V začetku letošnjega leta, 23. februarja, smo se spominjali 125. obletnice smrti – oziroma »rojstva za nebesa« – slovenske mistikinje in kandidatke za blaženo Magdalene Gornik. Ob tej priložnosti je postulator postopka za njeno beatifikacijo in kanonizacijo, nekdanji dolgoletni odgovorni urednik Družine msgr. mag. Franci Petrič, zapisal članek z naslovom »Ljubljenka Božja, ki je že na zemlji doživljala lepoto nebes«, ki je bil sprva objavljen v 8. letošnji številki Družine, v nadaljevanju pa ga poobjavljamo v celoti.

Ljubljenka Božja, ki je že na zemlji doživljala lepoto nebes

V torek, 23. februarja letos, smo se spomnili 125. obletnice smrti Magdalene Gornik, slovenske mistikinje in kandidatinje za blaženo. Pravzaprav bi morali zapisati »rojstva za nebesa«.

Magdalena je namreč v življenju velikokrat doživela mistično smrt in ko je doživljala lepoto nebes, je prosila Jezusa, naj ji dovoli, da ostane pri njem, a dokler ni izpolnila tistega, zaradi česar jo je izbral, je ostala na zemlji. Njeno poslanstvo je bilo vabiti ljudi k spreobrnjenju in trpeti za grehe sveta.

»Ljubljenka Božja«

O zadnjih dneh njenega življenja je pisal tedanji gorniški dušni pastir Dominik Janež, ki je poznal Magdaleno, saj je bil doma v Sodražici in je že kot kaplan deloval na Blokah, kjer je Magdalena živela do leta 1893, ko se je preselila na Goro. Janež pravi, da je Magdalena napovedala, da takrat, ko ne bo mogla več v cerkev, bo umrla.

Poslanstvo Magdalene Gornik je bilo vabiti ljudi k spreobrnjenju in trpeti za grehe sveta. FOTO: arhiv Družine

Dva dni pred smrtjo ji je podelil bolniško maziljenje in papeški blagoslov. Magdalena se je zaprla v sobo, ker ni želela sprejemati obiskov, ki so še kar prihajali in jo nadlegovali. V soboto, zadnji dan pred smrtjo, jo je še obhajal. Na prvo postno nedeljo zvečer se je rodila za večnost.

Sestri Apolonija in Marija sta jo pustili samo v sobi, da sta šli molit večernice. Ko sta se vrnili k njej, je bila mrtva. Dominik Janež pravi, da je verjetno umrla med zamaknjenjem, v mrliško knjigo pa je kot vzrok smrti zapisal tuberkulozo.

Njen pogreb je bil v sredo, 26. februarja, na Gori. Ker je zapadlo zelo veliko snega, se ga je udeležilo le malo ljudi.

Dominik Janež, ki je opravil mašo zadušnico in pogreb, je zapisal: »Jaz sem za njo prepričan, da je bila prava zamaknjenka. Ljubljenka Božja. Upam, da že uživa rajsko veselje pri njem, nebeškem Ženinu, ki ga je tako ljubila in po njem hrepenela.«

Pričevanje s. Valburge Košmerlj

O Magdaleni, njeni smrti in pogrebu je v arhivu sester usmiljenk shranjeno poročilo s. Valburge Košmerlj. Bila je doma v Sodražici in je pred vojno vodila Leonišče v Ljubljani. Umrla je 9. januarja 1940.

Sosestri je narekovala zanimivo pričevanje. Magdalena Gornik je bila tista, ki je s. Valburgo pospremila k usmiljenkam (danes so znane kot Hčere krščanske ljubezni). Pričevanje s. Valburge je zanimivo, ker pripoveduje, kako je z njo (imenuje jo Magdalenca) potovala z vlakom na Brezje, prenočila tam skupaj z njo v sobi »pri Gabrijelčiču« in doživela njeno zamaknjenje med večernim zvonjenjem.

Naslednji dan sta bili na Brezjah pri sedmih mašah, med katerimi se je Magdalena zopet zamaknila in so to videli vsi navzoči. Pri tem omeni tudi, kako Magdalena ni uživala hrane: »Da je živela brez hrane, verjamem, ker sem bila sama dva dni in eno noč z njo skupaj, pa ni nič jedla, jaz pa sem se sramovala, ker sem jedla, pa mi je Magdalenca rekla, naj le jem, ker jaz ne morem biti kot ona.«

Z Brezij sta odšli v Begunje, kjer je Magdalena mlado dekle priporočila s. Gabrijeli Mihaeli Lazarini, ki je takrat tam vodila Žensko kaznilnico. Ob tem spomni, da je s. Gabrijela prav tako kot 16-letno dekle (baronica) prišla k Magdaleni vprašat za nasvet, kam naj gre, in ji je ta svetovala, naj gre k usmiljenkam.

Pričevanje sestre Valburge. FOTO: arhiv Družine
Vse življenje sta ostali zelo povezani. Njej je Magdalena napovedala, da bo umrla leto za njo, in tako se je tudi zgodilo. V Begunjah so bile sestre priče zamaknjenja, med katerim je prejela sv. obhajilo, kar opiše zelo natančno ter doda: »Vsi smo to videli, bilo nas je okrog 20, tudi hišni g. kurat in pazniki so videli vse to.«

»Žalovanje po njej je bilo veliko«

Svoje pričevanje s. Valburga zaključi: »Umrla je meseca februarja 1896. Prosila je, da so jo pustili čisto samo. Da bo umrla, tega drugi niti slutili niso. Na mrtvaškem odru je ležala tri dni. /…/ V omari so našli pripravljeno belo obleko, katero je imela neka uršulinka pri slovesnih obljubah. Oblekli so jo v to obleko. Od trupla se je razširjal prijeten vonj po svežih vrtnicah. /…/ Žalovanje po njej je bilo veliko.«

Kljub temu, da je bil med epidemijo obisk Magdaleninega groba na Gori otežen, tudi zdaj na njem vedno gorijo sveče, ki jih prižigajo hvaležni obiskovalci, ko se ji priporočajo ali zahvaljujejo za priprošnjo.