Intervju tudi po štirih letih ohranja pregledno zgodovinsko in volilno aktualno vrednost, zato ga znova ponujamo v branje – tudi kot spodbudo za udeležbo na tokratnih lokalnih volitvah, na katere so volilni upravičenci povabljeni v nedeljo, 20. novembra, kajti »po svoje je odgovornost /na lokalnih volitvah/ še večja in dolžnost še močnejša kot pri državnozborskih volitvah, saj nam je lokalna skupnost veliko bližja kot država, kandidate veliko bolj, mogoče celo osebno poznamo. Predvsem pa ima glas vsakega volivca veliko večjo težo kot na državni ravni,« kot pravi mag. Janko Boštjančič.

»Svobodna občina je temelj svobodne države« – to je bilo vodilo uvajanja prve formalizirane lokalne samouprave leta 1849, torej v okviru habsburške monarhije. Ali je to vodilo do danes morda izgubilo ali pridobilo veljavo?

To pomenljivo načelo je bilo zapisano v zakon o občinah oz. srenjsko postavo, kakor so ta zakon običajno takrat imenovali naši rojaki. Zakon je bil razglašen 17. marca 1849 in je pri nas prvič formaliziral lokalno samoupravo. Pisec zakona in nosilec projekta ureditve lokalne samouprave v habsburški monarhiji je bil avstrijski ministrski predsednik grof Stadion, ki se je ob svojem službovanju v Trstu navdušil nad cvetočo vaško samoupravo v slovenskih vaseh v tržaškem zaledju. Na Krasu je bila samouprava zaradi specifičnih naravnih geografskih pogojev namreč bolj razvita kot drugje – velike površine malodonosnih površin (gmajne) so zahtevale skupno gospodarjenje s temi površinami, povečini v obliki skupne paše. Na neki način je tako naša dolga in bogata tradicija vaške samouprave pomembno vplivala na celotno cesarstvo in v osnovi so načela tega zakona ostala v veljavi vse do razpada Avstro-Ogrske.

Vodilo »svobodna občina je temelj svobodne države« je brez dvoma še vedno aktualno in živo.

Vodilo »svobodna občina je temelj svobodne države« je brez dvoma še vedno aktualno in živo. Danes stvar pač ne znamo več zapisati tako preprosto in jasno, a to načelo prežema tudi Evropsko listino lokalne samouprave, ki jo je sprejel Svet Evrope in jo je leta 1996 ratificirala tudi Republika Slovenija. Listina nalaga podpisnicam izpolnitev temeljnih pravil, ki zagotavljajo politično, administrativno in finančno neodvisnost lokalnih oblasti.

Lokalne skupnosti so nastale pred državo, ali še bolje rečeno, ne glede na državo.

Kaj je starejše: država ali lokalna samouprava?

Zgodovinsko gledano so lokalne skupnosti in njihovo samoupravljanje starejše od države. Lokalne skupnosti so nastale pred državo, ali še bolje rečeno, ne glede na državo. V starem in srednjem veku so država in lokalne skupnosti obstajale sočasno, druge zraven druge.

Z vzpostavitvijo moderne države v času prosvetljenega absolutizma pa je le-ta s svojimi institucijami in službami prepredla celotni državni teritorij in ga povezala v integralno celoto. Pri tem je naletela na lokalno samoupravo, ki se je skozi naravni zgodovinski razvoj, lahko bi rekli, evolucijsko razvijala. Država sistema samouprave ni popolnoma odpravila, ampak si ga je bolj ali manj posrečeno podvrgla, ga adaptirala, poenotila in vključila v sistem javne uprave, s tem pa v veliki meri prekinila naraven razvoj lokalne samouprave. Pri preučevanju starosti lokalne samouprave nastopi problem, če upoštevamo le pisne vire, pri pravni zgodovini zakone in predpise, ki so urejali posamezna področja. V tem duhu pogosto presojamo tudi stoletja in področje, kjer so se stvari urejale brez pisnih dokumentov, po drugih, mogoče tudi nam neznanih pravnih načelih. Tako se tudi v naši strokovni literaturi kar vleče zmotna trditev, da smo pri nas pred letom 1849 imeli le skromne zametke lokalne samouprave, in to samo v mestih. Tam je bila lokalna samouprava res urejena s predpisi, t. i. mestnimi statuti, in tako priznana od vladarja – za razliko od podeželja, kjer je bila zgolj tolerirana, pa vendar dobro razvita in pojmi kot župa, župan, soseska, gmajna … so bili dolga stoletja del vsakdanjika naših prednikov.

Demokratična državna oblast potrebuje lokalno samoupravo prav tako, kot je nedemokratičen sistem ne prenese.

Ali lahko iz naklonjenosti državne oblasti do lokalne samouprave prepoznamo tudi njeno zavezanost demokraciji?

Absolutno! Demokratična državna oblast potrebuje lokalno samoupravo prav tako, kot je nedemokratičen sistem ne prenese. Že zelo površen sprehod skozi našo zgodovino nam to jasno pokaže. Marčna ustava iz leta 1849 je imela zelo napredna določila o »neodstopnih temeljnih pravicah občine« in céla habsburška monarhija je takrat dobila zelo napreden sistem lokalne samouprave. Že leta 1851 pa je cesar razveljavil ustavo in uvedel absolutizem – posledično je bila samostojnost občin z raznimi predpisi popolnoma omejena. Po ukinitvi absolutizma leta 1860 je lokalna samouprava spet zaživela in se hitro razvijala vse do leta 1918.

Razpad habsburške monarhije in nastanek kraljevine SHS ni predstavljal večjega preloma za razvoj lokalne samouprave, ki se je v nekoliko spremenjeni obliki razvijala naprej. S šestojanuarsko diktaturo leta 1929 je bila samouprava popolnoma zatrta, volitve občinskih organov so bile spet uvedene z liberalizacijo režima leta 1933. Tudi v delih narodnega ozemlja, ki so pripadli Kraljevini Italiji, je sistem lokalne samouprave ostal najprej nespremenjen. Z vzponom fašizma so se stvari spremenile – že leta 1923 je bila samouprava močno omejena, leta 1926 pa dokončno odpravljena.

Ljudski odbori, ki so prevzeli lokalne skupnosti po vojni, dejansko niso bili organi lokalne samouprave, ampak na podlagi ideje o enotnosti oblasti nižji organi državne oblasti. Ob koncu štiridesetih in začetku petdesetih let 20. stoletja je oblast začela politično eksperimentiranje, ki je končno pripeljalo do komunalnega sistema – marksističnega eksperimenta, ki predstavlja najbolj odločilen preobrat v razvoju lokalne samouprave pri nas. Občinski organi so dejansko postali nižji organi državne oblasti, nekaj fragmentov samouprave je ostalo na nivojih krajevnih skupnosti, ki pa so bile brez izvirnih prihodkov in tako bolj podobne društvom kot enotam lokalne samouprave. Z demokratizacijo se je v Sloveniji spet pojavila možnost in potreba po uvedbi lokalne samouprave klasičnega evropskega tipa.

Odnos državne oblasti do lokalne samouprave je tako kot nekakšen lakmusov papir, ki pokaže njeno zavezanost demokraciji.

Odnos državne oblasti do lokalne samouprave je tako kot nekakšen lakmusov papir, ki pokaže njeno zavezanost demokraciji. In to se ne izkaže samo ob zgodovinskih prelomnicah. Dejansko lahko tudi vsako našo vladno koalicijo ocenimo skozi njen odnos do lokalne samouprave – preprosto bomo našli močne povezave med njeno zavezanostjo demokraciji in odnosom do lokalne samouprave.

Res je, da huda moralna kriza naše družbe ni zaobšla naših občin in da najdemo po organih lokalne samouprave tudi primere korupcije, a tega nikakor ne gre posploševati in posledično obupovati nad lokalno samoupravo.

Lokalna samouprava je sicer na precej slabem glasu, saj pogosto slišimo zgodbe o samopašnih županih, sprtih občinskih svetih … Ali je torej pogrešljiva?

Na splošno lahko trdimo, da lokalna samouprava pri nas ne uživa posebnega ugleda. Centri medijske moči pogosto sprožajo informacije o mnogo premajhnih občinah, ki naj bi bile eden glavnih vzrokov za težave v naši družbi. Ob tem se seveda zamolči, da so te občine precej večje od občin v naši soseščini. V nekaterih slovenskih medijih beseda župan zveni skoraj kot žaljivka, pogosto so predstavljeni kot nekakšni podeželski samodržci in povprečen Slovenec včasih ob tem dobi asociacijo na njihovega butalskega kolega. Res je, da huda moralna kriza naše družbe ni zaobšla naših občin in da najdemo po organih lokalne samouprave tudi primere korupcije, a tega nikakor ne gre posploševati in posledično obupovati nad lokalno samoupravo. Dejstvo je, da je hiter razvoj naše države v zadnjih petindvajsetih letih v veliki meri tudi rezultat dobrega dela občin, kar se pozna v mestih in na podeželju.

Lokalna samouprava je dejansko vmesno področje med družinskim življenjem in državno skupnostjo, zato nam ne more biti vseeno, kaj se na tem področju dogaja.

Povedano pod črto: Ali se vam zdi smiselno in prav to nedeljo oditi na volišče?

Po svoje je odgovornost še večja in dolžnost še močnejša kot pri državnozborskih volitvah, saj nam je lokalna skupnost veliko bližja kot država, kandidate veliko bolj, mogoče celo osebno poznamo. Predvsem pa ima glas vsakega volivca veliko večjo težo kot na državni ravni. Lokalna samouprava je dejansko vmesno področje med družinskim življenjem in državno skupnostjo, zato nam ne more biti vseeno, kaj se na tem področju dogaja. Gre za aktivno državljanstvo, kjer nam je dana pravica, a tudi dolžnost, da sodelujemo pri odločitvah, ki zadevajo našo neposredno okolico.