Danes 80. rojstni dan praznuje Peter Handke, avstrijski pisatelj s slovenskimi koreninami, ki je za svoj opus prejel Nobelovo nagrado za literaturo za leto 2019.

Peter Handke se je rodil na miklavževo leta 1942 v Grebinju na avstrijskem Koroškem, njegov rod po materini strani pa je slovenski. Deloma je živel na Koroškem in v Berlinu. Leta 1961 je opravil maturo v Celovcu in nato začel študirati pravo v Gradcu, vendar je študij opustil. Že ko je študiral, je izdal prva prozna besedila. Leta 1966 je izšel njegov romaneskni prvenec Sršeni. Piše romane, eseje, pesmi, dramska dela, dnevniške knjige in scenarije. Po drugi svetovni vojni se je uveljavil kot eden najvplivnejših pisateljev v Evropi. Kopica njegovih knjig je izšla v slovenskem prevodu. Med njegovimi deli najdemo tudi aktualnopolitične literarne refleksije. Sicer pa se ukvarja tudi s prevajanjem, v nemščino je prevedel številne knjige koroških avtorjev (Januša, Lipuša …).

Peter Handke je bil večkrat v središču Družininih objav.

Leta 2013 je za zavzemanje za slovensko literaturo na Koroškem ter za njegov prijateljski angažma za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem prejel Einspielerjevo nagrado, ki jo podeljujeta Krščanska kulturna zveza (KKZ) in Narodni svet koroških Slovencev (NSKS).

Peter Handke je bil večkrat v središču Družininih objav. Ob okroglem jubileju iz našega arhiva objavljamo prispevek, ki ga je za mesečno prilogo Slovenski čas februarja 2020 napisal še en svetovno uveljavljeni slovenski umetnik: fotograf in esejist Evgen Bavčar.

Evgen Bavčar. FOTO: Tatjana Splichal

Prvi, ki mi je govoril o pisatelju Handkeju, je bil prof. Makso Pirnik iz Tolmina. Ta izjemen izobraženec je bil seznanjen z vsem, kar se je naprednega dogajalo v Evropi. Preko njega sem slišal za avtorje, ki sedaj predstavljajo priznano klasiko evropske literature, da o poznavanju sodobne glasbe niti ne govorim.

Ko sem v davnem letu 1972 prišel v Pariz, se je malo slišalo o slovenski eksistenci, tudi slovenskih avtorjev ni bilo, če izvzamemo prevod Kosovela. Imel sem srečo, da so me povezali z gospodom Georgesom Arthurjem Goldschmidtom, ki mi je zaupal Handkejevo zelo zavarovano telefonsko številko, češ, dam vam njegov telefon, ker ste Slovenec. Tako sem se odločil, da ga povabim v eno prvih oddaj, ki sem jo naredil za France Culture z naslovom »Slovenija med Dunajem in Trstom«. Vanjo sem vključil nekaj slovenskih avtorjev po zaslugi Matjaža Kmecla, takratnega sekretarja za kulturo in prijatelja Jožeta Javorška. Ker sem v Parizu obiskoval seminar Milana Kundere, sem tudi njega prosil, da kakšno reče o Sloveniji.

Peter Handke je živel v 80. letih v Salzburgu oziroma na vzpetini nad mestom, imenovanim Mönchsberg. Ko me je prijatelj Peter Blažej s hčerko Polono pred več kot 30 leti privedel do pisatelja, me je presenetil njegov naraven odnos do soljudi, pa tudi do narave. Družbo nam je delala veverica, ki jo je verjetno napol udomačil ali pa je sama ugotovila, da se velikega pisatelja ni treba bati. To je bilo že leta 1982. Handkeja sem vključil v to oddajo, ker je ob mnogih prilikah omenjal svoje slovenske korenine, slovenski jezik, mater in rodno Koroško. Ker je šlo za znano osebo v Franciji, sem si mislil, da je prav, da tudi on pove kaj o Sloveniji.

V dolgoletnem prisrčnem prijateljstvu sem vedno v njem občudoval neko čudežno slovensko noto, ki velikokrat privre na dan nepričakovano, da človeku jemlje dih od lepote, ker je lepota sama.

Od tistih prvih začetkov pa vse do danes je že tolikokrat omenjal Slovence in Koroško in napisal toliko lepih misli o Krasu, Sloveniji in o našem jeziku, o iskanju lepote slovenske besede v Pleteršnikovem slovarju, o slovenskih litanijah, o slovenskih napisih na Koroškem, tudi o lingvističnih nekropolah, kot bi rekel pokojni zgodovinar Fabjan. Samo pisateljeve omembe, razmisleki, prispodobe, čudovite slike slovenske eksistence bi zaslužili debelo knjigo študije, da njegovih prevodov slovenskih avtorjev v nemščino niti ne omenjam, kot denimo Florjana Lipuša in Gustava Januša. V dolgoletnem prisrčnem prijateljstvu sem vedno v njem občudoval neko čudežno slovensko noto, ki velikokrat privre na dan nepričakovano, da človeku jemlje dih od lepote, ker je lepota sama. Blaženost poti na sam izvor njegove pisateljske besede, bolj v podobe, ki mu ostajajo iz otroštva od prvih pripovedi njegove koroške matere.

Jama Vilenica. FOTO: Evgen Bavčar

Vedno sem poskušal prebrati vse, kar so mi prebrali sestra in nekateri redki prijatelji, ker sam ne vidim, ali pa sem pretvoril v jezik, dostopen za robotni glas računalnika. Priznam, da mi ostaja še nekaj knjig, in ponosen bom, da sem berač prebrane besede ali pa v računalniško obliko prenesenega teksta. Za tako izjemno lepoto Handkejevih pripovedi je še tako ponižujoče beraštvo za dostop do njegove besede vredno svojega namena. Z njegovimi besedami zaznavam krajine, vidim Kras, razsvetljeno koroško cerkev, medtem ko zbor poje litanije.

Boli me, da je njegovo več kot zasluženo priznanje, Nobelova nagrada za literaturo, tako revno provincialno odmevala v moji dragi domovini, v edini deželi, ki sem jo v mladosti videl.

Pri tem pa me boli, da je njegovo več kot zasluženo priznanje, Nobelova nagrada za literaturo, tako revno provincialno odmevala v moji dragi domovini, v edini deželi, ki sem jo v mladosti videl. Globoko ganjen sem poslušal slovenske besede iz Švedske kraljeve akademije, omenjanje slovenščine na Koroškem. To je tako plemenit nastop, ki ga bomo morali Slovenci še velikokrat omenjati zaradi precej razširjene ignorance in nevoščljivosti, kot mi je rekel glasbenik Vinko Globokar. Kljub neštetim preveč malenkostnim in ciničnim izjavam dragih slovenskih sorojakov ali pa kljub ignoranci se evropsko zavedam, da je pisateljski samorastnik Peter Handke iz kar preveč pozabljene Koroške odprl kar nekaj oken na slovensko narodno in kulturno bit in tako opozoril širni svet, da smo, da obstajamo, pa čeprav se naš kulturni prostor strašljivo oži, kar zadeva manjšin, mentalno pa tudi v samem osrčju slovenstva.

Vedno bolj mi je jasno, da tega enkratnega glasu nad sencami besed ne more več preglasiti noben še tako močan in banalen hrup sveta.

Preobširen bi bil moj prikaz, če bi posebej našteval nekatera njegova dela, ki me kot žepna biblija, kot evangeliji spremljajo po Evropi in po svetu, mi z mogočno svečavo pristne besede razsvetljujejo svet, njegove krajine od Španije, Aljaske do Slovenije. Njegove besede predpostavljajo čudežno zibelko podob, ki jih vidim, jih diham in se jih dotikam v absolutni bližini čitanega. Za besedami čitalcev in robota-računalnika pa vedno slišim Handkejev glas, kot takrat na gori nad Salzburgom. Vedno bolj mi je jasno, da tega enkratnega glasu nad sencami besed ne more več preglasiti noben še tako močan in banalen hrup sveta. Njegov enkratni glas je krik aktivnega koroško evropsko svetovnega hrepenenja, ki ve, da bo bodočnost naša, če bo literarna, če bo doumevala besedo kot predhodnico lepote, ki rešuje svet.