Prof. dr. Marko Noč je mednarodno priznan kardiolog z več kot 30 leti zdravniške prakse doma in v ZDA. Od leta 2000, ko se je dodatno specializiral za interventno kardiologijo, je opravil več kot osem tisoč interventnih posegov. Pod njegovim vodstvom je ekipa UKC v Ljubljani dosegla, da se je v zadnjih 20 letih bolnišnična umrljivost zaradi srčnega infarkta zmanjšala za trikrat, nenadnega srčnega zastoja pa dvakrat, kar našo osrednjo bolnišnico na področju akutne kardiologije postavlja na evropski zemljevid. Od leta 2002 je predstojnik Centra za intenzivno interno medicino in profesor interne medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Dr. Noč, dovoliva si začeti pogovor z osebno zgodbo, najino znanstvo povezuje poseben dan in za oba dragocena oseba. Kakšen spomin imate na letošnji praznik Marijinega vnebovzetja?

To je bil izjemno prijeten dan! Kak dan prej me je prijatelj Jure, kljub temu da sem se močno izgovarjal, češ da nimam kondicije, prepričal, da sva se zgodaj zjutraj napotila k praznični maši na Kredarico. Že pred mašo sem srečal Dava Karničarja, poznala sva se iz mladosti, ko sem tudi jaz treniral smučanje. Zaradi poškodbe sem leta 1981 smučarsko kariero zaključil; takrat sem bil v 4. letniku gimnazije, nato sem šel študirat medicino in povsem zapustil športne kroge, v katerih se je gibal Davo. Prek medijev sem sicer vseskozi spremljal njegove uspehe, a od takrat do letošnjega 15. avgusta se v živo nisva videla ...

Spomnim se vajinega pristnega veselja ob srečanju!

Res sva se bila vesela. Še del poti nazaj sva šla skupaj, se pogovarjala o vsem mogočem, kot bi želela nadoknaditi »izgubljenih« skoraj 40 let. Ali kot bi vedela, da je zadnjič. Skoraj natančno po enem mesecu pa sem pozno v ponedeljkovem dežurstvu prišel v dežurno sobo, kot običajno pogledal zadnje novice in šok … Še danes težko verjamem, da se je to res zgodilo. Bil je neverjeten človek – ob vseh podvigih je ostal preprost in dostopen. Takšni dogodki nas opominjajo, kako minljivi smo, vsak trenutek nam je podarjen.

»Držimo se tega, kar je zapisal že apostol Pavel: »Naše telo je tempelj Svetega Duha.« Za tempelj pa moramo skrbeti.« FOTO: Tatjana Splichal

Pravzaprav je povod za ta pogovor pobuda slovenskih škofov, da ob svetovnem dnevu srca oziroma možganov posebej spomnijo vernike pri nedeljskih mašah, da je zdravje Božji dar: povabili so k opoldanskemu zvonjenju in molitvi v ta namen, po mašah bodo pred cerkvami strokovnjaki merili krvni tlak. Kot kardiolog podpirate tako pobudo?

Se lahko pošalim? Upam, da duhovniki pri pridigi vernikom ne bodo preveč dvignili pritiska (nasmeh). Seveda, zdi se mi zelo dobra pobuda! Ni pa visok krvni pritisk edini ubijalec sodobnega sveta. Ob tem bi opozarjal tudi na prenehanje kajenja, redno telesno aktivnost, zdravo prehrano in vzdrževanje normalne telesne teže, izmero krvnih maščob in sladkorja. Gre za cel »paket« dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja. Držimo se tega, kar je zapisal že apostol Pavel: »Naše telo je tempelj Svetega Duha.« Za tempelj pa moramo skrbeti.

Vi dobesedno rešujete življenja. Kdo je interventni kardiolog?

Po domače povedano je to srčni kirurg, ki »popravlja« srčne žile in v zadnjih letih tudi srčne zaklopke, ne da pri tem odpre prsni koš. Tako na daljavo, robotsko prek cevk in žic, ki jih vstavimo v žilo v dimljah ali na roki. Pogosto zdravimo bolnike, ki so neposredno ogroženi. Zaprto žilo skušamo čim prej odpreti in vstaviti žilno opornico ter tako povečati verjetnost preživetja.

Kaj se v resnici zgodi v telesu, ko rečemo, da je nekoga kap?

Kap je ljudski pojem, k temu pa spadajo vsaj tri zelo različna stanja. Eno je srčni infarkt, ko bolnika boli v prsih, ker se je s krvnim strdkom zaprla ena od koronarnih arterij. Kap imenujejo ljudje tudi nenaden srčni zastoj, ko nekdo pade kot pokošen in obleži brez znakov življenja. Imamo pa še možgansko kap, ko del telesa nenadoma ohromi, ker je v tem primeru krvni strdek zamašil eno izmed možganskih žil. Vsako izmed teh treh stanj zahteva svoj način zdravljenja. Pri vseh pa je za uspešno zdravljenje ključno pravilno in pravočasno ravnanje laika, ki je ključen za nadaljnje uspešno zdravljenje v bolnišnici.

Sam zunanjih priznanj ne potrebujem! (Dr. Marko Noč)

V zadnjih 20 letih smo se v Sloveniji predvsem po vaši »zaslugi« povzpeli prav na vrh evropske lestvice po številu preživelih po srčnem infarktu. Kako ste uspeli?

Ta rezultat je plod skupnega in usklajenega dela različnih medicinskih ekip: od predbolnišničnih zdravnikov, interventnih kardiologov in kardiologov v intenzivnih enotah. Če pride bolnik z infarktom takoj do interventnega kardiologa, ta žilo lahko takoj odpre in vstavi žilno opornico. V Ljubljani smo bili verjetno med prvimi na svetu, ki smo v ta namen že leta 2000 uvedli t. i. »hitro pot« za srčni infarkt. Številke so pokazale, da se je umrljivost za srčnim infarktom zmanjšala z dobrih 16 odstotkov na okoli pet. To »hitro pot« smo potem nadgradili še z bolniki po nenadnem zastoju srca zunaj bolnišnice, tudi v tem smo bili verjetno prvi na svetu. Bolnišnično preživetje najhujših bolnikov, ki so bili po zastoju nezavestni, je poskočilo s 24 na 49 odstotkov, kar je eden najboljših rezultatov tudi v mednarodnem merilu. Svoje delo smo nato nadgradili v letu 2009, ko smo za odrasle bolnike uvedli zdravljenje z zunajtelesnim krvnim obtokom, s katerim lahko začasno popolnoma nadomestimo delovanje srca in pljuč. Brez tega načina zdravljenja bi bila pri takih bolnikih smrtnost 90–100-odstotna. Do danes smo na ta način obravnavali 230 bolnikov, od katerih jih je 40 odstotkov preživelo in se vrnilo v vsakdanje življenje.

Se vodstvo Kliničnega centra zaveda, kakšno ekipo ima na vašem oddelku? Vam daje priznanje?

Sam zunanjih priznanj ne potrebujem! Pomembno je število preživelih, ki se vrnejo v normalno življenje. Če sem jaz zadovoljen, me lahko drugi kritizirajo, pa me s tem ne prizadenejo, če pa jaz nisem zadovoljen s svojim delom, me lahko drugi še tako hvalijo, a mi s tem prav nič ne pomagajo. Pomembno je, da svoje rezultate vseskozi objavljamo v mednarodnih strokovnih revijah in se tako primerjamo z najboljšimi na svetu. Je pa s tem tako, kot je rekel Einstein za vožnjo s kolesom: da vzdržuješ ravnotežje, moraš goniti naprej. In za to na našem oddelku skrbi odlična ekipa mlajših zdravnikov, ki me vseskozi, kljub temu da se staram, sili v to, da se še vedno učim, napredujem, raziskujem in objavljam. In ne počivam na lovorikah.

Koliko interventnih kardioloških posegov ste že opravili v karieri?

(odpre datoteko v računalniku) Če posegom v Kliničnem centru od leta 2000 prištejem še posege v ZDA in tiste na kliniki Medicor v Izoli, kjer delam že 14 let, pridem do številke 8500.

Je pri toliko prakse poseg že rutina? Še lahko pride do napačne odločitve?

Noben poseg zame ni rutina. Vedno gre za človeka, vedno želim narediti najboljše. Seveda pa sem samo človek, zgodi se, da slabo ocenim stvari, da pride do komplikacij. Nisem Bog. Kdor pravi, da nima komplikacij in da je stoodstotno uspešen, ta nič ne dela ali pa laže.

In če se zgodi najhujše?

Vsak zaplet me prizadene. Zapišem si ga v računalnik, ga analiziram in pogosto predebatiram s priznanimi kardiologi iz tujine. In objektivna analiza neuspehov je zame neke vrste psihoterapija. Razprava z dobronamernimi kolegi me vedno razbremeni, vedno se kaj novega naučim, kako se napaki izogniti ali doseči boljši rezultat. Vsak neuspeh pa naplavi zavedanje, da sem samo človek.

Dobivate ob uspehih veliko polen? Slovenska zavist nima meja, pravijo.

Polena letijo zaradi drugih razlogov, nemedicinskih, o katerih sem pa vesel, da midva danes ne govoriva (nasmeh).

 Dr. Marko Noč je mednarodno priznan kardiolog z več kot 30 leti zdravniške prakse doma in v ZDA. FOTO: Tatjana Splichal

Vendar vam opozarjanje na napake v slovenskem zdravstvu jemlje čas. Zakaj to počnete, kaj vas žene?

Zame je to moralno-etična kategorija. Ko vidim, kako se davkoplačevalski denar, namenjen bolnikom, v kamionih vozi mimo nas, mi pa delamo na zastarelih aparaturah, bolniki bivajo v propadajočih bolnišnicah, medicinske sestre so premalo plačane, čakalne vrste se daljšajo …, takrat moram reagirati kot državljan. Je pa to nekaj, s čimer se mi kot zdravniku v normalnem zdravstvenem sistemu in v normalni državi ne bi bilo treba ukvarjati. To je škodljivo za moje strokovno delo, jemljejo mi fokus in dragocen čas.

Ste se nalezli te načelnosti in jasnosti v Ameriki?

Amerika je bila gotovo odločilna za mojo strokovno medicinsko pot, sem se pa tam od svojih mentorjev naučil tudi jasnosti in brezkompromisnosti, morda preveč za naše razmere. Pri javnih nastopih nimam treme, lahko sem sproščen, ker mi ni treba razmišljati o tem, da moram kaj prikrivati ali da bi se zagovoril. Imam pa tremo pred vsakim posegom, čutim veliko odgovornost, ki me verjetno pogosto obvaruje pred prehitrimi in nepremišljenimi dejanji ter odločitvami.

Strinjava se, da je velika večina slovenskih zdravnikov dobrih, poštenih, delavnih. Kje se zaplete, da bolniki tega »najboljšega« pogosto ne dobijo?

(premislek) Tudi pridni in pošteni zdravniki v dezorganiziranem sistemu ne morejo dobro delati. In obrnjeno: tudi nekdo, ki ni tako vrhunski, bo v dobrem sistemu lahko dobro deloval. V Ameriki so sistemi dobri in storitev, ki jo bo bolnik dobil, je predvidljiva. Pri nas pa je storitev lahko vrhunska, morda take nikjer na svetu ne bi dobil, po drugi strani pa je, povedano po domače, bolnik lahko deležen storitve, ki sodi v nerazvite dežele.

Je zavedanje, da ni vse v vaši moči, pogosto?

Ves čas, saj sem veren. Zavedam se, da je moja dolžnost, da naredim vse, kar me uči medicina, in tako poskušam vplivati na izid zdravljenja. Življenje mi je sveto. Zavedam pa se tudi, da sem samo človek, ki tudi pri svojem delu in odločitvah potrebuje Božjo pomoč, in da je končna odločitev o preživetju »tam zgoraj«.

Kako pomembna je duhovna oskrba?

Na našem oddelku letno sprejmemo okrog 1100 bolnikov, od tega jih 20 odstotkov žal umre, torej se s smrtjo srečujemo praktično vsak dan in duhovnik je pogost gost. Hvaležen sem svojcem, če k umirajočemu pokličejo duhovnika.

Življenje mi je sveto. Zavedam pa se tudi, da sem samo človek, ki tudi pri svojem delu in odločitvah potrebuje Božjo pomoč, in da je končna odločitev o preživetju »tam zgoraj«. (Dr. Marko Noč)

Vi pa ga ne pokličete?

Spoštujemo želje svojcev. Zgodilo pa se je, da sem k stari ženici – prepričan sem bil, da je bila verna, ni pa imela svojcev – sam poklical duhovnika Mira Šlibarja. Še danes čutim, da sem ravnal pravilno.

Kaj vas je pripeljalo v zdravniške vode? Če ne bi bilo poškodbe, bi bili športnik?

Pravzaprav sem se za medicino navdušil že kot otrok ob delu svojega strica dr. Avgusta Mencingerja iz Radovljice. Nikoli kasneje nisem razmišljal o drugem poklicu. V gimnaziji sem bil sicer pred dilemo, ali naj resno nadaljujem z vrhunskim smučanjem. A je vmes posegla Božja volja in me usmerila na sedanjo pot. Čeprav se mi je takrat ob poškodbi podrl svet. Mnoge stvari za nazaj, s časovno razdaljo, veliko bolje razumemo in vidimo, da so se zgodile z razlogom.

Je zdravnik poklic ali poslanstvo?

Zame je to način življenja.