugačen pogled na Cerkev kot pri prevladujočih medijih.

Ali se vendarle lahko katoliški mediji od »svetnih« česa naučimo? V čem so nam lahko korektiv?

Učljiv človek se lahko uči iz vsega – tudi iz najslabšega članka. S tem nočem reči, da so vsi drugi mediji slabi. Veliko jih spremljam, tudi zelo natančno. Od njih se lahko naučimo zanimivega podajanja vsebine, aktualnosti, ne moremo pa popolnoma prevzeti njihovega načina delovanja. Ne nazadnje tudi zato, ker naši bralci od nas pričakujejo, da smo drugačni. Prav je, da imamo medije, ki z različnih zornih kotov osvetljujejo iste pojave. Naši bralci upravičeno pričakujejo, da bodo pri nas dobili drugačen pogled na Cerkev kot pri prevladujočih medijih.

Ali se v tem skriva del odgovora na vprašanje, ki si ga postavil v naslov že omenjenega predavanja hrvaškim kolegom: Ali je v moderni družbi prostor za katoliške medije?

Seveda je prostor. Katoliški tisk naj bi dajal celostni pogled na Cerkev. V želji po senzacionalnosti, da bi bili čim bolj brani, drugi mediji pogosto napihnejo posamezne napake, ki imajo sicer stvarno osnovo, niso pa bistvo Cerkve.

Naj dam še en primer – gasilce. Gasilski vestnik ne bo pisal, da so gasilske veselice samo pijančevanje, temveč bo pisal predvsem o tem, kako gasilci rešujejo življenja, se v tem služenju žrtvujejo. To ne pomeni zanikanja problema gasilskih veselic, a krivični bi bili, če bi gasilce zreducirali na pijančevanje na teh veselicah. Koliko so v zadnjem času dobrega naredili!

Kdor bo prijel v roke Ognjišče, bo vedel, da se lahko zapisanega drži, če se želi držati nauka Cerkve.

Osebnosti leta 2014 po nekaterih medijskih izborih.

Se podpišem. Ni torej vsa resnica o gasilcih v veselicah in tako tudi ni vsa resnica o Cerkvi v škandalih, o katerih – in samo o njih – poroča marsikateri medij. Katoliški mediji moramo poročati celostno. Pogosto sicer slišimo očitek, da se gremo nekakšno »getoizacijo« s svojimi glasili, češ, saj je večina tudi cerkvenih informacij tako ali tako dosegljiva drugje. A katoliški mediji morajo biti jamstvo, da je to, kar prinašajo, v skladu s katoliškim naukom. Kdor bo prijel v roke Ognjišče, bo vedel, da se lahko zapisanega drži, če se želi držati nauka Cerkve. Danes, ko je toliko duhovne zmede, se mi zdi to izredno pomembno. S tega vidika so katoliški mediji nenadomestljivi. Podobno vlogo imajo v dezorientaciji družbenega življenja. Poglejva samo bioetiko. Katoliški pogled na bioetiko, ki je tako izdelan, po svoje tudi težak, ko dosledno brani človekovo osebo in njegovo nedotakljivo dostojanstvo – kje ga boš našel razen v katoliških medijih?!

Ko nam danes padajo naklade, se pogosto sprašujem: Kje in kako bo lahko sodoben kristjan ob številnih političnih, socialnih, bioetičnih in še kakšnih dilemah dobil oporišča za svoje življenje po veri in utemeljevanje krščanskega pogleda na pereča družbena vprašanja?

Božo Rustja v družbi novinarskih kolegic s. Romane Kocjančič (TV Slovenija) in Barbare Kastelec (Družina) na tradicionalnem srečanju katoliških časnikarjev pri ljubljanskem nadškofu ob godu sv. Frančiška Saleškega januarja 2016. FOTO: Jožef Pavlič

Tu trčiva ob identitetna vprašanja. Ali ima verski tisk na Slovenskem še »identifikacijsko vlogo«? Včasih je veljalo, da si lahko nekoga presojal tudi po tem, kakšni časopisi ležijo na njegovi domači mizi. Ognjišče ali Družina na njej sta jasno kazala na »drugačnost«, nekakšno »opozicijsko držo« pred letom 1990. Danes pa …

Ko sem kot otrok nosil verski tisk, sem točno vedel, v katero hišo ga ne bom nesel. Učiteljicam ga recimo nisem nesel. Ne trdim, da ga niso brale, a nisem ga smel prinesti, ker ga uradno in javno niso smele imeti. Za druge je bil del istovetnosti. Danes te identifikacije ni več. Zanimivo bi bilo narediti raziskavo med mladimi, ki so bili te dni v Pragi /na taizejskem evropskem srečanju mladih 2014; op. B. Š/ ali pa jeseni v Stični, in jih vprašati, ali imajo doma naročen kakšen verski tisk. Domnevam, da bi bila raziskava porazna. Pa nikakor ne smemo reči, da ti mladi ničesar ne čutijo do Cerkve. Saj bi sicer zelo verjetno ne šli v Prago ali Stično. Podobno bi se najbrž zgodilo, če bi delali raziskavo med dijaki katoliških gimnazij.

 Oblika izpovedovanja vere se je zelo spremenila. Tudi zato je verski tisk, ki spodbuja k racionalni refleksiji, izgubil identifikacijsko moč.

Kaže se še ena značilnost vere. Včasih je morala biti bolj razumsko utemeljena, danes pa čedalje manj ljudi išče takšno utemeljitev in ostaja na ravni čustev. Tudi med kristjani raste število tistih, ki pod vplivom neracionalnosti ali celo protiracionalnosti newagea govorijo le o angelih, pozitivnih energijah … Oblika izpovedovanja vere se je zelo spremenila. Tudi zato je verski tisk, ki spodbuja k racionalni refleksiji, izgubil identifikacijsko moč.

Verski tisk tudi danes prihaja med ljudi po včasih nenavadnih poteh. Podobno velja za slišnost Radia Ognjišče. Kdo vse ti da vedeti, da te je poslušal na radiu!

Kako se vendarle približati vedno večjemu delu vernega občestva, ki ni dejavno vpet v cerkveno dogajanje, ampak je na njegovem obrobju ali še čez? Ali lahko verski tisk »zdrami« tudi koga, čigar vera je »že precej 'zarjavela'«, kot je bila ena izmed ambicij Ognjišča na začetku njegove poti; gre torej na obrobja …

… s papežem Frančiškom. Upam, da že gre! Naj nadaljujem s primerom učiteljic. Kmalu po posvečenju sem bil v Soški dolini. Grem skozi Volče. Tam je bila doma moja učiteljica. Ustavim se in se odločim, da jo grem pozdravit. Več kot odsloviti me ne more, si mislim. Pa je bila obiska zelo vesela. In kaj mi je pokazala? Novomašno Družino z mojo sliko: »Ne misli, da te ne spremljam!« Dejala mi je, naj bom srečen, ker imam tako lep poklic, izročila mi je darilo … To mi je dalo zelo misliti. Spremljala je mojo pot v verskem tisku, ki ga je brala pri svoji mami. Verski tisk tudi danes prihaja med ljudi po včasih nenavadnih poteh. Podobno velja za slišnost Radia Ognjišče. Kdo vse ti da vedeti, da te je poslušal na radiu!

Svojim študentom na teološki fakulteti vedno rečem: Ko boste delali župnijska oznanila, kar vam bo morda kdaj celo odveč, vedite: Ko jih stara mama prinese domov, vanje ne bo pogledala le ona, temveč še marsikdo, ki se bo oglasil pri njej. To mi ne nazadnje dokazuje dejstvo, da sem moral kot tiskovni predstavnik koprske škofije pred novinarji zagovarjati duhovnika, ki sta nekaj napisala v oznanilih, kar je nekoga, ki ni hodil v cerkev, tako zbodlo, da je o tem obvestil novinarje. Verski tisk tako ali drugače pride do ljudi, ki niso čisto v Cerkvi.

Nekoč je skoraj kot pregovor veljala ugotovitev, da je široko dostopen verski tisk nekakšen »kaplan«, ki župniku na župniji pomaga pri pastoralnem delu. Ali danes še velja takšna ugotovitev?

Pri veliko duhovnikih še velja, pri marsikom pa ne, sploh če niso več rasli ob verskem tisku. To velja zlasti za mlajše generacije, ki živijo v čisto drugem komunikacijskem svetu.

Sam sem Gutenbergov človek, zato mladim generacijam pri predavanjih polagam na srce, naj oni, ki so zrasli v digitalni kulturi, v njej in z njenimi sredstvi iščejo primerne poti za oznanjanje evangelija.

Komunikologi delajo analize o tem, kako internet vpliva na naš način razmišljanja, branja in še česa. Te teme se denimo lepo loteva Nicholas Carr v knjigi Plitvine. Ugotavlja, kako padajo naklade tiskanim medijem, kar seveda skrbi njihove izdajatelje in lastnike, njega pa pri tem skrbi v raziskavah potrjeno dejstvo, da je človek, ki veliko časa preživi na internetu, manj sposoben globlje analize in branja kompleksnejših besedil, skače z novice na novico, pri katerih prebere le udarne dele … Sam sem Gutenbergov človek, zato mladim generacijam pri predavanjih polagam na srce, naj oni, ki so zrasli v digitalni kulturi, v njej in z njenimi sredstvi iščejo primerne poti za oznanjanje evangelija. Zame je velik izziv, kako bi Ognjišče na svoji spletni strani objavljalo vsebine, ki bi pritegnile k branju – tudi branju tiskanega Ognjišča.

To je vprašanje, ki si ga najbrž zastavljamo vsi pri katoliških medijih. Radio Ognjišče in tudi Družina imata razmeroma dobro obiskane spletne strani, vprašanje je, kaj te strani dejansko pomenijo za domet »matičnega« medija. Zastavlja se tudi vprašanje povezovanja katoliških medijev. Ali tu naredimo dovolj?

Saj se povezujemo, a najbrž premalo. Morda bo prišel dan – upam, da čim prej –, ko bomo našli »sinergijo« zlasti na področju spletnih strani, saj se lahko tu odlično dopolnjujemo. To je za vse nas velik izziv.

Kako pa lahko katoliški mediji pospešimo notranjecerkveno komunikacijo?

Najbrž bom zdaj ubesedil misel marsikaterega delavca pri katoliških medijih: Mi nismo v ničemer privilegirani, kar se tiče notranjecerkvenih informacij, tudi tistih bolečih. Morda bi že v sami Cerkvi morali tu kaj spremeniti in tako omogočiti uresničitev že navedene Lombardijeve misli, naj verni iz katoliških medijev izvedo vse bistvene stvari o svoji Cerkvi.

A saj se tudi tu kaj premika. Novi ljubljanski nadškof /tj. Stanislav Zore, ki je bil za nadškofa imenovan 4. oktobra 2014, škofovsko posvečenje pa prejel 23. novembra 2014; op. B. Š./ je dal prvi intervju za Radio Ognjišče, za tiskane medije najprej Družini …

… ti pa si njegovo imenovanje »anticipiral« in si intervju z njim v Ognjišču objavil že mesec dni prej!

Ne prvič. To se je zgodilo tudi ob imenovanju škofa Antona Jamnika. (smeh)

Edinkrat, ko me je klical apostolski nuncij, je bilo po govoru papeža Benedikta XVI. v Regensburgu. Brez kakšnega koli vsiljevanja je predlagal, ali bi pisali o papeževem nastopu, ko je bil napačno interpretiran kot sprožilec spora z islamom.

A vrniva se k notranji komunikaciji. Želel bi si vsaj minimalne namige, da bi odpirali teme, ki bi jo lahko pospešile. Prej sem dejal, da nikoli nisem dobil nobene sugestije »z vrha«, kaj naj pišemo v Ognjišču. Nisem bil čisto natančen. Enkrat se je to le zgodilo. Edinkrat, ko me je klical apostolski nuncij, je bilo po govoru papeža Benedikta XVI. v Regensburgu. Brez kakšnega koli vsiljevanja je predlagal, ali bi pisali o papeževem nastopu, ko je bil napačno interpretiran kot sprožilec spora z islamom. Hvaležen sem bil za tisti telefonski klic, čeprav sem to, kar je predlagal nuncij, tako ali tako nameraval narediti. Včasih pa kakšna dodatna informacija o ozadju dogajanj v Cerkvi pride še kako prav, saj vsega pač ne moreš vedeti.

Božo Rustja s sorodnikom in dolgoletnim urednikom Družine dr. Dragom Klemenčičem na srečanju katoliških časnikarjev na Otočcu leta 2009. FOTO: Tatjana Splichal

Preusmeriva zdaj pozornost navzven, v širši javni prostor. Eno izmed pogostih vprašanj, ki se marsikomu zastavlja glede vloge katoliških medijev v slovenski družbi, kjer ves čas poslušamo mantro o strogi ločenosti države in verskih skupnosti, je, kako naj obravnavajo teme, ki se jih drži etiketa »političnosti«, »strankarstva«. Kako na tem področju loviš ravnotežje? V svojih komentarjih v Ognjišču se pogosto »vtikaš« tudi v te teme.

Ko se dotikam političnih, tudi strankarskopolitičnih stvari, delam to zato, da branim pravice vernih in zlasti opozarjam na dvojna merila, ki so v Sloveniji tako očitna. Popolnoma se strinjam, da se Cerkev ne more in ne sme iti strankarske politike. Glede tega mi je bilo v velik poduk branje Ukmarjevega zbornika. Božji služabnik Jakob Ukmar je bil tudi sam v mladosti časnikar. Pri tem je zelo poudarjal: Politična stranka je za svoje člane, Cerkev pa je za vse. To pa ne pomeni, da se Cerkev ne bo izrekala o družbenih problemih. Vem, da grem s tem mnogim na živce, da nekateri tega nočejo.

S tem v zvezi mi pogosto prihaja na misel odlomek iz filma o sv. Edith Stein Sedma soba. Vstopila je v karmeličanski, torej izrazito kontemplativen red. Bil je čas nemških volitev in v obednici mati prednica razglasi, da je njihov führer tako razumevajoč, da jim je omogočil volitve v samostanu in jim ne bo treba kršiti klavzure. Takrat Edith Stein s svojim uvidom – bila je prvovrstna intelektualka – reče: Adolf Hitler je utelešeno zlo. Mati prednica povzdigne glas in reče: »Sestra, samostanska obednica ni kraj političnih sporov.« Steinova res utihne. Mati prednica je imela prav, ampak tudi Edith Stein je imela prav: Če bi bila večina Nemcev tako korajžnih kot ona in se takrat obveščeno »vtaknila« v politiko, bi morda človeštvu prihranili veliko zlo.

Če spremenimo samo jezik in imena, lahko ugotovimo, da nekateri slovenski napredni novinarji na račun Cerkve in duhovnikov izrekajo podobne očitke, kot so jih nekoč italijanski fašisti primorskim duhovnikom in škofu (dokler je bil).

Očitki o »vtikanju« v politiko so običajno navadne floskule. Največji očitek primorskim duhovnikom v času fašizma je bil, da so se vtikali v politiko – pa so samo branili svoj narod. Če spremenimo samo jezik in imena, lahko ugotovimo, da nekateri slovenski napredni novinarji na račun Cerkve in duhovnikov izrekajo podobne očitke, kot so jih nekoč italijanski fašisti primorskim duhovnikom in škofu (dokler je bil). Nič novega pod soncem. Navsezadnje pa: saj imajo v družbi, ki spoštuje svobodo govora in mišljenja, pravico izrekati očitke, mi pa imamo pravico predstaviti svoje stališče do javnih zadev. Spomnim se gospoda Kazimirja Humarja, dolgoletnega urednika zamejskega Katoliškega glasa. Zaradi pisanja je imel nekaj časa prepoved vstopa v Jugoslavijo. Po demokratizaciji in osamosvojitvi nas je na nekem srečanju vprašal: »Ali lahko zdaj pišete, kar mislite?« Dobil je pritrdilen odgovor. »No, potem pa to počnite!«

Neredko slišimo očitke, da smo, pogojno rečeno, politično preveč »desni«. Morda res, a ta opcija medijsko še zdaleč ni enakopravna.

Omenil si dvojna merila v slovenski družbi, na katera pogosto opozarjaš.

Poglejva samo očitke o vtikanju v politiko. Praviloma se pojavijo takrat, kadar nekaj ne gre v prid eni politični opciji. Zanimivo, ko je imel p. Bogdan Knavs mašo, kot zdaj govorijo, za padle partizane, mu nihče ni očital vtikanja v politiko. Ko gre za kakšno drugo mašo, se ti očitki zelo hitro pojavijo. Tudi po cerkvenih dokumentih pa smo dolžni dajati glas zlasti tistim, ki nimajo glasu. Pastoralno navodilo Na pragu novih časov, ki je izšlo v času pontifikata Janeza Pavla II., govori tudi o tem. Neredko slišimo očitke, da smo, pogojno rečeno, politično preveč »desni«. Morda res, a ta opcija medijsko še zdaleč ni enakopravna. Če je zato nekoliko bolj slišna v katoliških medijih, torej nismo na napačni poti.

S tem se dotikava polariziranosti, ki s posebno ostrino zaznamuje slovensko družbo in nas vse, tudi medije, skoraj sili, da se moramo opredeliti, na čigavi strani smo. Na čigavi strani bi moral biti katoliški tisk?

Na strani resnice in pravice. To je ideal. Lahko pa si za zgled vzamemo sedanjega papeža. Vedno je bil namreč kritik močnih. Če mu sledimo, moramo biti najbolj kritični do centrov moči. In kdo v Sloveniji je imel in ima v rokah največ moči? Vsak, ki je kolikor toliko razgledan, pozna odgovor na to vprašanje.

Naša družba je tako polarizirana, da ne prenesemo omenjanja niti preverljivih dejstev, če »nekomu« niso v prid.

Ko že omenjava papeža. Najbrž se spomniš, kako so ga takoj po izvolitvi nekateri slovenski mediji okarakterizirali za sodelavca argentinske vojaške hunte. Če kdo, potem ravno Slovenci nimamo pravice govoriti o tem, saj smo v visoki politiki imeli celo vrsto ljudi, ki so sodelovali z diktatorskim režimom. Milan Kučan denimo se je družil s prvovrstnimi zločinci, pa tega nikoli nismo prav resno problematizirali!? Sploh pa so se pojavile knjige, kot je Bergoglijev seznam, ki dokazujejo, koliko ljudi je papež rešil v času diktature. O tem sem tudi pisal. Pa se mi po telefonu oglasi bralka z očitkom, kako neki si upam tako pisati in napadati nekdanjega predsednika države. Pa sem jo vprašal, ali je že poklicala tiste, ki so najprej napadli papeža. Molk … Očitna dvojna merila. Pa sem samo branil papeža in pri tem potegnil kakšno slovensko vzporednico. Kot sam ugotavljaš: Naša družba je tako polarizirana, da ne prenesemo omenjanja niti preverljivih dejstev, če »nekomu« niso v prid.

Ko opozarjamo na preteklost, na krivice, ki so se dogajale vernim in Cerkvi med vojno in po njej, to delamo zato, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.

Morda se bo ta polarizacijska ihta stopnjevala v spominskem letu 2015, ko bomo imeli med drugim pred očmi /70./ obletnico konca druge svetovne vojne. Kako se v katoliških medijih lotiti novinarske »obdelave« preteklosti, da z njo ne bi poglabljali nacionalnega spora, a vendarle vanj prinašali zdravilno resnico?

Spet sva pri očitkih na račun nekaterih katoliških medijev, češ da preveč hodimo v preteklost, da to nima nobenega smisla, da je preteklost treba pustiti pri miru in gledati le naprej … Hkrati pa, če sem malo simboličen, isti ljudje te dni množično hitijo v Dražgoše. Kdo tiči v preteklosti?! Ko opozarjamo na preteklost, na krivice, ki so se dogajale vernim in Cerkvi med vojno in po njej, to delamo zato, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. Saj menda tudi v Auschwitz ne hodimo zato, ker bi odobravali, kar se je tam dogajalo. Nasprotno. To je opomin za prihodnost, da ne smemo v nobenih okoliščinah kršiti dostojanstva človeške osebe.

Dominantni mediji vedno znova poudarjajo, kako moramo kritično presoditi denimo ravnanje v hrvaški domovinski vojni, kritično moramo presojati tudi slovensko osamosvojitveno vojno, ker obstaja minimalen sum, da je prišlo do kršitev človekovih pravic. Prav, a potem dajmo z istimi vatli presoditi tudi drugo svetovno vojno. To pa ne! Stalno se bomo zapletali, dokler ne bomo začeli uporabljati enakih meril. Ko jih uporabimo, pa pridemo hitro do sklepa, da bi morali vsaj pol narodnih herojev postaviti pred sodišče, ker so izvajali vojne zločine. Naša družba se še vedno ni sposobna brez ihtavosti soočiti s problemom preteklosti. Za osnovo ne smemo imeti, kdo je zmagovalec in kdo poraženec, kdo ima v ideološkem smislu prav, temveč spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva. Upam, da se tega v katoliških medijih bolj ali manj držimo.

Božo Rustja v njemu ljubem okolju - med knjigami. FOTO: Tatjana Splichal

Ob soočanju s temi konfliktnimi temami sem se spomnil izjave nekdanjega predsednika Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja Johna. P. Foleyja: »Katoliški tisk naj nam pomaga, da bomo vedno bolj sveti; ne sme pa prispevati k temu, da bomo postajali vedno bolj cinični.« Navedek navaja k misli, da smo tudi katoliški novinarji pred skušnjavo, da se, kot večina drugih medijev, pogreznemo v kritičnost, ki ni naravnana k dobremu, temveč k cinični distanci. Ali je to realna nevarnost? Kako se ji izogniti?

Pokojni nadškof Foley, pozneje tudi kardinal, je bil prijatelj Slovencev. Znal je nekaj slovenskih besed … Duhovit in pronicljiv človek, kar kažejo tudi besede, ki si jih navedel.

Prepričan sem, čeprav zaradi našega pisanja rimska kongregacija za svetnike jutri še ne bo zasuta s prošnjami za postopke za beatifikacijo, da katoliški mediji lahko dolgoročno spodbujamo svetost.

Skušnjava cinizma … Samega sebe velikokrat zalotim, da v svojem pisanju ravnam obrambno. Spomnim se, da mi je nekdo na račun komentarja ob sprejemanju družinskega zakonika očital ostrino. Res je, bil sem oster, kar pa je bil le odziv na neko prireditev na nacionalni televiziji, kjer so se iz zagovornikov družine delali norca. Bili smo napadeni, grobo in žaljivo, zato sem se odzval. In včasih se zdi, da je ob množici podobnih napadov naša edina obramba cinizem. A ta ni in ne sme biti naš cilj. Prepričan sem, čeprav zaradi našega pisanja rimska kongregacija za svetnike jutri še ne bo zasuta s prošnjami za postopke za beatifikacijo, da katoliški mediji lahko dolgoročno spodbujamo svetost. Ta pa se ne tepe z družbeno aktivnim in kritičnim kristjanom.