Morda najboljši vpogled v njegovo razmišljanje o veri in Cerkvi v najtežjih časih preganjanja po drugi svetovni vojni ponuja prispevek, ki smo ga v Družini objavili marca 2004, dr. France Bučar pa ga je napisal ob izidu knjige V spomin in opomin, ki je nekaj mesecev prej izšla pri založbi Družina, v njen pa so zajeti osebni zapisi ljubljanskega škofa Antona Vovka od leta 1945 do 1953, njegovi pogovori s predstavniki oblasti v tem obdobju ter zaslišanja Uprave državne varnosti (ponarodelo: Udbe), ki jim je bil podvržen.

V knjigi V spomin in opomin so zajeti osebni zapisi ljubljanskega škofa Antona Vovka od leta 1945 do 1953. FOTO: M. M. Š.

V nadaljevanju objavljamo celoten prispevek, ki seveda največ pove o škofu Vovku kot ključnem braniku pred boljševizacijo Slovenije, veliko pa tudi o avtorju samem, torej dr. Francetu Bučarju. Prispevek je resda precej obsežen, a bralke in bralce iskreno vabimo k branju, saj gre za eno najboljših analiz narodove preteklosti in tako v marsičem tudi sedanjosti in prihodnosti – dr. Bučarju (in škofu Vovku) v spomin, ljudem našega časa pa v opomin.

Kar se je dogajalo slovenski Cerkvi v tem obdobju, ne sme v pozabo. Ne samo zaradi zgodovine Cerkve, ampak vsega naroda.

Obtožujem!

Knjiga V spomin in opomin je izjemen zgodovinski dokument. Ne samo v tistem delu, kjer gre tudi formalno za uradne zapise, saj jih lahko najdemo v državnih arhivih. Posebej je to dokument v tistem delu, kjer gre za osebne zapiske škofa, ki niso nastali z namenom, da se objavijo, in kjer bi bil njih avtor zato vsaj pod določenim pritiskom javnosti, na katero bi morda moral računati. Njihova pristnost in neposrednost ima zato še toliko večjo dokumentarno vrednost in daje sliko o avtorju in njegovi presoji dobe in ljudi, na katere se nanaša, ki bi je noben vir zunaj njega samega ne mogel ustvariti. Zato njegovi zapisi tudi nimajo kakega posebnega naslova. Naslov V spomin in opomin so dodali šele uredniki, ki pa so ga vzeli iz samega besedila zapiskov. Izbran je povsem primerno in ustrezno. Gre za osrednjo misel v teh zapisih: Kar se je dogajalo slovenski Cerkvi v tem obdobju, ne sme v pozabo. Ne samo zaradi zgodovine Cerkve, ampak vsega naroda. Iz tega je treba potegniti potrebna spoznanja in predvsem moralni poduk, ki ga prinašajo. S tako izbranim naslovom so uredniki hoteli čim bolj prepričljivo predstaviti veličino samega avtorja: ne samo, da opisuje, ker ta pomembni del naše zgodovine ne sme ostati iztrgan iz narodovega zgodovinskega spomina, ampak predvsem terja razmislek o tem, kaj se z nami dogaja in kaj delamo sami s seboj. Predvsem pa ne obsoja. Če bi ne glede na osebno veličino in namen avtorja hoteli ta dokument čim ustrezneje nasloviti, bi bili še najbliže stvarnosti, če bi si izposodili kar znameniti naslov pri francoskem pisatelju Zolaju: »J' accuse!« Obtožujem!

Opis dogajanj, ki so predmet teh pričevanj, je po svojem bistvu obtožnica za enega velikih zločinov proti slovenskemu narodu, ne da bi bila taka po formalni strani, vsekakor pa je to obtožnica po svoji vsebini.

Popolna brezpravnost zaradi vere

Gre za vzpostavitev popolne brezpravnosti nad velikim, če ne celo večinskim delom prebivalstva Slovenije, in to izključno zaradi pripadnosti, dejanski ali zgolj domnevni, določeni veroizpovedi (v tem primeru katoliški), čeprav je bila tudi svoboda veroizpovedi v tem času formalnopravno zagotovljena, kar to brezpravnost še posebej kvalificira.

Državljani, za katere je obstajal že samo sum, da so po svojem osebnem opredeljevanju zvesti svojemu verskemu prepričanju, niso mogli biti enakopravni z drugimi državljani.

Brezpravnost ni bila le pasivna v takem smislu, da bi bili dejavni člani te veroizpovedi državljani drugega razreda in da bi jim bila na tej osnovi kratena pravica udeležbe v vrsti družbenih dejavnosti, celo poklicnih in zaposlitvenih. To je vsekakor bila, saj državljani, za katere je obstajal že samo sum, da so po svojem osebnem opredeljevanju zvesti svojemu verskemu prepričanju, niso mogli biti enakopravni z drugimi državljani, niso imeli dostopa do cele vrste zaposlitev, kjer bi lahko njihovo prepričanje kakorkoli vplivalo na njihovo dejavnost (npr.vsa mesta v vzgoji in izobraževanju, pravosodju, državni upravi itd., da ne govorimo o dejavnostih in statusu, ki so imeli kakršnokoli zvezo s politiko in do katere ima polnopravni državljan aktivno in pasivno pravico). To vrsto diskriminacije in zapostavljenosti je spremljalo tudi neposredno, v velikem delu celo fizično nasilje, kateremu je bilo sicer izpostavljeno vse prebivalstvo, ki je po opredelitvi političnega režima prihajalo pod oznako dejanskih ali možnih razrednih sovražnikov (npr. zaplemba premoženja na temelju pravno neutemeljenih obsodb, nacionalizacija, prisilna kolektivizacija, različne obvezne oddaje, obsodbe na – ali pa kar dejansko, brez obsodbe – odrejeno prisilno delo zaradi domnevne dejavnosti zoper narodno čast, ko ni bilo osnove za kakršenkoli montiran sodni proces itd.).

Širok razpon teh narodnih ali razrednih »sovražnikov« je ustvarjalo oblasti primeren alibi za stališče, da nihče ni preganjan zaradi svojega verskega prepričanja, češ da so osnove za pregon izključno sovražna protidržavna dejavnost.

Celotna Cerkev kot organizacija in vsi njeni organi, sleherni duhovnik, so bili postavljeni zunaj zakona.

Organizirano ali zgolj dopuščeno sramotenje Cerkve in duhovščine

V nastopanju proti kleru pa politični režim ni imel za potrebno, da bi se oziral na kakšne formalne pravne zadržke. Celotna Cerkev kot organizacija in vsi njeni organi, sleherni duhovnik, so bili postavljeni zunaj zakona. Ne sicer s kakim formalnim pravnim aktom. Česa takega si politični režim niti v tistem času ni upal privoščiti zaradi uničujočega odziva, ki bi ga to povzročilo v demokratičnem svetu. Zato je skušal vsaj na zunaj ustvarjati videz pravne države, čeprav pravne po svojem lastnem tolmačenju. To tolmačenje naj bi mu ustvarjalo upravičenost, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi udari po Cerkvi, češ da se je kot organizacija s svojo dejavnostjo med vojno postavila proti boju naroda za osvoboditev in pri tem sodelovala z okupatorji.

Ves duhovniški zbor je bil postavljen, čeprav ne formalno, pač pa dejansko, v položaj brezpravne raje, s katero je režim delal, kakorkoli se mu je zahotelo.

Pri tem se politični režim v veliki meri ni držal niti lastne represivne zakonodaje. S predstavniki Cerkve je ravnal, kot da niso človeška bitja, ki imajo vendarle neke, vsaj temeljne pravice. Če se mu je zdelo primerno, je nastopal proti njim z visokimi, večinoma dolgoletnimi zapornimi kaznimi, izrečenimi skoraj brez izjeme na montiranih procesih brez sleherne utemeljitve, proti kateri bi bil možen protidokaz. Zelo pogosto pa se mu niti to ni zdelo potrebno. Ves duhovniški zbor je bil postavljen, čeprav ne formalno, pač pa dejansko, v položaj brezpravne raje, s katero je režim delal, kakorkoli se mu je zahotelo, in dopuščal tudi različnim sodrgam, ki jih je dostikrat celo sam organiziral ali naščuval, da so se nad duhovniki izživljale na najbolj sramotilen in ponižujoč način, celo z umori. (Poskus umora škofa Vovka, tako da so ga polili z bencinom in zažgali, je najbolj znan primer poskusa umora – ne pa edini.) Nikoli pa ni v tako očitnih primerih najtežjih hudodelstev štel za potrebno, da bi krivce poiskal in jih kaznoval, niti tega ne, da bi se žrtvam opravičil.

Organizirano ali zgolj dopuščeno sramotenje Cerkve in duhovščine je spadalo v redni repertoar nastopanja zoper »narodne sovražnike«. Vse možne vrste šikaniranja duhovnikov, izgon iz njihovih prostorov, cerkvenih in župnijskih, zahteve, da se smejo celo tisti duhovniki, ki jih je okupator izgnal iz Slovenije, vrniti na svoj uradni sedež le z dovoljenjem državne oblasti, zaplembe premoženja na temelju še tako za lase privlečenih utemeljitev – vse to je postalo skoraj rutina. Enako tudi policijska zasliševanja ob kateremkoli času, podnevi ali ponoči, brez kakršnekoli pravice zaslišanega, da bi bil sploh obveščen, zakaj ga kličejo na zaslišanje, na kakšni pravni osnovi, brez slehernega spoštovanja osebnega dostojanstva, še celo pa brez spoštovanja položaja zaslišanega – seveda, saj se marsikateri zaslišanec z zaslišanja sploh ni več vrnil.

Nasprotnik v položaju »neosebe«

Kaj posebno drugačnega ne bi mogli trditi niti za srečanja cerkvenih dostojanstvenikov z najvišjimi predstavniki oblasti. Sicer pa je oblast v svojem odnosu do Cerkve in njenih predstavnikov jasno pokazala, da jih ne priznava ne samo kot partnerje, s katerimi bi se pogovarjala in poskušala urediti medsebojne odnose, ampak da jih ne šteje niti za državljane, do katerih ima vsaj kot do strank v upravnem postopku kakršnekoli obveznosti. Na njihove vloge in prošnje preprosto ni odgovarjala, na razgovor jih je klicala samo, kadar se je njej zdelo potrebno. Ti razgovori seveda niso bili »pogovori« dveh sogovornikov, ampak prej zaslišanja, očitki in zahteve. (Oblast je že v tem najzgodnejšem času svoje vladavine uporabljala metodo, ki je pozneje ob obračunih z disidenti dobila široko uporabnost, čeprav v spremenjenih okoliščinah: nasprotnika postaviš v položaj »neosebe«. Preprosto izgine ne samo kot sogovornik. Enostavno ga ni več.)

Nobena posebnost v odnosu do duhovnikov tudi ni v tem, da jih niso mogli spremljati pravni zastopniki.

Nobena posebnost v odnosu do duhovnikov tudi ni v tem, da jih niso mogli spremljati pravni zastopniki. Razumljivo, saj pravnega zastopstva ne more biti ob stanju popolne brezpravnosti. Če pa je oblast zaradi zunanjega videza ob pomembnih kazenskih procesih sama postavila zagovornika po uradni dolžnosti, je bilo to vedno samo zaradi videza. Ob splošni zastrašenosti vse javnosti, ne samo cerkvene, se tak zagovornik niti ni upal nastopati zoper »dokaze« državnega tožilstva, saj bi s tem tvegal lastno svobodo.

Strahovlada, ki se je izčrpala zaradi lastne neuspešnosti

Ta strahovlada, ki jo upravičeno lahko primerjamo celo s preganjanjem vere v rimskih časih, čeprav jo na zunaj označujejo drugačne okoliščine in bolj kot neposredno fizično predvsem psihosocialno nasilje, se je kot vsaka v sorazmerno kratkem času v svoji ostrini izčrpala zaradi lastne neuspešnosti. K tej neuspešnosti je s svojo neustrašenostjo in z osebnim dostojanstvom pripomogel predvsem njen glavni cilj sam: škof Vovk. To divjanje nezrelega novopečenega političnega režima je prav iz teh okoliščin značilno tudi po svoji izjemni pritlehnosti, majhnosti in nizkotnosti, ki se je ob dostojanstvu in veličini nasprotnega protagonista, škofa Vovka, moralno notranje sesulo že, ko je bilo na zunaj še na vrhuncu.

Ni pa ostalo brez nekaterih trajnih negativnih posledic, ki vse do današnjega dne povzročajo notranjo razklanost v družbi, nas stalno vračajo v preteklost zaradi neporavnanih računov, celo tako daleč, da se mnogi še danes ne morejo poistovetiti s to družbo kot njen enakopraven sestavni del. Oblast je s takim početjem pokazala in dokazala, da pomembnega dela svojega prebivalstva ne pojmuje kot sprejemljivega v taki istovetnosti, kot jo je ta del prebivalstva smatral in jo še vedno smatra za del svoje lastne biti. In vse do današnjega dne ni napravila še nobenega koraka, da bi ta vtis, točneje prepričanje, kakorkoli vsaj omajala, če že ne povsem izbrisala.

Ne gre samo za pieteto do mrtvih, gre za nas same, da se brez strahu in sramu pogledamo v zrcalo svoje vesti, za slovo ob barbarstva in poniglave majhnosti, ki ju pretresljivo opisuje škof Vovk v svojih zapiskih.

Oblast, ki se je rojevala ob velikem zločinu na tisoče brez sodbe pobitih svojih državljanov, ne more na taki osnovi ustvariti notranje družbene povezanosti, potrebne za trajno in tvorno sožitje, ne da bi ta zločin obsodila in njegove posledice vsaj moralno do možne meje popravila.To spoznanje se prebija, resda zelo počasi in ob hudih odporih, tudi ob polemikah o tem, kakšno spominsko znamenje naj postavimo na grobove žrtev. Spoznanje, da s tem moralnim bremenom ne bo mogoče nikoli ustvariti na nekaterih nespornih in splošno sprejetih vrednotah notranje povezane, homogene družbe, brez česar ne moremo prerasti v »zdravo« družbo, kot bi dejal Fromm. Torej, ne gre samo za pieteto do mrtvih, gre za nas same, da se brez strahu in sramu pogledamo v zrcalo svoje vesti, za slovo ob barbarstva in poniglave majhnosti, ki ju pretresljivo opisuje škof Vovk v svojih zapiskih, ker sicer sami v sebi ne moremo doseči potrebne osebne trdnosti in notranje skladnosti. Še celo pa gre za naše potomce, ki jim s tako psihično razbitino družbe zapiramo pot v prihodnost.

Ko metoda fizične odstranitve ne pride v poštev

Na prvi pogled bi se vsilil pomislek: kaj pa ima skupnega preganjanje vere z množičnimi poboji neposredno po prevzemu oblasti s strani komunistične partije, ali vsaj, kako je mogoče to dvoje postavljati v kakršnokoli zvezo. V resnici gre za isto stvar. Gre za izločitev vsega tistega dela družbe, ki ga komunistična oblast ne more sprejeti v svoj sestav, ker je zaradi partijske ekskluzivnosti zanjo tujek, ki bi po njenih predstavah okužil vse drugo družbeno tkivo, še zlasti ali pa čeprav je ta tujek večinski del družbe. Ob taki družbi svojega temeljnega cilja, poenotene in brezosebne družbe, ki jo potrebuje za ustvaritev brezrazredne družbe, ne more doseči. Metoda, kako to vprašanje razrešiti, je odvisna od okoliščin, neposrednih ciljev in stopnje nevarnosti, ki jo zanjo predstavljajo. Za poprejšnje oborožene domobranske formacije se je odločila, da jih preprosto fizično uniči, ker se ji je zdelo, da je ukrep izvedljiv zaradi sorazmerno manjših razsežnosti in umesten zaradi domnevne nevarnosti, ki jo predstavljajo. O kakih moralnih sestavinah tega dejanja se ni spraševala, ker ne spadajo v sestav njenega razmišljanja.

Škof Vovk in papež Janez XXIII. FOTO: arhiv Družine

Povsem drugačno metodo razreševanja zahteva tujek, ki ga predstavlja versko prepričano in v veri zasidrano prebivalstvo. Metoda fizične odstranitve v tem primeru ne pride v poštev, ker je neizvedljiva. Kar pa je po njenem mnenju izvedljivo in hkrati nujno, je uničenje Cerkve kot organizacije in duhovništva. Cilj je povsem jasen, izvedljiv pa po potrebi tudi v posameznih fazah.

Cerkev kot organizacijo je treba najprej odtrgati od njene matice, Vatikana, uveljaviti suverenost države tudi nad njeno notranjo organizacijo.

Cerkev kot organizacijo je treba najprej odtrgati od njene matice, Vatikana, uveljaviti suverenost države tudi nad njeno notranjo organizacijo, zagotoviti pristojnost države, da daje soglasje k imenovanju vse cerkvene hierarhije, dobiti nadzor nad njenimi gmotnimi potrebami in čim bolj onemogočiti dotok duhovniškega naraščaja. S tem bi bile postavljene potrebne kretnice, da bi razvoj tekel v postopno, a zanesljivo likvidacijo Cerkve kot organizacije.

Verska skupnost, ki nima svojih organov, ne more dolgo časa obstajati kot skupnost, še posebej, če nima duhovnega vodstva, če je pod stalnim pritiskom sovražne oblasti, trajno ustrahovana.

Drugi del naloge, uničenje duhovništva, je dopolnilni del celotnega načrta. Fizična likvidacija praviloma ne prihaja v poštev, ker bi imela preveč stranskih negativnih učinkov, čeprav v načelu v posameznih primerih tudi ni izključena. Primernejša metoda je z dolgoletnimi zapornimi kaznimi čim večjega števila duhovnikov in različnimi šikanami onemogočiti delovanje Cerkve, dejansko odpraviti stik Cerkve z verniki in jo postopno kot organizacijo obglaviti. Verska skupnost, ki nima svojih organov, ne more dolgo časa obstajati kot skupnost, še posebej, če nima duhovnega vodstva, če je pod stalnim pritiskom sovražne oblasti, trajno ustrahovana, prikrajšana za vrsto državljanskih pravic, na drugi strani pa izpostavljena indoktrinaciji tuje ideologije, posmehu zaostalosti, nesposobnosti, da bi se vključila v sodobno življenje, še posebej pa brez mladine, ki jo z najrazličnejšimi obveznostmi in ugodnostmi vedno bolj privlači nase država. Če ob tem upoštevamo še nezanemarljiv vpliv laicizma, liberalizma in porabništva, se je zdelo, da bi bil ta načrt še kar izvedljiv.

Seveda je propadel, ker bistva vere in vernosti ne razume in ne upošteva.

Za komunizem je Cerkev nesprejemljiva nasprotnica

Ob teh spoznanjih pa smo se šele približali bistvu problema. Sovražnost do vere je sicer del komunistične doktrine (vera je opij za ljudstvo) o preoblikovanju družbe. Komunistična oblast pa se vsaj formalno ni predstavljala kot komunistično, bila je »ljudska demokracija«. Zato formalno ni imela legitimacije, da bi nastopala proti Cerkvi, ne kot instituciji in še manj kot občestvu vernikov, ker bi sicer zavrgla krinko ljudske demokracije, za katero se je skrivala. Proti Cerkvi je nastopala kot proti organizaciji, ki naj bi bila sprožila ali vsaj dejavno podpirala boj proti NOB, sooblikovala oboroženo domobranstvo in pri tem sodelovala z okupatorji proti življenjskim interesom slovenskega naroda.

Da Cerkev idejno ni mogla v nikakršni obliki zagovarjati komunizma, je jasno. K idejnemu boju proti komunizmu jo je celo zavezala vrsta papeških okrožnic.

Da Cerkev idejno ni mogla v nikakršni obliki zagovarjati komunizma, je jasno. K idejnemu boju proti komunizmu jo je celo zavezala vrsta papeških okrožnic. Na uveljavljanje komunizma pod kakršnokoli politično preobleko, razumljivo, ni mogla gledati s simpatijami, saj je uveljavljanje komunizma ustvarjanje družbene ureditve, ki je v mnogih sestavinah v neposrednem nasprotju z verskim naukom in vrednotami, na katerih temelji. Povsem logično je tudi, da je obsojala tiste dejavnosti NOB (npr. likvidacije političnih nasprotnikov), ki so bile v očitnem nasprotju s temeljnimi vrednotami vere in evropskega humanizma, ki jih mora obsojati ne glede na politično ali državno pripadnost tistega, ki jih zagreši. Ob molku sicer izgublja lastno verodostojnost.

Za komunizem, posebno v njegovi boljševiški izvedbi, je Cerkev nesprejemljiva nasprotnica, s katerim ne more v nobenem primeru najti sožitja.

Na drugi strani pa tudi komunizem ni mogel s simpatijami gledati na Cerkev, saj vztraja na vrednotah, ki so v očitnem nasprotju s predstavami o komunistični družbeni ureditvi, poleg tega pa je idejno neposredno ovirala partijo pri njenem uzurpiranju oblasti. Za komunizem, posebno v njegovi boljševiški izvedbi, je Cerkev nesprejemljiva nasprotnica, s katerim ne more v nobenem primeru najti sožitja. Enako tudi s katerokoli ideologijo in politično usmeritvijo, ker je sleherna odklon od zahtevane in potrebne idejne in organizacijske monolitnosti. Še celo ni mogla sprejeti sodelovanja s Cerkvijo, ker gre na eni strani za organizacijo, ki ima mednarodne korenine, in za vero, ki seže v globine človekove duševnosti, ki jih ne doseže nobena ideologija. Zato je tudi razumljivo, da za soborca v NOB ni mogla sprejeti nobenega partnerja, kolikor je NOB pomenil zanjo samo sredstvo za prevzem oblasti. Če tak partner ni bil pripravljen sprejeti njene nadrejenosti, če torej ni bil voljan sprejeti vloge sredstva v njenih načrtih, je postal njen nasprotnik, pa četudi bi sprejel kot svoj cilj boj proti okupatorjem (Nagodetova skupina).

S takim stališčem pa je partija že ob začetku NOB pokazala, da je njen primarni cilj prevzem oblasti. Res, tudi osvoboditev je bil njen resnični, ne samo taktični cilj, kar ji mnogi očitajo, ker brez osvoboditve tudi do oblasti ne bi mogla. Toda bil je podrejen glavnemu cilju, prevzemu oblasti. Če do tega ne bi mogla, je tudi osvoboditev zanjo brezpredmetna. Borila se je torej za oboje. To spoznanje je bistvenega pomena za presojo vloge in zlasti taktike partije med NOB!

Dokler Cerkev obstaja, je komunistična zamisel družbe neuresničljiva.

Cerkev je treba samo uničiti

Iz tega jasno sledi, da je bila Cerkev za cilje partije kot institucija in kot idejna trdnjava nasprotnica, s katero ni mogoče nikakršno sožitje; ki je tudi ni mogoče samo trpeti (zato tudi ločitev Cerkve in države ne pride v poštev ). Cerkev je treba samo uničiti. In to ne le iz kakega načelnega sovraštva. Dokler Cerkev obstaja, je komunistična zamisel družbe neuresničljiva. Prevzem oblasti z nasiljem, z revolucijo, je seveda izvedljiv tudi ob Cerkvi in proti njej. To se je tudi dejansko zgodilo. Vendar je tudi revolucija in prevzem oblasti za partijo samo sredstvo, ne cilj sam po sebi. Resnični problem se začne šele po prevzemu oblasti. Tudi to se je jasno pokazalo. In izkazalo še, da temu izzivu partija ni bila kos. Preprosto nima sredstev, da bi ta cilj izvojevala sebi v prid. Nasilje, ki ga je v polni meri uporabila, je za tak cilj neuporabno.

Vprašanje komunističnega prevzema se ni reševalo in tudi ne razrešilo v konfrontaciji med domobranstvom in NOB. Pač pa znotraj NOB.

Da Cerkev ni bila naklonjena NOB, kolikor je v njej videla sredstvo partije za prevzem oblasti, je tudi povsem razumljivo. Sile, ki so se organizirale proti NOB, ki so v NOB videle sredstvo partije za dosego njenih ciljev, predvsem domobranstvo, so nedvomno uživale simpatije Cerkve ali vsaj krogov okrog nje, in s tem vsaj posredno dobivale njeno moralno podporo. Popolne nevtralnosti ni bilo, in je končno tudi nemogoča, saj Cerkvi ni moglo biti vseeno, ali zmaga komunizem. Povsem drugo pa je vprašanje, ali je Cerkev s kakršnokoli neposredno dejavnostjo sodelovala pri organizaciji in delovanju zlasti domobranstva, ki ga s takratnega in še zlasti današnjega vidika lahko presojamo kot za splošne narodne koristi zgrešeno in škodljivo organizacijo in dejavnost. Še zlasti, ker se je pozneje neposredno vezalo na sodelovanje in pomoč nemškega okupatorja in se s tem postavilo v tabor nasprotnika zahodnih zaveznikov. Vprašanje se z današnjega vidika vsaj teoretično lahko postavi tudi, koliko je za nastalo stanje odgovorna z opustitvijo. Vprašanje komunističnega prevzema se ni reševalo in tudi ne razrešilo v konfrontaciji med domobranstvom in NOB. Pač pa znotraj NOB. Demokratične sile, ki so po številčnosti sicer predstavljale pretežno večino, so bile namreč poražene znotraj same NOB.

Sicer pa so razprave v tej smeri vsaj s praktične strani precej brezpredmetne. Slovenija je bila del Jugoslavije in takrat še brez statusa kakršnekoli avtonomnosti. V Jugoslaviji je zmagal komunizem, s tem torej tudi v Sloveniji, ki so si jo centralne oblasti takoj neposredno podredile, predvsem vojaško. Povsem teoretično, čeprav samo po sebi zanimivo je vprašanje, ali bi si bila Slovenija s popolno notranjo enotnostjo in demokratičnostjo, z borbo proti okupatorjem brez komunizma ali vsaj brez njegove nadrejenosti, lahko izborila državno samostojnost zunaj Jugoslavije v sodelovanju in ob priznanju zahodnih zaveznikov. Dejstvo je, da je bila ob koncu vojne del centralistične komunistične Jugoslavije.

Anton Vovk po zažigu v Novem mestu 20. januarja 1952. FOTO: NŠAL

Velika partijska utvara

Problem družbene ureditve pa se je s koncem vojne šele odprl. Po splošnem mnenju, zlasti tudi po prepričanju partije same, že odločen: Slovenija je komunistična dežela. Partija naj bi osvojeno oblast samo še uredila in dokončno potrdila. Poti nazaj ni.

Pa se je izkazalo, da je tako prepričanje tudi za samozavestno in od zmagoslavja prekipevajočo partijo, ki ima v rokah vse vzvode moči in državne oblasti, v resnici velika utvara. Partijsko državo je mogoče ustvariti šele takrat, kadar so res odstranjeni iz družbe sleherni izvori kakršnekoli moči, ki ni v rokah partije. Partiji je sicer uspelo, da je dobila v roke vse materialne izvore moči, s pomočjo oblasti se je polastila zlasti ekonomskih in političnih vzvodov, ni pa si samo s prevzemom oblasti mogla ustvariti tudi monopola nad duhovnimi izvori moči.

Ob prevzemu popolne oblasti in uvedbi svoje diktature je vojno že izgubila. Zmago ji je preprečila Cerkev.

Duhovni izvori moči pa so v bistvu najpomembnejši: sleherni posameznik deluje na temelju svojega prepričanja in vrednot, v katere verjame. Človekovo notranjost pa v izjemno veliki meri oblikuje prav vera. Tako se je partija ob popolni zmagi znašla v položaju, da je ta zmaga ne samo polovična, ampak celo ogrožena. Prava vojna za obvladovanje družbe se je tudi zanjo, in še celo prav zanjo, šele začela. Še več! Ob prevzemu popolne oblasti in uvedbi svoje diktature je vojno že izgubila. Zmago ji je preprečila Cerkev – ne da bi se hotela spuščati v konfrontacijo s partijo ali da bi celo sanjala o kaki teokratsko urejeni družbi ali da bi jo samo skominalo po nekdanji klerikalni idili. Nič od tega. Cerkev je samo branila svoj obstoj in vrednote, na katerih temelji in od katerih v nobenem primeru ne more odstopiti, če hoče ostati to, kar je.

Ne da bi kaj takega sploh hotel ali da bi se tega sploh zavedal, je škof Vovk dejansko bil največji nasprotnik, po izrazoslovju oblasti nepopustljivi sovražnik komunistične države.

In škof Vovk je zmagal

V razgovorih z najvišjimi predstavniki oblasti, zlasti takratnim notranjim ministrom Borisom Kraigherjem, je škof Vovk celo izrecno in nedvoumno dal vedeti, da želi biti Cerkev povsem lojalna do nove oblasti, da si ne lasti nobene posvetne moči, da so vrednote, ki jih brani, v korist tudi oblasti sami. Če nič drugega, vsaj pri miru naj jo puste. Da je bil pri tem popolnoma iskren, ne more biti nobenega dvoma, že iz preprostega razloga, da mu kaj drugega tudi ni preostalo. Oblast mu ni verjela. Jasno ji je bilo, da ob obstoju Cerkve ne more zagotoviti svojega monopola, brez monopola pa do svojega cilja ne more priti. Ne da bi kaj takega sploh hotel ali da bi se tega sploh zavedal, je škof Vovk dejansko bil največji nasprotnik, po izrazoslovju oblasti nepopustljivi sovražnik komunistične države.

In zmagal.

Pokazalo pa se je tudi, da je moč Cerkve le v zvestobi lastnim vrednotam, da je vse drugo, zlasti posvetna moč in politična oblast prej zavora kot pa sredstvo za njeno poslanstvo.

Zmagal zato, ker je stal na vrednotah, v katere je neomajno verjel, in bil za te vrednote vedno pripravljen zastaviti tudi samega sebe. Niti na misel mu ni prišlo, da bi bežal v tujino ali da bi se ustrašil pred grožnjami oblastnikov. V obraz jim je povedal, da ga lahko kadarkoli zaprejo, če mislijo, da bodo s tem kaj dosegli. Ob takem stališču je sleherna oblast brez moči in sleherni politično-ideološki monopol nedosegljiv. Pokazalo pa se je tudi, da je moč Cerkve le v zvestobi lastnim vrednotam, da je vse drugo, zlasti posvetna moč in politična oblast prej zavora kot pa sredstvo za njeno poslanstvo. (Isto velja po analogiji tudi za slehernega posameznika, če želi ohraniti svojo svobodo.) Odpornost proti zastraševanju se je izkazala kot najbolj šibka točka komunistične oblasti, ker se pač vzdržuje z nasiljem. S tega vidika se je tudi izkazalo kot povsem brezpredmetno še danes polemično vprašanje, ali se je ali se ni Cerkev s svojimi simpatijami ali celo organizacijsko podporo naslanjala na domobranstvo, in kaj bi bilo, če bi se bila bolj približevala osvobodilnemu gibanju.

Komunizem je izgubil bitko za boljševizacijo Slovenije v konfrontaciji s škofom Vovkom. Ob njegovem vztrajanju se je zlomil.

Izgubljena bitka za boljševizacijo Slovenije

Če danes z več kot polstoletne razdalje ocenjujemo razvoj družbenega dogajanja v Sloveniji, prihajamo do presenetljivo različnih zaključkov od tistih, ki jih sprejemamo kot samoumevne. Komunizem je izgubil bitko za boljševizacijo Slovenije v konfrontaciji s škofom Vovkom. Ob njegovem vztrajanju se je zlomil. Njegovi nasledniki v Cerkvi, ki so morali ob sicer že premaganem, a še vedno močno živem komunizmu nositi težka bremena še vedno hudih pritiskov, so vendarle želi sadove te odločilne zmage (ne da bi s to ugotovitvijo hoteli kakorkoli zmanjšati njihovo vlogo).

To pa je tudi za Slovenijo v bistvu novo spoznanje: pred boljševizacijo je Slovenijo rešila katoliška Cerkev in to neposredno po prevzemu državne oblasti s strani partije. Odločitev je padla na tej točki našega razvoja, ko partiji ni uspelo ustvariti idejnega monolita, ki je za njen projekt komunistične družbe nujno potreben. Nihče drug v tej družbi ni bil sposoben tega izziva sprejeti, še manj vzdržati. Od te prelomnice dalje, vse do formalnega padca komunistične oblasti, se je v svoji biti spremenil tudi sam komunistični režim. Nehal je biti neko mesijansko gibanje, ki je za dosego svojih idealov pripravljeno iti prek vseh ovir in ki je na tem utemeljeval tudi svojo zgodovinsko upravičenost. Ko je mesijanizem odpadel in se je izkazalo, da je cilj navadna utopija (vprašanje zase je, kdaj je režim to spoznal), je ostalo le nasilje, ki se je samo še stopnjevalo, čim bolj se je cilj oddaljeval in se vsiljevalo pravo spoznanje o veliki družbeni utopiji.

Komunistični režim se je tako spremenil v diktaturo, značilno za vse režime, ki imajo lastno predstavo o svojem velikem poslanstvu, ne pa tudi zanj potrebne podpore pri državljanih in jo nadomeščajo z državno prisilo.

Komunistični režim se je tako spremenil v diktaturo, značilno za vse režime, ki imajo lastno predstavo o svojem velikem poslanstvu, ne pa tudi zanj potrebne podpore pri državljanih in jo nadomeščajo z državno prisilo. To je oblika vladavine, ki se je obdržala vse do formalnega padca tega režima, čeprav so se sčasoma spremenili tako razglašeni cilji kot oblike prisile. Komunizem je bil samo še naslov, dejanski značaj te vladavine pa ni imel s komunizmom nobene zveze. Zato se tudi borba zoper to diktaturo, ko je toliko notranje obnemogla, da ni več zmogla obvladovati slehernega koraka svojih podložnikov, dejansko ni bíla pod geslom upora zoper komunizem, ampak najprej kot prizadevanje za odpravo največjih negativnih posledic zgrešenih ukrepov te diktature in končno zoper diktaturo samo. Zoper komunizem se ni bilo treba posebej bojevati, ker ga že davno ni bilo in je bil kvečjemu nalepka, ki jo je za svojo obrambo izkoriščal diktatorski režim. (Danes se ta nalepka zopet uporablja ob sicer zamenjani vlogi akterjev.)

Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk.

Brez škofa Vovka ne bi bilo svobodne Slovenije

Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi oseben zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik.