25-letna vzgojiteljica in montessori pedagoginja, ki zaključuje študij pedagogike in andragogike na Filozofski fakulteti, se je v 11 letih iz mlade prostovoljke za otroke razvila v prostovoljko, ki kljub mladosti odgovorno prevzema naloge in vodenje projektov ali skupin prostovoljcev ter snuje nove prostovoljske programe s posebnim čutom do ljudi v stiski, zlasti do otrok, mladih in starejših.

Kot poudarjajo v YoungCaritas Slovenije, Veroniko odlikujejo vztrajnost, natančnost, srčnost, odločnost, timska naravnanost in spoštljiv odnos do sočloveka. Lani ji je uspelo v projektu »Pismo za lepši dan« nagovoriti nad 3000 ljudi vseh starosti v Sloveniji in celo širše, da so napisali prek 5000 pisem za starejše in osamljene po Sloveniji.

V Družininem arhivu smo našli lanski majski pogovor z Veroniko Žižek, ki je za Našo družino spregovorila o stiskah starejših med epidemijo covida-19. Pogovor poobjavljamo v nadaljevanju.

Veroniko odlikujejo vztrajnost, natančnost, srčnost, odločnost, timska naravnanost in spoštljiv odnos do sočloveka. FOTO: Tatjana Splichal

»So primeri, ko svojci starejšim omejijo dostop do lastnih financ«

Veronika Žižek z Brezovice pri Ljubljani je študentka pedagogike in andragogike in predstavlja »YoungCaritas« – Mlado Karitas. S Slovensko karitas že 7 let sodeluje kot mladinska animatorka in voditeljica na Počitnicah biserov. Je koordinatorka aktivnosti »Povezani preko telefona – pogovor, ki starejšim polepša dan«, kjer povezuje mlade prostovoljce s starejšimi.

Kako se s staranjem spreminjajo odnosi, zlasti odnosi s svojci?

Veronika: Mladi večkrat pozabljamo, da moramo biti potrpežljivi s starejšimi in slediti njihovemu tempu. Radi bi vse na hitro. Odnos svojcev mora ostati pristen in spoštljiv. Zaboli me, ko po telefonu slišim stiske starejših, da se njihovi domači vedejo do njih, kot da so otroci ali da se morajo podrejati njihovi volji. Pomembno je, da starejšim dajemo pomoč, ki si jo sami želijo, in da spoštujemo njihovo dostojanstvo in integriteto.

Veronika s sodelavci Karitas. FOTO: arhiv Karitas

Kako starejši doživljajo strahove, bolezni in omejitve gibanja, ki jih je prinesla epidemija?

Veronika: Bolj kot epidemije je starejše strah osamljenosti. Imajo sicer številne zdravstvene težave, ampak te znajo sprejeti in potrpeti, če le imajo ob sebi človeka. Zato je pomembno, da se stiki ohranjajo na daljavo ali na blizu, po telefonu ali prek spleta. Starejše je treba tudi poučiti o zaščitnih ukrepih in o možnostih, ki so jim na voljo, saj jih sami ne poznajo. Zato pri Slovenski karitas v sklopu projekta VAU (Vključeni. Aktivni. Uresničeni.) pripravljamo delavnice v lokalnem okolju za starejše, da ne ostanejo sami in neobveščeni, da se vključijo v družbo in dejavnosti, ki jim pomagajo lajšati stisko.

Ali so starejši žrtve nasilja in kaj vse doživljajo kot nasilje?

Veronika: Starejši težko povedo, da se jim godi nasilje, včasih se niti ne zavedajo, da so žrtve. Večinoma ne gre za fizično nasilje. Včasih našim mladim prostovoljcem potarnajo, da ure in ure čakajo na napovedan obisk ali klic svojcev, pa ga kar ni. Jih pa takoj obiščejo, ko imajo korist, na primer, ko pride pokojnina. So primeri, ko svojci starejšim omejijo dostop do lastnih financ. Spet drugi nad njimi bedijo kot »helikopterji« in z njimi upravljajo po svoji volji, ne da bi se sploh vprašali, kaj si starejši v resnici želijo. Nasilje je tudi to, da pred starejšimi stresamo svojo slabo voljo, da jim ne privoščimo lepe, prijazne besede ali jim ne omogočimo, da se izrazijo.

Katere stiske starejših še nismo omenili?

Veronika: Kadar se s starejšimi pogovarjam po telefonu, opažam, da si nočejo priznati, da potrebujejo pomoč. Rečejo: »Dajte drugim, drugi rabijo več …,« čeprav živijo v pomanjkanju.

 Veronika Žižek je 25-letna vzgojiteljica in montessori pedagoginja, ki zaključuje študij pedagogike in andragogike na Filozofski fakulteti. FOTO: Tatjana Splichal

Kako prek mreže Karitas starejšim pomagate lajšati vse te stiske?

Veronika: V sklopu projekta VAU koordiniram aktivnost Mlade Karitas »Povezani preko telefona«, s katero z družabniškimi pogovori starejšim lajšamo osamljenost. Preden povežem starejše z mladim prostovoljcem, se tudi sama z njimi slišim. Občudujem njihov pogum, da si priznajo, da so osamljeni in da nas pokličejo. Trenutno imamo 23 prostovoljcev z različnih koncev Slovenije. Na mesečnih intervizijah se srečujejo in izobražujejo. Tudi sami pravijo, da včasih ne morejo verjeti, koliko lahko en navaden klic starejšemu polepša dan. Polepša ga tudi prostovoljcu, je obojestranski dar, včasih prejmeš veliko več, kot daš. Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem prostovoljcem, ki svoje delo opravljajo srčno in odgovorno, vabljeni tudi novi mladi od 18. do 35. leta, da se nam pridružite. Zdaj, ko se omejitveni ukrepi odpravljajo in bomo mladi v poletnih mesecih drveli naokoli, ne smemo pozabiti na osamljene starejše, kajti njihove stiske bodo ostale.

V čem so naši starejši še posebej dar za naše življenje in tudi za našo vero?

Veronika: Pri starejših občudujem znanje, potrpežljivost pa tudi modrost, ki pogosto manjkajo nam, mladim. Ko se pogovarjam s prostovoljci, povedo, da so veseli, da od starejših prejmejo toliko modrosti in izkušenj. Hvaležni smo jim za molitve in spodbude, za bodrenje, da je ne glede na to, kam nas življenje pelje, vedno treba vztrajati, zaupati, imeti pogum za naprej. Že preko svojih starih staršev vidim, kako znajo živeti svojo vero. To je pomembno v današnjem času, ko manjka in vere in zaupanja v pot, ki jo je Bog za nas pripravil. Pa ne pozabimo še to, da smo zgled mlajšim generacijam. Če bomo mi dostojno skrbeli za svoje starejše, bodo tudi naši najmlajši dostojno skrbeli za nas, ko bomo nekoč stari mi.